IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Devil May Cry 3
Devil May Cry 3

Sneti, veliko poševno zapisanih besed in ogromno smrti. Zlodja!

In prišla je za PS2 - igra, ki preizkusi, kako spreten vihtač ploščka si zares. V smeh ob Gradiusu V, pod posteljo s Contro, pleničko na Viewtifula; Devil May Cry 3 je playstationov Ninja Gaiden. Je naslov, ob katerem bodo joypadi leteli ob zid in matere skozi okna, ki loči prave pritiskače knofovja od tistih, pri katerih drezanje plastike v dlani ni tako intuitivno kot dihanje. Tu je, Ona.

Triglavi pesjan bo z ne-dopuščam-felerjev napadi prestrašil vsakega igričarja. Dante se mu seveda reži v fris in mu pravi kuža.

No, če iger ne dojemaš kot zabavo, v kateri se dokaj rutinsko zmaguje, da ti popoldne lagodno mine ob kupu eksplozij in na enakomerne kosce narezanih rogatežev (temu je itak namenjena večina novih špilov, tako da se ne pritožujte, jureti tega sveta, če DMC3 ni tak!), temveč kot izziv, kot dokaz sposobnosti prekaljenega gejmerja, boš ob Capcomovem frišnem sekljalno-streljalnem kriku doživel razsvetljenje. Ne takoj, saj ti bo špil v drugi ali tretji sobi rutinsko ponudil tvojo lastno rit na pladnju. Že med kratko potjo do prvega šefa, Cerberusa, se bo videlo, kdo komajda zmore vzpon na bližnji griček in kdo je slaboritni alpinist, ki se radostno poščije na vrh Mount Everesta ter nato snežnodeska do vznožja. Starim mamkam se sčasoma viteško ponudi modus Easy, ampak ta je enak tistemu, kar je drugje Hard. Sovražniki so tako močni in naphani s tako zajebanimi napadalnimi vzorci, šefi tako postavni, energije pa tako malo, da se počutiš kot nagec na prepihu. Toda vse, kar potrebuješ, ti je položeno v zibko, le spoznati moraš svoje talente in jih koristno uporabiti. In res bi bilo trapasto meniti, da jih nimaš, saj si Dante, eden od dveh potomcev človeške matere ter starodavnega demonskega vojščaka, ki mora opraviti s svojim bratom Vergilom. Dante je bil že junak enice ter dvojke, toda tu doseže neslutene vršace kulerstva ter mogočnosti, saj ga spremljamo pred obema deloma, tedaj, ko je bil v svojih dvajsetih in tako poln samega sebe, da mu je ego visel s sleherne dlake ljubavnega tepiha. To je lik, ki sika razpenjenim služabnikom Pekla, kot bi bili lokalni pijančki, ki med luknjanjem smrtnjakov posmehljivo žveči pico s salamo ter ki mu ni tuja zafrkancija na lasten račun, če potem vsi, ki so jo slišali, umrejo. Razlika glede na ostarelega Danteja iz obupnega DMC2 je neznanska, kakor tudi sestava in namen trojke. Iz predhodnice so sicer vzeli jemanje sovražnika na muho in ga nadalje izboljšali, tako da je čisto soliden. A to je vse. Namesto velikih, odprtih prizorišč so tu številna manjša, kjer je manevrski prostor tako omejen, da premikanje moraš zaobvladati, sicer se ti ne piše nič dobrega. Vsled neproblematičnega nadzora in gibčnega heroja je to povsem dosegljiv cilj. Še daleč bolj pa je treba dojeti enega najbolj naprednih borilnih sistemov v akcijskih avanturah. Pristop je razdeljen na štiri temeljne sloge, ki uporabljajo navezo hladnega in ognjenega orožja ter sebi lastnih premikov in so povsem v skladu z Dantejevo osebnostjo. Trickster se osredotoča na ogibanje, Royal Guard na blokiranje in povratne naskoke, medtem ko sta Gunslinger in Swordmaster napadalna stila s poudarkom bodisi na trosilkah svinca (Pištolici Ebony in Ivory se seveda vračata), bodisi na mrzlem jeklu. Vsak je ravno dovolj splošen, da ne deluje ločen od jedra, in zadosti samosvoj, da je bojevanje z njim edinstveno. Med napredovanjem jih lahko menjavaš, toda bolj kot določenega uporabljaš, več potez v njem odklepaš, tako da se držanje enega splača. A poanta je v tem, kako se kanalj iznebiš. Ponavljanje prinese malo stilističnih pik, bistvenih za frpjsko nadgrajevanje sloga in orožij, ter ti da slabo oceno. V DMC3 pa ni slabšega in večjega pomilovanja vrednega od tega, da izpadeš neizviren lolek. Bolj kot prodiraš v skrivnosti sistema, bolj dojemaš, kaj lahko delaš grdavžem - jih dvigaš v luft, švigaš okrog njih, izvajaš doooolge kombote, luknjaš, režeš, treskaš vsenaokoli ... Čista simfonija nasilja, temelječa na osnovnih konceptih igričarstva - nadzoru nad likom in hitrem izvajanju zapletenih manevrov. Tako je sleherni nasprotnik spoštovanja vreden vir izkušenj, vadišče za originalno ter efektivno odpravitev in območje za dragoceni trening v izbranem slogu. Vau.

Vsak boj je vreden pozornosti in ko junak napreduje v stopnji, je to vse prej kot rutinska nagrada, ki bi jo komaj opazil.

In tako iz vseh teh elementov, pa izvrstne grafike, poštene dolžine, odličnega tempa, zanimive štorije, dobrih skrivnosti, zapomnljivih likov, noro dizajniranih stopenj, zevanja vrednih bossov, jajca trečih sekvenc, odklepabilnih nagrad in še česa nastane skorajda popolna akcijada in eden najboljših naslovov zadnje tretjine PS2jevega življenjskega cikla. Kamera zna ponagajati in vsled morilske težavnosti to res ni igra za tiste, ki vanjo niso pripravljeni vložiti ur in ur in ur in ur truda. Navsezadnje je Normal, ki bi bil maltene povsod drugje Very Hard, le uvod v neizrekljivi Dante May Cry ter Heaven or Hell. Capcoma vseeno ne bi dosti stalo, če bi krivuljo potegnil malo manj neizprosno, in če bi nabijaču privoščil kako nadaljevalno točko več. A pravi špilavci, izumirajoča sorta gor ali dol, bodo v tej posledično ekskluzivni jekleno-svinčeni operi našli pribežališče, ki jih bo naredilo za nekaj posebnega. Da si dober v Devil May Cry 3, praviš? Respekt, stari. Brez trohice ironije.

Nivo karnaže, ki jo sprosti Dante, je epski. Take jim dela, da se ti že prav smilijo, ubogi pošastki.

Devil May Cry 3
Capcom za playstation 2
objavljeno: Joker 142
maj 2005

92