IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Act of War: Direct Action
Act of War: Direct Action

Sneti je prav zvita zver, v podrti bajti 'ma kvartir. Po angleško in rusko pa ne zna.

Čisto priznam, da bi bil, če bi živel v Grmolandiji, nekje v toku svojega življenja verjetno tudi sam podoben liku stereotipnega čezlužnega najstnika, ki se mu z užitkom posmehuje ves cerebralno obdarjeni svet. To je mozoljast model, ki veliko govori fuck in r0x, čeprav se še ni dal dol in ne zna igrati kitare, sledi modnim in okusnim zapovedim MTVja ter Tovarne sanj in je po lastni izbiri izobražen kot fikus. Posledično je z njim lahko manipulirati in mu natolcevati o nadpravičnih Ju Es of Ej, ki z ognjem in mečem osvobajajo odpadniške državice ter krepavajo zle teroriste, temne lise na soncu Pravice, gnusne črve v drobovju Resnice. (Pravica + Resnica = PR, hehe.) Bržda bi mi v takih letih in okoliščinah propagandni apnček, kakršen je v svoji pripovedni srži Act of War, predstavljal konico miselnega napora. A kljub temu, da se rad dičim z malce večjo razgledanostjo in radovednostjo od tipičnega poltrdega gobančka iz Oregona, mi je Direct Action nadvse ugajal. Ta akcijska realnočasovna strategija se namreč igra jako fino, je paša za čute in kljub docela butasti podlagi ob mižanju na eno IQjevo oko uspe pričarati vzdušje iz visokoproračunske vojaško-tehnološke srhljivke, kakršne piše recimo Tom Clancy.

Act of War na poštenem hardveru dodobra zaposli vse čute. Razsuvki so veličastni in ob hudem bobnenju bodo sosedi bežali v zaklonišče.

Ker nočem (spet) izpasti kot stari komunajzarski prdec, ki se dežurno zgraža nad ameriškim imperializmom in načrtno enoglednostjo, katere orodje je tudi Act of War, urno spravimo s poti štorijo. Saj ne rečem, štirinajstletniki ne bodo niti pogruntali, kako se hoče ta košček kode poigravati z njihovimi nedoraslimi možgančki. Zatorej pridige zanje pisal bom ne. Starejši pa se bodo le nasmihali ob pravljici, ki v bližnji prihodnosti spremlja majorja Jasona Richterja, poveljnika elitnih sil ameriške armade, imenovanih Task Force Talon. Zlasti ko bodo odkrili, da je glavni zlobnež sprevrženi Rus, nesojeni povzpetnik

Muoji savjetski kanzjervi narjedivši tatalen razfjuk iz ove kapitaljistične bazje! Gorbačov, daj tvuoju votku!
v vrstah skrivnostne organizacije Consortium, da je v luftu naftarska zarota in da se sovražne sile s tanki, letali in pehoto izkrcajo v ZDA ter začnejo delati štalo. Je kdo rekel kliše? Je kdo rekel huh, a to je terorizem? No, obojkrat je ta kdo imel prav. Dale Brown, sicer priljubljen pisec tehnotrilerjev (glej okvir), je tu naredil blazneč kompromis v interesu tega, da bi bil špil razumljiv onkrajlužnim polpismenčkom, ki gledajo predvsem na to, da poka, in jim visi do mrtvih dinozavrov za to, kako smiselno je vozel zastavljen. Ne pravim pa, da je vse bedno. Začuda scenarij ne pušča krvi Arabcem, temveč za bojevanje po ameriških (in malček ruskih) mestih ter Bližnjem vzhodu bremeni nekdanje Sovjete in domače izdajalce. To je dandanes že poklona vredno. Drugi plus (vsaj zame, nekateri se jim bodo najbrž smejali) so poceni video sekvence v slogu Red Alerta in starejših cede-romarskih uspe

Pogled je mogoče približati in opazovati vojaclje, kako si obirajo sramne uši. Vendar boste veliko večino časa preždeli v najbolj oddaljenem.
šnic, ki prispevajo poseben okus. Ne zanikam, da so dostikrat slabo, maltene katastrofalno odigrane, da je pofilmano marsikdaj tako amatersko, da ne bi bil zadovoljen niti Luc Besson, in da sta logičnost ter nerazvlečenost scenarija vse bolj na psu. A po drugi strani - nostalgija začne morsko butati ob vsakem prizoru, posnetem pred modrim platnom in obogatenem z računalniško animacijo, vzdušje pa je tako ravno zaradi tega, ker gre za filmsko, s tapravo kamero ustvarjen full-motion video, ne za poligonske animacije, ki jih je le par. Kvaliteta videa je izvrstna, saj Direct Action razpošiljajo na dvoslojnem devedeju, in v scene nasnetega računalniškega materiala niti ni veliko, saj so se ustvarjalci iz francoske hiše Eugen Systems dejansko trudili s prizorišči in masovnimi ruljekovnimi prizori. Tako čičaš pred monitorjem in se bodisi čudiš, ako si mulec, bodisi se hehljaš, če si upokojenec - v vsakem primeru pa zreš, vpijaš. Tretja pozitivna reč pa so vsakovrstni dogodki, ki nabijajo s svetlobno naglico. Niti enkrat v vsej kampanji ti ne dajo neke naloge, da bi jo preprosto izpolnil in se preselil v naslednjo misijo. Stalno je panika: v okviru ene in iste odprave moraš nekaj zavzeti, vmes se pojavita dodatna cilja, ki ju lahko demoliraš ali ne, nato ti sovrag udari v hrbet, ostaneš brez teh ali onih enot oziroma možnosti, zgraditi je treba določeno stavbo, ojačati oporišče, izvesti gverilski naskok ... Spremembe plana osrednjemu vojačku na bojišču, Jeffersonu (če ga krepajo, je konec), sporočajo iz štaba, kar pomeni nemalo radijske ter slikovne komunikacije z Richterjem, njegovo omiljeno, kakopak joškato pribočnico, starim generalom, predsednikom ter glavnim zlobnežem. Ko se kaj pripeti ali predrugači, to z obveznimi računalniškimi zvoki - blip!, bzzzt! - napovedo lična okenca ter dinamične animacije, ki prekrijejo del glavnega okna. Ultra neenolično.

Malček hecno je, da se misije odvijajo tudi med ogrodjem velikih rafinerij, vendar ognjeni zublji ne pogoltnejo vseh vojska.

Act of War: Direct Action
založnik: Eugen Systems / Atari
demo: natlačenka/tlačenka 139
objavljeno: Joker 141
april 2005

85
strateška pomembnost stavb in pehote
vojaškotrilersko razgibana
zelo lepo se špila, fine misije
nadšpehtakularnost
večigralstvo zna trajati
jeeee, poceni FMV se vrača!
neee, poceni FMV se vrača!
v že itak ne preveč dolgi kampanji igramo le Zahod
propagandistična štorija za ameriške debilčke
malce premalo izvirna

 
 
sorodni članki