Ni važno, na kateri konec vesolja odideš – povsod hočejo malopridneži poštene ljudi olajšati težko prigaranih novcev!” Tudi na novoodkritem planetu Hephaest. Oziroma zlasti na njem, saj je poln dragocenih alienskih artefaktov. Nanj se spustijo svobodnjaški razis­kovalci Free Space Pioneers, ki jim je za petami izkoriš­čevalski Imperialni Konzorcij, nakar uletijo še pirati. Da bi pionirjem ne izropali delovišč, za obrambo najamejo borce, ki jih kakopak nadziraš ti. Sovražnike klenih medzvezdnih knapov odganjaš v potezni strategiji, kjer vod plačancev šviga od enega kritja do drugega in pospravlja nasprotnike z dobro merjenimi rafali. Shock Tactics ne skriva kloniranja Xcomovih značilnosti in porekli bi, da je to jamstvo za vsaj zgleden, če ne dober špil. No, ni.

Falotom sem prišel za hrbet in pela bo šiba. Takšni manevri so možni, ker ni strogih časovnih omejitev; zgolj mehke, ki po nekaj potezah pripeljejo sovražne okrepitve, kar je v redu prijem.

Glavo k tlom
Kopiranje poteznega vzornika seže dokaj globoko. Delavske postojanke in vojaške baze, ki predstavljajo večino prizorišč, so sestavljene iz kvadratastih polj. Posejane so z značilnimi zidci, ki jih bojevniki uporabijo kot zaklon. Te moraš obvezno izkoristiti, saj je soldat na odprtem kot pujs v vrsti za zakol. Poglavitni manevri torej vključujejo prodor na izpostavljene boke in zasede. Kot v Xcomu lahko v sovražno potezo vskočiš tako, da rezerviraš del akcijskih točk za stražo in čakaš, da ti kdo primaršira pred puške. V osnovi je bojni sistem zastavljen celo bolje kot v Firaxisovi igri! Prikaz verjetnosti zadetkov je bolj smiselno povezan z učinkom. Če si dovolj blizu, zaprmej pihneš falota, ne da dobiš blesavih '97 %', nakar usekaš mimo in si puliš lase. Tekanje vojščakov lahko izvajaš polje za poljem, kar je manj togo. Karte so bolj razgibane, slikovite in nemalokrat z več smermi naskoka. Skratka, temelji bojevanja so prav kul. 
Taktične bitke, v katere popelješ do šest najemnikov, povezuje prav tako potezni strateški zemljevid površja planeta Hefajst. Po njem usmerjaš delovno vozilce, ki išče nahajališča surovin, da jih pohopsa ali tam postavi rudarske postojanke, ki ti jih dostavljajo vsako potezo. Ko ta raziskovalni terenec naleti na sovraga, iz osrednje baze prifrči leteča transportna ladja z možmi in vname se boj. V izplenu ni opreme nasprotnih vojščakov, marveč zgolj alienske snovi in artefakti, ki so se na tistem področju nahajali. Ti so važni, ker jih v glavni bazi tvoj inženirski šefe predela v nove oklepe in orožja. In tako gre Shock Tactics: polje za poljem odkrivaš karto planeta, mlatiš imperialce in pirate ter z izplenom gradiš večje bajte v bazi, iz katerih prihajajo vse boljši pihalniki. Enostavno, ne?

Za razliko od taktične karte je strateška šestkotniška. Vsako prepotovano polje vzame en dan in cilje moraš odbirati premišljeno, ker so za določene trenutke tempirane invazije sovragov.

Strel mimo 
Toda kot prevečkrat velja za manjše studie, so ga Nemci pošteno biksali pri izvedbi. Tehnične tegobe so razraš­če­ne skozi igro kot alienski plevel. Zaklon te dostikrat pusti na cedilu, ker je hroščat in te nasprotniki radi zadevajo pod nemogočimi koti. Špil pozicijo shranjuje in nalaga po več minut celo s SSDja, pri čemer lahko igro zabeležiš samo na strateški karti, med misijo pa ne! To je res skrajno tečno, ker so poznejše bitke dolge po več ur. Sovražna umetna pamet obvlada tek na tvoj bok, to je pa tudi vse. Preveč enostavno jo je zvabiti v zasedo in pridaniči so nevarnejši zaradi številčnosti, ne bistrosti. V mnogih misijah moraš varovati zavezniške stražarje, ki očitno še niso slišali za petelina na puški, ker nemo kasirajo krogle, namesto da bi pomagali. Špil je hudo nezloščen, saj težavnost rada poskakuje, najbolj hecne pa so neuravnotežene sposobnosti tvojih bojevnikov. Ti z izkušnjami pridobivajo veš­či­ne in kakšno jim dodajo še oklepi. Namreč takš­no, da z njo v eni potezi zradiraš ves neprijateljski oddelek. Saj je lepo videti, a je ceneno. 
Očitno je pomanjkanje časa in denarja na strani studia. Raznolikost vsebine šepa, saj imaš vsega skupaj osem različnih pihalnikov, kar je za tak moderen naslov klavrno. Grajenje baze je zelo, eee, bazično, saj zgolj potrjuješ opcije v meniju. Pripoved je luknjava in z govorom spremenljive kvalitete. Le pisanosti sovražnikov lahko pojem hvalo, kajti specialci Konzorcija in lokalne zverine poskrbijo za nekaj res luštnih samosvojih izzivov. To mi pravi, da imajo Nemci glavo vendarle na pravem mestu. Kar pa ne spremeni dejstva, da je Shock Tactics vse preveč polomljen in nezloščen. 

Res je luštno, da izvzemši snajperice vse puške streljajo rafalno, kar zmanjša učinek naključ­nosti. Dobro postavljene zasede so zato skoraj vedno nagrajene, namesto da bi glupo grešil.