|
IGROVJE
Hellblade: Senua's Sacrifice BoterPolž z vseh strani sliši glasove. Nič ne pomaga, da si pokrije ušesa.
Zdi se, kot bi Ninja Theory s Hellbladom osnovali popravca za Heavenly Sword – že ime je skovano na sličen način. Nato bi posnemali ameriški Naughty Dog, kreatorje Uncharteda in Last of Us, ter si na steno v studiu nabili dogmo "manj je več!" Kakršenkoli je že res bil njihov recept, je izvrstno deloval. Od zadaj gledana miselno-akcijska dogodivščina Senua's Sacrifice je kratka, a intenzivna. Živa sta tako protagonistka, ki se skozi temačno zgodbo človeško razvija, kot izmaličen, pa vendarle prelep nordijski svet. Sekljaško bojevanje je zadovoljivo surovo, dočim izvirni miselni orehi temeljijo na odbitih optičnih iluzijah. Ob tem so Angleži še odločno odstrli tančico tabuja s shizofrenije, ene bolj zaznamovanih psihiatričnih bolezni. Da, Hellblade je zelo priporočljiv špil za zrelejše igralce.
Vstopivši opusti upe vsake Senua je keltska bojevnica, ki kljub molčečnosti ne pozna tišine. V glavi se ji stalno pomenkujejo glasovi. Eden govori tiše, da ne moti ostalih, in igralcu razlaga njeno zgodbo. Rjavolaska je namenjena v Helheim, enega od devetih svetov nordijskega bajeslovja, koder prebivajo duše mrtvih v jarmu boginje Hele. Le ona ji lahko ubitega ljubimca oživi, a ne zastonj. Seveda je ob prihodu ne pričaka špalir nasmejanih peklenščkov, marveč meglena močvara, polna trupel, in mnoga vrata. Ta za odprtje terjajo premagovanje osebnih travm in spretno vihtenje hladnega jekla. Slednje je ključno za zoperstavljanje beštijam iz mor in iznakaženim, v kože oblečenim divjakom, katerih obraze zakrivajo živalske lobanje. V nekajglavih skupinah se pojavijo na določenih območjih, kjer je boj obvezen. Poganska mečevalka bodisi v šprintu naskoči prva in jih namaha med izvajanjem piruete, bodisi potrpežljivo čaka na napade. Tem se izmakne s prevalom ali jim ob pravočasnem blokiranju vrne s kontro. Za ščiti skrivajoče izpostavi z brco in ramenskim sunkom, nakar jim naloži zvrhan koš hitrih ali krepkih udarcev. Črtice z življenjskim sokom ni, saj je Hellblade povsem brez prikazovalnikov. O zdelanosti priča krvavo utripajoč zaslon, ter Senua s šepanjem in okornostjo. Takrat je čas za umik ali uporabo vrline osredotočenja. Ta kot naval adrenalina upočasni dogajanje, ranljivi pa postanejo tudi težji, v dim oviti brdavsi.
Prste vozljajočih kombinacij, kot so v sekljačinah tipa Devil May Cry ali God of War, ne gre pričakovati, taki fantazijski plati se Hellblade ogne. Toda ob brezhibnih animacijah, narejenih na podlagi zajema gibanja borilnih mojstrov, se zdi vsak udarec, padec in stik kovine s tkivom resničen in boleč. Tudi zato, ker njen meč na goloprsih vikinških nabildancih pušča zevajoče ureznine. Kljub dokajšnji enostavnosti je bojevanje zadovoljujoče in brutalno. Kot skandinavske plemenske koračnice, ki takrat rohnijo v ozadju. Po eni strani omogoča odzivno mlatenje, po drugi pa omejuje knofodrk. Treba je opazovati, kdaj bo ščitar odsunil in zamahnil z buzdovanom ali kozjeglavec nadse dvignil sekiro. Odpiljeni šefi iz nordijske mitologije, denimo krokarsko našemljeni Valraven, pa posedujejo povsem svoj nabor pošiljanja babe v Valhalo. To zna postati težava, kajti Senuo ob prihodu v močvaro okuži črna gniloba, ki se z vsako smrtjo splazi višje po roki. Špil opozori, da se bo dogodivščina končala in napredek pozabil, če bo dosegla glavo. Tako sem vsakič, ko se je bojevnica opotekla na vse štiri, anus stiskajoče udrihal po ploščku, da se je spet postavila na noge, preden so jo dotolkli.
Travm zvrhan koš Za tlačečo atmosfero je najbolj zaslužna pripoved. Resda štorija sprva deluje znucano: reševanje priležnikov iz pekla smo vendarle brali že v starogrškem Orfeju in Evridiki ali igrali v Dante's Infernu. Vendar se sčasoma razvije v osebno romanje, ki poleg upov in spominov na plano privleče mnoge travme ter strahove, denimo pred temó in nestanovitnostjo. Razloži, kaj je izoblikovalo trmasto, samotarsko Senuo in igralca sooči z njeno hudo shizofrenijo. Meje med resničnostjo in prividi se zabrišejo in dogajanje postaja zmerom bolj bizarno. Kot pri tem pomodruje eden izmed glasov, se najtežje bitke odvijajo v mislih. Za razliko od ameriških soldatov v Spec Ops: The Line, ki so se spustili v norost, je Senua v njenih globočinah že od začetka in iz njih skuša splezati. Težnjo po svobodi izraža že njen braveheartovsko modro pobarvani fris, značilen za škotska bojevniška plemena Piktov, ki jim pripada. Avtorjem so pri razvoju svetovali psihiatri in shizofreni bolniki, zato simptomi niso le mojstrsko vtkani v igralništvo, marveč so zvesto prikazani. Še več, blodnje in opažanje nesmiselnih vzorcev tvorijo srž reševanja ugank. Za odpiranje duri Keltinja v naravnih vzorcih išče rune – sence, ki jih mečejo iglavci, mora denimo pogledati s prave perspektive, kot je z visokega stolpa. Predno ga doseže, mora kalejdoskopsko razbito stopnišče sestaviti tako, da resničnost manipulira s šamanskimi portali. Izvirno in dobro narejeno.
Keltska matrica Psihoza, ki je ne gre mešati s psihopatijo, je eden osrednih simptomov shizofrenije. Pomeni izgubljanje stika z resničnostjo in jo v špilu občutiš povsod. Pri teku skozi močvirja ali peščene plaže z razpadajočimi vikinškimi drakarji barve iznenada pobledijo in oblaki divje menjavajo obliko. Drugod v borovih gozdovih odtenki postanejo pekoče nasičeni, na deblih pa vznikajo vohunska očesa in se zlivajo v grče. Nepredvidljivost pojave blodenj se sprevrže v preganjavico, ki ježi dlake. V enem bolj paranoičnih odsekov Senua preživi le na redkih otočkih svetlobe, saj jo v sencah ugonablja volčjak Fenrir. Ko med dirjanjem do naslednje varne zaplate stopi v temo, zaslon zacveti od rdečine, hitchcockovski zoom pa razdaljo navidezno podaljšuje. Shizofrenosti piko na i pritisnejo glasovi v glavi. Nekateri žebrajo Senuino zgodbo in njej vzporedne nordijske bajke. Drugi gostiteljico hvalijo in spodbujajo, ko po ozkem špirovcu preči prepad, ali jo opozorijo, da hoče nekdo od zadaj iz nje narediti štajersko ikebano. Tretji se z drugimi pričkajo, vanjo dvomijo, se posmehujejo njeni naivnosti in jo zaničujejo, da je zmešana. En je izdatno surov in posebej dobro pozna protagonistkine šibkosti. Za njim skrita identiteta me je presenetila in postala eden temeljnih delov štorije. Manj je res več Že res, da Hellblade ni tako obsežen kot drugi AAA-špili, a tudi stane pol manj, torej 30 evrov. In kar naredi, naredi sijajno! Med osemurno štorijo sem našel le nekaj manjših zamer. Bojevanje je vseeno premalo neizprosno, saj lahko smrti kljub najvišji težavnosti preštejem na eno roko, kamera zna ponagajati v tesnih območjih in ne bi se branil kakšne dodatne vrste ugank. A resnejših minusov ni. Polodprti svet je načrtovan elegantno, da se po njem zlahka giblješ tudi brez zemljevida, napetost pa je vrhunska. Vsa vokalizacija je posneta stereofonsko, posebej za vsako uho, da hkrati slišiš krike iz daljave in šepet babnic v Senuini betici. Iz tega razloga je zvočna slika posebej slastna na slušalkah, težave psihično zaznamovane Keltinje pa so tolikanj bolj trpke. Njena izkušnja seveda ni lahkotna, je pa vrhunska in pusti trajen vtis. |
88
![]() |
|