|
Ys VIII: Lacrimosa of Dana Vestalka Sneti pomoli v templju z nekaj veličastnejšimi kipi od tegale.
Načeloma si igralci želimo inovacij in jako smo srečni, ko stopimo korak naprej. Toda včasih nam namesto izvirnostne haute cuisine s šestimi hodi povsem sede klasika od klasike. Župca, krompir, šnicl in solata, oziroma okusen suši, ki ga zgrabiš med potjo na bus. Natančno tak je dotični akcijski frp japanskega izvora, ki uživa v svoji klasičnosti. To je pravzaprav šlo pričakovati od osmega dela dolgometražnega niza Ys, ki se izgovori 'Is' (torej ne gre za besedno igro z izrazom 'wise') in se je začel pred nič manj kot tridesetimi leti. Najnovejša izvedenka se ne more postaviti po robu veličastnemu FFXV, sploh ker jo tržijo po običajni ceni. A ima svoje adute in ljubitelji animejskih erpegejev je bodo v vlogi neobveznega nakupa čisto veseli.
Adol, hit' v ler! Fabula vnovič spremlja rdečelasega Adola, standardnega junaka Ysov, ki se je zapletel že v toliko neprilik, da bi moral biti star najmanj osemdeset let. V pravljičnem, nekoliko srednjeveškem svetu po neprostovoljnem brodolomu nasede na ukletem otoku, ki se ga vsi ogibajo. Z drugimi preživelimi osnuje vas, iz katere z bojno navdihnjenimi sotrpini hodi raziskovat kopno. Tam naleti na mnogo razjarjenih beštij, druge neutopljence in magično navdihnjene domačine, med katerimi izstopa naslovno dekle, Dana. Njen del zgodbe se ukvarja z izpolnjevanjem ancientne vestalske dolžnosti in se sčasoma preplete s preživetvenim Adolovim. Pod črto je pripoved kljub občasni solzavosti vredna trideseturnega vztrajanja pred ekranom, saj vsebuje zanimivo krovno plat, preobrate in prispodobe. Skozi obvezne in opcijske dialoge izvemo tudi za odzadnje pripovedi večine likov, od korpulentnega mornarja do napihnjene plemkinje. Ti zato kljub risankavosti in merici klišejskosti postanejo življenjski in se ti prikupijo. Ko se druščina na poti po divjini ustavi in v debati sede k tabornemu ognju, Ys postreže s prijetno merico intimnosti, ki leže v spomin.
Osredotočenost na ljudi ni naključje, saj igra s tem poudari, da je treba za preživetje ter rast naselja držati skupaj. Vaški vidik je zanimiv, špilu daje nekoliko svojstven okus in poskrbi za sinergijo z raziskovanjem. Bolj kot raziskuješ, več ljudi rešiš, število naseljencev pa omogoči odstranitev ovir na poti globlje v otok. Z uničevanjem sovragov in okolice zbiraš surovine, s katerimi v bazi scimpraš zdravilne napitke, si okrepiš orožja ali napaberkovano daruješ prebivalcem. S tem oporišče dodatno zraste in dobi postelje, šivalnico in slično, kar je ključno za boljšo opremo junakov. In krog je sklenjen.
Dana, čaka te slana! Tovrstna skrb za bazo in divjinsko preživetje sta za jrpg inovativna. Vendar je to bolj rosa svežine na zrelem rižu kot drugačna zel. Ritem je še vedno pretežno bojni, glede česar se igra kar izkaže. Tepež ni potezen na ločenem zaslonu, marveč docela akcijski in realnočasoven. Izbrani lik iz druščine treh, ki ga je moč instantno zamenjati, iz pogleda od zadaj šiba naokrog in opleta z izbranim orožjem, običajno mečem. Vsak lik ima le en navaden udarec, ki se povezuje v kombinacije, ob čemer izvaja štiri specialke z nemajhno zalogo energije. Zaradi tega je obračunavanje s šibkejšimi spakicami, kot so skakajoči pajkovci, morske vrtavke in netopirji, hitro, neproblematično in žurersko. A na zadosti visoki težavnosti (priporočam hard!) še vedno ne povsem nezahtevno, saj se je treba izmikati in prestrezati. Le ne pričakuj Zelde ali Dark Souls; navzlic jemanju sovražnikov na muho in kroženju okrog njih je vse skupaj bolj naspidirano in arkadno kot počasno in metodično.
To je še zlasti važno pri medšefih in šefih, ki preizkusijo sposobnosti prepoznavanja vzorcev ter delanja prevalov v pravih trenutkih. Glavarski mimohod je dolg in pisan, od mutiranih želvakov in tjulnjev od vulkanskih ptičurin, prikazenjskih pajkov, dinozavrov in zmajev. Ni pa stilistično prav enoten in ker nad kameradoma nimaš naprednega taktičnega nadzora, se vsega drži pridih enostavnosti. Ta je zelo očiten tudi pri branjenju vasi pred vdori pošastkov, ki prihajajo v vse močnejših valovih. Vobče okej obstranskost, ki pa se nekolikanj vleče in zna zmotiti sredi najlepšega raziskovanja. Sicer je neobvezna, ampak saj veš, da je treba v erpegejih opraviti vse, sicer OCDju ni zadoščeno. Bolj zanimivo je, da Danin vidik ni le štorijalen, marveč prevzameš direkten nazdor nad njo in njenimi drugačnimi veščinami.
Ys nam direkt v fris! Izrazita lastnost Lacrimose je pretežna prijaznost. Omogoča instantno teleportiranje v vas in skakanje med najdenimi obeliski, težavnostna krivulja je zvečine lepo potegnjena (močni sovragi od prej so uporabljeni kot navadni v novih področjih) in oživljanje kanaljic ni problematično, ker njih anihiliranje vodi v nabiranje izkušenj ter surovin. Ali pa tečeš mimo, se da. Škoda zategadelj, da igra sem in tja res orenk zateži, naj bo s sitnim šefom, zoprno kamero ali nepreciznim skakanjem. Ker premagovanja ploščadi in plezanja ni malo, sta trzanje lika na robovih in preskakovanje pogleda res tečna. Ko po minutnem vzpenjanju iz prepada cepneš nazaj, ker je liku spodrsnilo na videzno lepem robu, moraš za zen kar fino zbrati kisik v eni točki. Prav tako motita pretežna pripetost na rdečo nit in razkoščkanost sveta na območjeca, med katerimi je treba venomer čakati nekaj sekund. V primerjavi z odprtimi modernimi naslovi, od Xenoblade Chronicles do Breath of the Wild, je vtis kilav. Še okrepi ga starinska podoba z oglatimi objekti in spranimi teksturami, dediščina razvoja za vito. Tega mi je žal, saj je otok drugače velik in tematsko raznolik, z džunglo, podzemljem in templji ter dosti obstranskostmi. A kot rečeno, jedro je zdravo in špil za žanrske navdušence vreden pozornosti.
|
75
![]() |
|