Vsi štirje smo se spogledali. V onkraju smo vsi videli isto, v to sem prepričan. Izobčeni kuš­čar­jevski princ je nosil enega tistih svojih ošab­nih nasmeškov, značilnih za rojene z zlato žlico v riti, ehm, kloaki. Nasprotno je bila tatinska vilinka vidno zaskrbljena, saj se navsezadnje lahko le eden iz­med nas povzpne med bogove. A spregovorili so in vsak je svojemu izbrancu obljubil, da je Edini. Le rdečelasa bivša starleta je s pogledom begala med našimi obrazi. Kapnilo mi je, da v njeni glavi ni prostora za božje vmešavanje. Starodavno bitje, ki se skriva za modrimi očmi, peti član naše druščine, gotovo ne spusti nikogar zraven. Ne vem mu imena, a že dvakrat je popolnoma prevzelo nadzor nad dečvo in obakrat nam je šlo za nohte. Bolje, da ne razglab­ljam, če nas bo prej obsedenka podavila v spanju ali nas bo zaštihala zmikavtka. Brez njiju ne bi prišel da­leč, saj moram svoj nemrtvi fris vselej skrivati pod kapuco ... Vsaj dokler ne sestavim maske, ki mi omo­goča maskiranje v katerokoli raso. Resda bi lah­ko poskusil sam, a smo skupaj laže kos preprekam in nevarnostim.

Original Sin 2 je evolucija, kakršne si želi vsakdo, ki je nekoč prebil ure in ure v Baldurjevi Athkatli. Z možnostmi ne štedi ne pri raziskovanju mojstrsko zgrajene dežele ne v poteznem boju. Slednji bo dal vetra tudi prekaljenim mačkom, zlasti ko prestavijo na katero od višjih težavnosti.

Razklana domovina
S takšno druščino se podam v nadaljevanje odlič­ne­ga Original Sina (Joker 253, 89). V obeh primerih gre za izometrični visoki frpjki, ki ne skrivata zgledovanja po klasikah s preloma tisočletja, kot sta Baldur's Gate in Fallout. Niz je sicer star petnajst let in umeščen v visokofantazijsko deželo Rivellon. A ne sekiraj se, če kaniš vanjo oditi prvikrat. Vnosi so razprostrti vzdolž dolge časovnice, tako da je od prejšnjega naslova minilo več stoletij. V tem času se je razmahnilo precej več ras, kot so kuščarjevci, škratje in nemrtvi, trenja med njimi pa so pogosta. A najbolj so na udaru coprniki, za katere ne mara močna cerkev. Tako se jih bojijo, da jim nadevajo ovratnice in jih odvažajo v koncentracijsko taborišče na otok. Med njimi je junak, ki ga ustvariš iz nule ali ga izbereš izmed predpripravljenih. Priporočam slednje, saj bo tako deležen konkretnejše podzgodbe in možnosti v dialogih, ki so čisto vsi govorjeni.
Po brodolomu se protagonist znajde v zaselku, obdanem z obzidjem in polnim stražarjev, ki v slumu teptajo čarobnjaško zalego. Magi so zgradili pisano druž­bo z lastno hierarhijo, koder najdeš polno trgovcev, uboge pare in skrivnostneže vseh sort. Vsem je skupno eno – želijo si s frdamanega otoka. A večina se je vdala v usodo in životari. Fanatiki imajo v kleteh areno in iščejo izbranca, obsedenec z agrumi se je proglasil za glavarja, vilinci se skrivajo v bližnji jami, kuža na plaži žalostno tuli o izginuli družici. Že med zbiranjem pajdašev prične junak opažati mnošt­­vo prepletenih niti. Šušlja se o skrivnih prehodih, o gnusnostih, ki jih počnejo z jetniki, pa tudi o društvu upornikov, ki jim pomaga. Jasno postane, da je poti in načinov za napredovanje mnogo, pa četudi ob­ču­­tek odprtosti ne useka nemudoma kot v izvirniku.

Osnovne statistike so smiselne in manj je skritih hakeljcev, ki si jih moral poznati v prvem delu. Na ostalih štirih straneh vlagaš točke v poklice in koristna obrobna znanja. Če si se zmotil, ne paničari, saj jih lahko prerazporejaš.

Od razpotja do razpotja
V tej igri ni nikakršnega vodenja za rokico v obliki križcev na zemljevidu in vprašajčkov nad glavami osebkov s kvesti. Še dnevnik je v pomoč le toliko, da ti kaj ne uide iz glave. Slednjo pač moraš uporab­ljati, saj nagrajuje temeljitost in pozornost pri čvekanju ter nepremočrtnem stikanju po svetu. Zdaj je namig v knjigi v predalniku, drugič v globoko v razvejanem dialogu, kjer lahko ustrahuješ, pametuješ, tolažiš in še marsikaj, pri čemer vlogo igrajo statistike. Če ne gre zlepa, zmikavt smukne za hrbet in pogleda v žepe, medtem ko soldat žrtev ugonobi in pre­iš­če truplo. Početje zato deluje organsko in dogajanje se vselej prilagaja dejanjem, vsaka zaprta pot pa odpre dvoje novih. Ključ do pobega lahko tiči v zakletih kosih opreme, ki v kompletu dajo posebno sposobnost, ali ti na prosto pomaga ujeti zmaj.
Stez, ki vodijo dalje, je toliko, da morda sploh ne uz­reš blodnjaka z ugankami, ki kravžlja možgane s stikali in nadgradi izvirno rabo prežarčevalnih in ostalih urokov. Mirno takisto spregledaš ud v želodcu naplavljenega morskega psa, ki ga lahko pohrusta vilinka – špičeuhci namreč tako berejo spomine mrtvih ali se celo naučijo njihovih sposobnosti! Še živali imajo ogromno za povedati, zato se čimprej nauči laježa in kokodakanja. Pametno je zaobvladati čimširši nabor prijemov, saj sčasoma že tako prostrana dežela (otok ni največje od štirih področij) postane še zajetnejša in je treba biti pripravljen na prepreke. Sočasno se razvije in razveja fabula, ki kajpak dobi epske razsežnosti in je od zlajnane predhodnice napredovala za krepko stopničko ali dve ter kompanijo popelje na vandar je, naphano s preobrati in zapomnljivimi trenutki. Za nameček bolj okusno razporeja humorne trenutke.

Zaman boš iskal generične zadače v stilu 'pobij pet podgan v moji kleti'. Dogodki se odvijajo naravno, pogosto se stekajo drug v drugega in se povezujejo. Nemara je to najbolj očitno v mestih. Ker ni vodenja za rokico, je treba biti vedno z glavo pri stvari. Ko te Rivellon posrka vase, ne izpusti!

Šahovnica v plamenih
Novosti in spremembe so manj opazne pri boju, ki je bil deležen nebroja manjših popilkov in friziranja. Tako ali tako ni potreboval dosti, kajti Larian so že prej zgradili konkretno osnovo, ki ostaja velik del privlačnosti igre. Še vedno je klofanje potezno. Premikanje, udrihanje, streljanje in raba sposobnosti ter granat in napitkov trošijo akcijske točke, ki se zapolnijo, ko prideš na vrsto. Boj korenini v sistemu brez zakoličenih poklicev, kjer se vsakdo lahko pri­uči česarkoli. Nagrajena je smotrna večopravil­nost, zlasti ker je toliko okoljskih učinkov in elementov, ki se med seboj dopolnjujejo. Kombinacij je nešteto in na tebi je, da zgruntaš takšne, ki ti us­trezajo. Ognjena magija gre dobro z geološko, kjer nasprotnike najprej zaliješ z nafto in jih nato zapališ. Vodni mag zdravi in prikliče dež, ki ga potem za­mrz­­ne, ali pa ga oplemeniti električar. Frišni polimorf zna pognati krila, roge in tentakle, kar pride prav vitezu in lokostrelcu, ki potrebuje mobilnost, da se zavihti više ... Ker sovragi počnejo isto, so bojišča na koncu prekrita z vso možno packarijo, okuženo krvjo, jedkim demonskim močefitom in ostanki eksplodiranih, upepeljenih ter razkosanih trupel ljudi, polževcev, žab, volkov ter fantazijskih beštij vseh velikosti in oblik.

Tako mogočno bitje, priklenjeno in izmozgano … Se ga boš usmilil in mu pomagal poiskati ječarja ali ga boš hladnokrvno in hitro odrešil muk? Napačnega skozihoda ni, tako da lahko po želji vse pokolješ in izropaš kot barbar.

Sistem je kompleksen, umetna pamet nasprotnikov pa je napredovala, zato se je treba tako klofanja kot tudi gradnje likov lotiti študiozno in se dodobra seznaniti z nebrojem statistik. Moč, pamet, spretnost, barantanje, telekineza in kup dodatnih uporabnih veščin imajo jasne vloge, ki koristijo tako med haranjem kot pri čvekanju in raziskovanju. Po novem imajo junaki in nasprotniki poleg življenjske črte še dva oklepa, ki ju je treba prebiti, predno je moč zadati poškodbe in jim zavdati z gorenjem, strupom, slepoto ali invalidnostjo. Dokler je poln, zlahka hodiš po žerjavici, naelektrene luže pa te ne stresejo! To strategiji doda novo plast, saj je na jalovo oklop­ljene coprnike bistro poslati sekiraša in obratno. Nakar si zlodej pričara kamniti oklep in si zopet nasrkal. To je pač trdojedrna frpjka za znalce. Ako prešaltaš v lažji način, boš brez večjih težav odbrzel skozi bitke, ki se sicer znajo zavleči v pol ure. Vendar s tem amputiraš enega bistvenih sestavnih delov te čudovite izkušnje.

Dialogi ponujajo mnogo izbir. Najbolj sekajo odgovori, vezani na predpripravljene junake. Okostnjaka je spisal velecenjeni Chris Avellone, ki je vihtel pero pri vseh Infinity Enginovih frpjkah in še marsikod.

Iskra v očnici 
Velik delež privlaka gre tudi na rovaš nadvse simpatične 3D-podobe, ki je za odtenek manj risankasta od enice, a še vedno sila barvita. Najsi družba jamari po kristalnih breznih, lazi vzdolž lesenih brvi v gosti džungli, gazi po snegu ali švica na z lavo obdanih pečinah, grafika vselej rosi oko. Po novem lahko kamero prosto vrtiš (in jo pogosto tudi moraš!), tako da je priložnosti za občudovanje še več. Podrobna okolja bi na sličici zlahka zamenjal za dvorazsežna in kljub priseganju na slednja sem mnenja, da se Pillars of Eternity ter Torment: Tides of Numenara na tem področju s svojo pusto statič­nost­jo lahko le skrijeta. Ne zaostaja niti muzika, ki celo omogoča, da si izbereš inštrument, ki se ti najbolj dopade, nakar ta prevzame špilanje glavnih tem v ospredju. 

Dostikrat gre za nohte že v prvih minutah spopada in nimaš druge, kot da naložiš shranjen položaj. Ako na večje grupe navališ brezglavo, je žura hitro konec. Tale vešča me je ugonobila s šarmiranjem in vojsko pomočnikov.

Ajde, saj je še vedno nekaj starih zamer, kot je nihanje težavnosti in kup hroščkov, kjer so najbolj nadležni tisti, ki pobrkljajo kveste v dnevniku. Tudi druž­ba se rada zatika in ima težave, zlasti koder je treba plezati, pa sem in tja se dogajajo čudne reči in kaj izgine ali ne neha goreti. Večje panike glede takih žužkov ni in jih sproti odstranjujejo. Znajo pa boji s površinskimi učinki postati kaotični in živce para omejen pogled likov, ki ga zakrije vsaka meglica ali nepravilnost v terenu, tako da samostrel iznenada postane neuporaben. In če­prav sta napredek in popiljenost sistemov vidna domala v vseh pogledih, so nekateri nazadovali. Kova­čenje in ustvarjanje opreme sta popreproščena in manj uporabna kot v izvirniku. Manj je tudi posre­čenih saj-ni-goljufanje-pa-je trenutkov, kjer si denimo pred spopadom okoli šefa lahko nagrmadil deset eksplozivnih sodov. Se pa do neke mere še vedno da zafrkavati na ta način, kar dokazujejo dobre pol ure dolgi speedruni. 

Kakšna fina razgledna točka! Malo si bomo spočili in užili panoramo. Kdo pa je tale falot, ki špijonira za našimi zavezniki spodaj? Gotovo so bile tečne pasti ob vznožju njegovo maslo. Čez štiri sekunde bo spremenjen v kebab!

Božanskost na dosegu
Nemara je še največji malus, da kljub vsemu napredku dvojka ne ponudi večjih sprememb in ne ino­vira, kolikor bi lahko. Menjavanje dneva in noči ter dinamično vreme bi na primer vnesla še več živ­ljenja v že tako živahna mesta ter dodatno štalo v pre­tepe. Morda v trojki? Toda mule se nikakor ne splača kuhati, saj redkokje najdeš tako široko, pa vseeno zgoščeno frpjko, kjer komaj čakaš, da uzreš, kaj je onkraj mostu, na plaži za vogalom in nasploh v slehernem kotičku močvar, gozdov in planjav. Navidez neskončno možnosti in poti ima vselej posledice in kar ne morem verjeti, da se vse skupaj nekje vmes ne razpoči, temveč po skoraj sto urah pripelje do – kajpakda – enega od več veličastnih epilogov.