Načeloma si igralci želimo inovacij in jako smo srečni, ko stopimo korak naprej. Toda včasih nam namesto izvirnostne haute cuisine s šestimi hodi povsem sede klasika od klasike. Župca, krompir, šnicl in solata, oziroma okusen suši, ki ga zgrabiš med potjo na bus. Natančno tak je dotični akcijski frp japanskega izvora, ki uživa v svoji klasičnosti. To je pravzaprav šlo pri­ča­kovati od osmega dela dolgometražnega niza Ys, ki se izgo­vori 'Is' (torej ne gre za besedno igro z izrazom 'wise') in se je začel pred nič manj kot tridesetimi leti. Najnovejša izvedenka se ne more postaviti po robu veličastnemu FFXV, sploh ker jo tržijo po običajni ceni. A ima svoje adute in ljubitelji animejskih erpegejev je bodo v vlogi neobveznega nakupa čisto veseli.

Sveži Ys je poln arkadnega realnočasovnega bojevanja, najraje s kupi običajnih sitnobic, ki te denimo čopatijo na rajski plaži. Nato je čas za počitek v rastoči vasi.

Adol, hit' v ler! 
Fabula vnovič spremlja rdečelasega Adola, standardnega junaka Ysov, ki se je zapletel že v toliko neprilik, da bi moral biti star najmanj osemdeset let. V prav­ljič­nem, nekoliko srednjeveškem svetu po neprostovoljnem brodolomu nasede na ukletem otoku, ki se ga vsi ogi­bajo. Z drugimi preživelimi osnuje vas, iz katere z boj­no navdihnjenimi sotrpini hodi raziskovat kopno. Tam naleti na mnogo razjarjenih beštij, druge neutopljence in magično navdihnjene domačine, med katerimi izstopa naslovno dekle, Dana. Njen del zgodbe se ukvarja z izpolnjevanjem ancientne vestalske dolžnosti in se sčasoma preplete s preživet­ve­nim Adolovim. Pod črto je pripoved kljub občasni solzavosti vredna trideseturnega vztrajanja pred ekranom, saj vsebuje zanimivo krovno plat, preobrate in prispodobe. Skozi obvezne in opcijske dialoge izvemo tudi za odzadnje pripovedi ve­čine likov, od korpulentnega mornarja do napihnjene plemkinje. Ti zato kljub risankavosti in merici klišejs­kos­ti postanejo življenjski in se ti prikupijo. Ko se druš­či­na na poti po divjini ustavi in v debati sede k tabornemu ognju, Ys postreže s prijetno merico intimnosti, ki le­že v spomin.
Osredotočenost na ljudi ni naključje, saj igra s tem poudari, da je treba za preživetje ter rast naselja držati skupaj. Vaški vidik je zanimiv, špilu daje nekoliko svojstven okus in poskrbi za sinergijo z raziskovanjem. Bolj kot raziskuješ, več ljudi rešiš, število naseljencev pa omogo­či odstranitev ovir na poti globlje v otok. Z uniče­van­jem sovragov in okolice zbiraš surovine, s katerimi v bazi scimpraš zdravilne napitke, si okrepiš orožja ali napaberkovano daruješ prebivalcem. S tem oporišče dodatno zraste in dobi pos­telje, šivalnico in slično, kar je ključno za boljšo opremo ju­nakov. In krog je sklenjen.
Dana, čaka te slana! 
Tovrstna skrb za bazo in divjinsko preživetje sta za jrpg inovativna. Vendar je to bolj rosa svežine na zrelem rižu kot drugačna zel. Ritem je še vedno pretežno bojni, glede česar se igra kar izkaže. Tepež ni potezen na ločenem zas­lonu, marveč docela akcijski in realnoča­so­ven. Izbrani lik iz druščine treh, ki ga je moč instantno zamenjati, iz pogleda od zadaj šiba naokrog in opleta z izbranim orožjem, običajno mečem. Vsak lik ima le en navaden udarec, ki se povezuje v kombinacije, ob čemer izvaja štiri specialke z nemajhno zalogo energije. Zaradi tega je obračunavanje s šibkejšimi spakicami, kot so skakajoči pajkovci, morske vrtavke in netopirji, hitro, neproblematično in žurersko. A na zadosti visoki te­žavnosti (priporočam hard!) še vedno ne povsem nezahtevno, saj se je treba izmikati in prestrezati. Le ne pričakuj Zelde ali Dark Souls; navzlic jemanju sovražnikov na muho in kroženju okrog njih je vse skupaj bolj naspidirano in arkadno kot počasno in metodično. 
To je še zlasti važno pri medšefih in šefih, ki preizkusijo sposobnosti prepoznavanja vzorcev ter delanja prevalov v pravih trenutkih. Glavarski mimohod je dolg in pisan, od mutiranih želvakov in tjulnjev od vulkanskih ptiču­rin, prikazenjskih pajkov, dinozavrov in zmajev. Ni pa stilistično prav enoten in ker nad kameradoma nimaš naprednega taktičnega nadzora, se vsega drži pridih enostavnosti. Ta je zelo očiten tudi pri branjenju vasi pred vdori pošastkov, ki prihajajo v vse močnejših valovih. Vobče okej obstranskost, ki pa se nekolikanj vleče in zna zmotiti sredi najlepšega raziskovanja. Sicer je neobvezna, ampak saj veš, da je treba v erpegejih opraviti vse, sicer OCDju ni zadoščeno. Bolj zanimivo je, da Danin vidik ni le štorijalen, marveč prevzameš direkten nazdor nad njo in njenimi drugačnimi veščinami. 

Za razliko od Final Fantasyja, ki se rad odpravlja v tehnološke vode, je Lacrimosa bolj klasično bajkasta. Sovražniki so pretežno živalski, a z magično komponento.

Ys nam direkt v fris! 
Izrazita lastnost Lacrimose je pretežna prijaznost. Omogoča instantno teleportiranje v vas in skakanje med najdenimi obeliski, težavnostna krivulja je zve­či­ne lepo potegnjena (močni sovragi od prej so uporab­ljeni kot navadni v novih področjih) in oživljanje kanaljic ni problematično, ker njih anihiliranje vodi v nabiranje izkušenj ter surovin. Ali pa tečeš mimo, se da. Škoda zategadelj, da igra sem in tja res orenk za­teži, naj bo s sitnim šefom, zoprno kamero ali nepreciznim skakanjem. Ker premagovanja ploščadi in plezanja ni malo, sta trzanje lika na robovih in preskakovanje pogleda res tečna. Ko po minutnem vz­penjanju iz prepada cepneš nazaj, ker je liku spodrs­nilo na videzno lepem robu, moraš za zen kar fino zb­rati kisik v eni točki. Prav tako motita pretežna pri­petost na rdečo nit in razkoščkanost sveta na območjeca, med katerimi je treba venomer čakati nekaj sekund. V primerjavi z odprtimi modernimi naslovi, od Xenoblade Chronicles do Breath of the Wild, je vtis kilav. Še okrepi ga starinska podoba z oglatimi objekti in spranimi teksturami, dediščina razvoja za vito. Tega mi je žal, saj je otok drugače velik in tematsko raznolik, z džunglo, podzemljem in templji ter dosti obstranskostmi. A kot rečeno, jedro je zdravo in špil za žanrske navdušence vreden pozornosti.