Časi so se spremenili ne sploh. Medtem ko so njega dni potekale vojne med pristaši ZX spectruma in C-64, si danes preštevajo rebra ljubitelji pecejev ter konzol. Tipični 'argument' v nikoli nehajoči debati je, da so drkalice namenjene frocem, medtem ko so peceji za dece. To je kajpak počezna ugotovitev, ki ima z dejanskim stanjem bore malo zveze. A nekaj je vendarle ima - in to bo jasno vsakomur, ki je najprej na računalu izkusil odlično moštveno streljačino Battlefield 2, nakar bo ugledal njeno konzolastično izpeljanko.

Vremenski učinki so luštni in nasploh je podoba za konzole, ki so jih navsezadnje vpeljali pred tremi, štirimi leti, prav impresivna. Vendar na PS2 trpi framerate.

Dočim je BF2 na abakih resna, vsaj deloma realistična nažigancija, je Modern Combat zulujsko poarkaden. Že videz je krepko bolj risankast in čeprav je grafika za podtelevizorske razmere lepa, z obilico zamegljevalnih, vremenskih in razsuvalnih učinkov (inačica za playstation ima iz tega razloga težave s stalnostjo sličevja na sekundo), se ti nikoli ne zdi, da sodeluješ v pravem spopadu. To ni vojna, marveč pootročen, poenostavljen prikaz mesarije, ki ne pretrese in ne vsrka. Za to ni zaslužen le živžavasti grafični slog: orožja kljub sodobnosti n

Američani imajo fiksno idejo, da imajo države bivše Sovjetske zveze stalinovske parlamente ter kupe spomenikov.

imajo pravega udara, vozila, od džipov prek tankov do helikopterjev, se furajo kot avtočki iz lego kock in ne ponudijo nikakršnega občutka teže, umetna pamet v puščavniški kampanji pa je vsaj tako zanikrna kot na pecejih, saj nasprotniki uletavajo kot brezglave amebe in so ročni s krepeli kot Bush pri poveljevanju iraškim silam. Neredko se mi je zgodilo, da sta nadme privršala neprijateljska soldata, nakar sta krožila okrog mene, a me jima nikakor ni uspelo zadeti. Kanalje zato luknjaš kot vesoljske ladjice, pri čemer primerjava nikakor ni naključna, saj za vsak drek dobiš pohvalo, zdravje in/ ali medaljo. Za poboje štepaš pike, zares kot v vesoljščinah, krepela so noro učinkovita in natančna, točkovalni zaslon po misiji pa je s svojim leglom zvezdic in rastočih črt tak, kot bi ga naredil Nintendo. Res je, da v dvajsetih misijah kampanje izmenično prevzemaš nadzor nad sprtima stranema, se pravi Čezlužci in Kitajci, ki skozi luštne vmesne sek

Rešetati je kakopak moč tudi z nepremičnih pozicij in izza mitraljezov, montiranih na vozila.

vence vrtita vsaka svojo ostudno propagando, ter sodeluješ v par razgibanih odpravah, recimo prevzemanju naftne ploščadi. Takisto je zanimiva mehanika izmenjavanja teles, ki ji rečejo hot-swap. Ko imaš v vizirju sotrpina, s stiskom gumba skočiš vanj, tvojo prejšnjo vrečo špeha in kosti pa prevzame računalo. Na ta način se hitro seliš po bojišču in po mili volji zavzemaš vloge vseh petih poklicev: zdaj si običajen prašinar (assault), toda čez trenutek inženirec, snajperist, specialec (eksploziv C4!) ali podpornik (support - zdravi in kliče artiljerijo). Selitev spremlja grafični efekt, vreden Matrice, in ta element pomeni, da nisi del moštva, temveč ves team. A kaj, ko je nivo izziva, razen če se ne greš picajzlastega lova na rekorde (s tem, da je špil v tem pogledu nezadovoljujoč), tako nizek in umetna pamet tako kretenska, da hot-swap zbledi, saj ga potrebuješ manj iz taktičnih in bolj iz arkadnih vzrokov. Da enoigralstvo kmalu pustiš vnemar, poskrbi manko botov, s katerimi bi treniral. Temu navzlic misije preveva občutek, da ne gre za nič drugega kot za večigralstvo z umetnimi nasprotniki. Ta je posebej močan, ko se kupek vojakov nenadoma startrekovsko spawna naravnost za tabo, na področju, ki si ga ravnokar očistil.

Ostrostrelec je klasa, ki jo ph00kin' n00bz najbolj čislajo. Seveda to pomeni, da po bojišču laufajo sami snajperji ...

Ker multiplayerja na eni konzoli ni, se srčika Modern Combata skriva na spletu. Koliko Slovenceljnev se bo tja dejansko odpravilo, je vprašanje, a vsekakor ocena utrpi odbitek desetih pik, če kanite špil nabijati zgolj v solo - ter pribitek petih, če ste zagrizen nepuščavnik. Istočasno se lahko pomeri 24 ljudekov, zamik (lag) je na spodobnem ADSLju minimalen in čeprav karte niso tako velike kot na računalih, so dobro zasnovane ter pretežno uživantske. Na voljo sta dva načina: ujemi zastavo in klasični conquest, ki ga je utemeljil prav Battlefield (1942). Hot-swap tu seveda ne deluje, a bolj zaskrbljujoča je preklemana arkadnost. Občutek je manj 'battlefieldovski' in bolj spominja na tipično teci-in-streljaj nažigancijo, kakršnih je že dosti, od Hala naprej. Taktičnost nadalje trpi zaradi rdečih pik, ki jih sovragi v relativni bližini fašejo nad glavo, da jih ja ne sfališ, in visoke moči orožja (čeprav, ponavljam, gre le končni učinek, medtem ko se ti zdi, da imaš v roki nerf gun). Posebej pa nažira to, kako butast je folk. Največji del špilavcev niti pod razno ne zastopi, kaj je poanta conquesta, temveč se gonijo gor in dol po kartah in pokajo v tri krasne ali snajpersko kampirajo ter si nabirajo pike. Saj, koga briga, katero moštvo zmaga, da le imaš v profilu čimveč killov. Hm, konzole = otroci? V tem primeru skorajda res. Nazaj k tazaresnemu modernemu spopadu!