IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Ace Combat: Squadron Leader
Ace Combat: Squadron Leader

Sneti s sončnimi špegli na frisu in dlanjo na riti McGilliske.

Več kot očitno je navdušenje nad sodobnimi bojnimi frčoplani po koncu napetosti med Sovjetsko zvezo in ZDA močno popustilo. Hollywood niti pomisli ne več, da bi delal filme sorte Top Gun in Iron Eagle, sanjarjenje o karieri pilota je zamenjal strah pred teroristi v džambo džetu in simulacije so se zdruznile na igro ali dve na leto. Celo v akcijadah ni več efov in migov. Le Namco vztraja pri dolgotekoči seriji Ace Combat, ki sega tja v 1995.

Podoba ni baš na ravni PCjevih simulacij, toda za šepajočo moč PS2 je več kot izvrstna, zlasti kar se učinkov in kamer tiče.

Prvi lastnosti Squadron Leaderja (za Evropo je Namco izpustil cifro 5 in zamenjal podnaslov The Unsung War), ki padeta v oko, sta poudarek na štoriji in zamenjava na roko narisanih prizorov iz AC04 z nadmočnimi animacijami. Pripoved se plete okrog spora med deželama Osea (ta modri) in Yuktobania (ta rdeči), ki leta 2010 bivata vsaka na svoji strani morja. Spor med akcijo spremljamo skozi telo pilota Blaza, medtem ko se sekvence delijo med pilote vašega oddelka in nadebudnega novinarja. Ne bom rekel, da so liki podani globoko kot v kaki literarno odlični avanturi, vendar so za akcijado nadvse spodobno zarisani. Vsak od četverice šoferjev, ki vas spremljajo, in okoliški liki, od poveljnika do komandanta baze, imajo lastno osebnost, želje, strahove. Vse to je v vpeto v izrazito protivojno in nežno, celo poetično zgodbo, ki kmalu osmisli na prvi pogled čudno tumpanje o demonu Razgrizu (heh) iz severnih ožin. Večino je izvemo iz čudovitih animacij, ki se rolajo po skorajda vsaki misiji,

Med nalogami kupujete letala za prisluženi EUR in jih pred misijo pripisujete pilotom v škvadri.
medtem ko nam marsikaj postane jasno iz čveka, ki polni eter med letom. Prav skozi hreščanje radia dobijo obraze sovražni vojaki, ki vpijejo v paniki, so pogumni, premišljajo o svojem življenju; in prav radio je izkoriščen prelomno, saj pričara vtis, da se okrog vas odvija zaresna vojna. Medtem ko se bojujete, imate priložnost poslušati, kako se na transportnem avionu, ki ga spremljate, odvija drama z vohunom in varnostniki, kako se Yuktobanijci izkrcavajo na civilnem letališču sredi prestolnice, kako cvika pilotka, ki jo iščete, potem ko se je raztreščila v nasprotnikovem zaledju ... Squadron Leader na ta način edinstveno poudari čustveno in zgodbovno plat, za kar čelado in rejbanke dol.
Prav tako posrečena je akcija. Igra biva na arkadni strani, saj je pilotiranje poenostavljeno in treba je več ali manj zgolj držati smer, goriva in streliva v topu je neskončno, lovci nosijo po sedemdeset raket ... Letal je več kot petdeset, od vsemogočih efov do migov, suhojev, miragov in še česa, ampak kakih velikih razlik v praksi med njimi ni, samosvoje so le orožarne. Dodan je zanimiv nabavljalni vidik, saj morate samofrče kupovati in jih dodeljevati posadki (ah, Strike Commander), dočim špil beleži, koliko kanalj ste sklatili z določenim. Ko je merilnik poln, lahko sčasoma kupite boljši model. Toda enostavnost vodenja ne pomeni, da je vse skupaj butasto, saj je nekaj pilotskega znanja ipak treba posedovati. Nasprotniki, ki mestoma uletavajo v pravih jatah, skozi naloge postajajo pametnejši in izvajajo manevre, lastne svojim mašinam, in treba je dobro leteti ter paziti na strelivo, saj raket kljub številčnosti urno zmanjka. Misij je kar sedemindvajset, kar zadostuje za kakih dvajset ur, s tem, da se pot skozi kampanjo (na voljo je tudi takojšnji arkadni način, večigralnosti žal ni) na par mestih razcepi v skladu z vašo izbiro in da je polno odklepabilnosti. Pohvalno je, da so odprave razgibane in nenehno dogajalne, tako da ti nikdar ni dolgčas. Nabor je sicer tipičen (prestrezi, uniči, poišči, spremljaj), toda boljšo izvedbo bi si težko zamislil. Letiš nizko po velemestih in kanjonih, potapljaš ladje in podmornice, stalno dogfajtaš ... Noro. Želel bi si le, da bi oblikovalci imeli več posluha za težavnost. Krivulja povečini resda zvezno in lepo narašča, a par nalog, zlasti v drugi polovici, je ob splošni odsotnosti nadaljevalnih točk tako nepoštenih in frustrirajočih, da te grobo presenetijo. Takisto poveljevanje soletalcem, ki daje igri podnaslov in je novost glede na prejšnje dele, ni izkoriščeno. Lahko jim zaukažeš, naj te krijejo, napadejo cilje, ki jih loviš, in nabijejo posebna orožja. A ne le, da je to premalo, nikdar nisi ziher, da se bo zgodilo, kar si si zaželel. In definitivno bi špil potreboval boljšo karto oziroma iskanje ter zaklepanje tarč. Lepo je, da sta pogled na sovraga ter na satelitski in radarski pogled odvisna od tega, kako močno pritisneš gumb. Ampak kroženje skozi cilje je neprecizno celo tedaj, ko jih imaš pred vizirjem, kaj šele, če so izven vidnega polja.

Plin do konca z na pritisk občutljivimi gumbi, izstrel, prelet, ogled eksplozije, zaklen sledeče tarče, ponovi postopek. Aaah.

Res škoda za ostre špice v zahtevnosti in par napak, saj bi bil AC5 brez njih vrhunski. Toda odlik je vseeno polno, med neomenjenimi grafika z vremenskimi učinki, in posnetki, ki se lahko primerjajo z akcijskim filmom. Z nekaj ledu namesto vroče ovnovske krvi v žilah boste gotovo premagali te težave ter prisostvovali akcijski letalščini, kakršnih je malo.

Ace Combat: Squadron Leader
Namco za playstation 2
objavljeno: Joker 139
februar 2005

85

 
sorodni članki