Dogajanje te realnočasovne strategije je postavljeno v prve dni po invaziji, ko so zavezniki in Nemci v nepreglednem labirintu živih mej Normandije bíli silno bitko na kopnem in v zraku. Vendar ne gre za igro po vzoru Blitzkriega, marveč za veliko bolj pedantno taktično simulacijo spopada. V njej so natančno povzete ne samo lastnosti, marveč tudi taktična vloga vsakega kosa opreme, od lahke strojnice do bombnika. Tempo je počasnejši, postavitev pa še tolikanj bolj pomembna, saj ni nobenih točk zdravja, marveč le stres in kruta smrt. Tudi domet in ognjena moč sta večja kot običajno, zato šteje vsaka posamezna enota. Velik poudarek je na sodelovanju različnih rodov vojske in vsak od njih ima svojo nišo. Predstavitev je vrhunska, saj pogled seže od ptičjega, ki nudi pregled nad celotnim dogajanjem, do skoraj čisto osebnega, iz katerega spremljamo protitankovske topove, ki skriti v grmovju prežijo na svoj plen. Celo zemljevidi so narejeni na podlagi zračnih posnet­kov normandijske krajine.
Panterji v goščavi
Naslov premore le tri kratke enoigralske kampanje s skupno ducat precej zahtevnimi nalogami. Zavezniške temeljijo na zgodovini, nemške na hipotetičnem scenariju protinapada v smeri plaž. V enoigralskih misijah so podani primarni in dodatni cilji, denimo preboj in evakuacija čet, vendar so bolj ohlapni kot pri večini RTSjev in poveljniku dopuščajo sila veliko poti, da jih doseže. Spopadi potekajo čez desetminutne faze, ki predstavljajo stopnjevanje bitke. V vsaki od njih je namreč na voljo več sredstev in boljša oprema, bitka pa tako postaja vedno bolj srdita. Kljub počasnejšemu tempu dela ne zmanjka, saj je igra močno nagnjena k mikrouprav­ljanju z vsako enoto, ker ni formacij. Seveda je mogoče ukazovati več vodom ali vozilom hkrati, vendar to zaradi morebitnih lukenj v fronti ni najbolje. Za uspeh je potrebno dobro planirati in uporabiit najmanjšo silo za največji učinek.
V Steel Divisionu namreč bolj kot prsti trpijo možgani, ker morajo spremljati več različnih kriznih točk. Dobro postav­ljena kombinacija borih nekaj enot lahko v normandijski goš­ča­vi ustavi mnogo večjo silo. Dosti časa je treba vložiti v iskanje šibkih točk in naglo udariti, ko se pojavi priložnost. Tudi vojaki se ne pojavijo kar iz nič, na karto vstopijo iz roba, nakar se morajo do fronte pripeljati. A boj proti sicer dostojnemu računalu gre jemati bolj za učni pripomoček. Sr­čika naslova je namreč večigralstvo.

Boj v normandijskih vasicah in goščavi je zaradi nepreglednega terena veljal za posebej težavnega. To Steel Division s pridom izkoristi, saj od poveljnika ne pričakuje le spretnih prstov, marveč tudi gibke možgane.

Boj za vsako ped
V multiplayerju se tako kot na puščavniških samostojnih kartah borimo za nadzor nad terenom ali čimvečje uničenje nasprotnikovih sil. Na frontno črto vpliva domala vsaka talna enota, ki se ji približa. Ko ena stran doseže prednost, četudi minimalno, začnejo dotekati zmagovalne točke in na nasprotniku je, da situacijo obrne. Rezultat je dinamična borba za vsako hišo, cesto in grm. To je glavna moč igre: ciljev ne določajo zastavice ali računalo, sproti si jih postavljaš sam glede na stanje bojišča. Raz­ši­ritev je dodala še možnost zasedanja oziroma obrambe določene strateške točke z mnogo več­jimi začetnimi sredstvi. Večigralstvo podpira celo boj desetih na deset, vendar so bolj običajni načini z enim ali dvema igralcema na stran. 
Poseben gradnik je izbor sil. Poveljnik si bojno skupino iz skoraj dveh ducatov divizij, od ameriške 101. padalske do znamenite Panzer Lehr, sestavi sam glede na njihovo zgodovinsko opremo. Raz­­­lična vojaščina je predstavljena s karticami, ki opisujejo ne le tip enote, ampak tudi njeno ceno, kdaj bo na voljo, izkuš­nje in ko­ličino posamičnih kosov. Kartic ni neskon­č­no, zato je važno ravnotežje, saj je pet ameriških tankov sherman v zadnji fazi morda manj pomembnih kot eden v prvi. Poleg tega bodo imele tankovske brigade na voljo manj pehote in obratno. 

Vsaka od armad ima poudarjene prednosti in slabosti. Poljska 'Črna' divizija z lahkimi tanki uni­ču­je pehoto, a je ranljiva proti panterjem in tigrom.

Vojna za trdožive 
Steel Division je solidna in pikolovska taktična simulacija, ki bi jo lahko vendarle naredili še nekoliko bolje. Divizije so nekoliko neuravnote­že­ne, kar sicer  pripomore k realizmu, ne pa k uži­vantskemu večigralstvu. To je resda nekoliko uravnovesil dodatek Second Wave v družbi več zaplat. Še vedno pa je frustrirajoč učinek snežne kepe, saj poveljnik, ki utrpi velike izgube, razen lastne spretnosti nima na voljo nobenega pripomočka za povratek. Problemi se poznajo na spletni skupnosti, ki nekoliko upada. Igra je namenjena predvsem zakrknjenim strategom, ki uživajo v natančni postavitvi, mikroupravljanju z vsakim minometom in strašanskem izzivu. V zameno pričara mogočne, realne zrač­no-kopenske bitke, kjer šteje vsak mož in vsaka ped zemlje. Ponuja inovativno, trdojedrno predelavo ustaljene formule, ki jo poznamo iz podobnih špilov. Kljub napakam je vredna pozornosti.