Ko bom velik, bom gasilec!” je odločno povedal Rok v prvi vrsti. “Iz ognja bom reševal ljudi in ži­­vali.”
“Ko bom velika, bom zdravnica,” je nadaljevala Manca. “Cepila bom proti gripi in dajala tablete, če bo bolelo uho.”
“Ko bom jaz velik, bom snajper,” je rekel Janezek. “Skrival se bom v grapi globoko za fronto in jedel koreninice in gosenice. Več dni bom neopažen zalezoval cilje in jih z daljnogledom natančno spremljal, da bom določil najboljši položaj za strel. Izračunal bom razdaljo, na kateri so, predvidel krivuljo leta krogle in vpliv vetra. Potem jim bom poslal kroglo v glavo, medtem ko bodo na stranišču. Sploh ne bodo vedeli, kaj jih je zadelo! ... Pa kaj me tako gledate??”

Ko si takole poležan in strmiš skozi rešpetlin, je pol dela že opravljenega, saj si našel dobro strelno mesto. Tretji Ghost Warrior je namreč odprta igra, kjer se moraš glede pristopa večinoma znajti sam.

S puško na izlet
Igre z odprtim svetom so kot nalašč za simulacijo vojaškega ostrostrelstva. Sodobni snajperji pač niso zgolj soldatje, ki znajo krogle pošiljati na velike razdalje, marveč so člani posebnih enot, ki se dobro znajdejo za sovražno črto. Poiskati dober plac za strel je dosti pomembneje kot samo usmeriti puško. Zato moraš znati priti tja, kamor ti straže in minska polja ne dovolijo, v igrah pa za to potrebuješ veliko področje. V to smer je z zadnjima deloma odšla že serija Sniper Elite, a tam gre še vedno za samostojne stopnje, le da so ogromne. Sniper: Ghost Warrior pa se s tretjim delom iz snajperskega Call of Dutyja levi v pravi svobodnjaški naslov. Takšen, kjer kolovratiš po deželi, odkrivaš drugotne cilje in plašiš drobnico v vaseh. Oziroma, če sem rahlo ciničen, v Far Cry, kjer na hrbtu nosiš daljnostrelno puško, veliko bolščiš skozi daljnogled in umirjaš dihanje.

Kljub kopici vasic in rudniških naselij so važnejše lokacije postavljene v slikovitejša okolja, kot so železniške postaje, hoteli in vojaški poligoni.

Razumimo se, da SGW3 ni prava preživetvena simu­lacija. Ni ti treba greti konzerv pasulja nad og­njem in brati zemljevida. S seboj nimaš pomočnika-opazovalca, kot je pri ostrostrelcih pravilo. Tole je 'zgolj' prvoosebno strelski špil modernejše svobodnjaške sorte, kakršni so dandanašnji popularni. Po radiu ti nadrejeni zalajajo, kaj moraš storiti, nakar te puščica na obzorju vodi do približne lokacije cilja. Usedeš se v Lado nivo, motor zarohni in drevesa odhitijo mimo. Ko je cilj blizu, se odplaziš skozi podrast in z daljnogledom ter malim letečim dronom pregledaš ciljno območje, da natančno lociraš tarče. Potem se zavlečeš na najboljši kucelj, potegneš z ramen puško in radostno razdeliš sovragom smrt na več sto metrov, dokler ni vse v horizontali. In že hitiš novim dogodivščinam naproti. Kaj več je od poljskega City Interactiva, razvpitega zaradi pogrošnih igric za pest soldov, itak težko pričakovati. A že to je znaten preskok oziroma uspeh. Prva Ghost Warriorja sta bila bledi skriptani akcijadi in da so se Poljaki lotili prave odprte igre, je hvale vredno, saj to ni lahek zalogaj – kar je v trojki pravzaprav vseskozi vidno.

Laboratoriji in postojanke, kot je ta radarska skozi kamero mojega drona, imajo mestoma stalkerski pridih. A napetosti ne pripeljejo dovolj daleč.

Kavkaška puščoba
Za takšne sorte igro moraš izgraditi živ svet. Tu ga predstavlja sodobna Gruzija, ujeta v primež odpadniških frakcij, ki so deželo pahnile na rob držav­ljanske vojne. Zato Američani tjakaj pošljejo stotnika Jonathana Northa, da bi potihem 'ublažil situacijo'. Drugače povedano, postreliti moraš taglavne odpadniške zdraharje, ker to v špilih zadostuje za rešitev mednarodnih problemov. Občutka za druž­be­no-politične nianse ima Sniper toliko kot Trump in te nenehno zasipa s stereotipi, zato res ni veren posnetek resničnosti. Množična grobišča nalik balkanskim? Itak. Pa ruska podpora separatistom in klavci v obliki nekdanjih čečenskih teroristov. Poleg nadrejenega poveljnika sta tvoji glavni soborki v štoriji najemnica Lydia, nekdanja Jonova ljubezen, in Raquel, agentka izraelske tajne službe Mossad. Obe imata take obline, da bi lahko delovale kot zaš­­čitni jopič. Štejem pa Poljakom v dobro, da pripoved kasneje odpeljejo v nepričakovane in zanimive vode. Ne bi rad izdal zasukov, vendar ti poskrbijo, da ne preganjamo le vojnih zločincev in ne pokamo samo dolge rajde zamaskiranih upornikov. Kul.
Gruzija je v SGW3 precej tmurna dežela. Navidez so hoste, zaselki ter hribovja v ozadju sicer luštni in čeprav avtorji CryEngina niso izkoristili toliko, kot bi ga lahko, se nad grafiko ne bom pritoževal. Toda kjer se Far Cryji ali zadnji Ghost Recon vsaj trudijo, da bi ozemlje živelo, se tu naokrog preganjaš sam. Na prste ene roke lahko preštejem primere, ko se je kdorkoli obregnil ob mojo vožnjo, kajti ceste so skorajda prazne. Očitno so vodi smrti dobro opravili svojo nalogo! Šalo na stran; v naselbinah vržeš besedo zgolj z redkimi dajalci stranskih kvestov, dočim prebivalstvo gleda naravnost skozte. Zemljevid je kar na gosto posejan s postranskimi lokacijami, ki za štorijo niso važne. Tam rešuješ civiliste iz rok nasilniških milic ali iz cerkva suneš zlat križ. A zvečine je ta dogajancija duhamorna. Izjema so samo zlo­čin­ci, na katere je razpisana mednarodna tiralica in ki jih moraš najti sam s pomočjo namigov, ki vzniknejo tu in tam. To so edini primeri, kjer je stranskim osebam namenjene kaj pripovedi.

Zadetki krogel ti zelo hitro izpijejo zdravje, nakar se moraš ročno krpati s paketi prve pomoči. Zato si pri takšnih vpadih od blizu presneto pazljiv.

Črni križec
Jon lahko poleg snajperice s seboj nosi še avtomatsko puško in pištolo, ki jih je moč opremiti z dodatki, kot so dušilniki. Mnogo streliva in opreme lahko v varnih postojankah sestaviš iz plena, ki si ga napaberkoval. Predvsem pa imaš obsežno bero pripomočkov, kot so mine presenečenja, s katerimi zaš­či­tiš dohode v boju. A redko dejansko ždiš na polo­ža­ju toliko časa, da bi ti kdo lahko prišel za hrbet. Ve­činoma hitro najdeš najboljša strelna mesta ali poti pristopa, če je treba reči urediti od blizu. Dostikrat moraš poleg polaganja pomembnih zlikovcev kaj ukrasti, podminirati ali shekati. Zato ostrostrelstvo vzame manj kot polovico časa, ostalo pa je šunjanje skozi travo in kleti vojaških baz. V boju na blizu so nasprotniki kar pasji oziroma si ti šibak. Če te dobijo v navzkrižni ogenj, je hitro po tebi. Zato imajo vsekakor prednost tiha pokončanja in streljanje od daleč, medtem ko avtomat uporabiš, če si s sovragom ena na ena.
Pri ostrostrelstvu pa je precej očitnejša slaba sovražna umetna pamet. Prelahko je mehanično pospraviti pol oborožene postojanke, ne da bi kdorkoli mrdnil. In tudi ko straže pog­runtajo, da je nekaj narobe, traja dolgo, da te opazijo, če jim ne stojiš pred nosom. Naciji v Sniper Elitu so glede tega sposobnejši. Šele ko imajo falotje tule tvoj položaj, postane vro­če, ker te zasujejo z minometnim in mitralješkim og­njem. Takrat se pač potuhneš, dokler zopet ne pozabijo nate. Vsaj pošiljanje smrti z visoko hitrostjo je zadovoljujoče. Glede na izbrano težavnost moraš paziti na razdaljo, veter in svojo držo. Običajnih pešakov ni treba ciljati v glavo, naprednejše negativce pa že. Nato si ob najboljših zadetkih nagrajen z upočasnje­nim posnetkom krepota. Hvalabogu ni rentgenski, ker imam tistih že dovolj. Z uspehi dobiš izkušenjske točke, ki jih vlagaš v tri preprosta drevesa sposobnosti – ostrostrelskega, preživetvenega in bojnega. Te veščine so precej nenavdihnjene in če jih ne bi bilo, jih sploh ne bi pogrešal.

Cele trume prebivalcev rešiš gotove pogube, za kar si nagrajen z denarci in priboljški. Toda organska vpetost teh dejanj v okolico je bolj klavrna.

Slepi naboj
Pravzaprav je edina velika zamera, ki jo imam do SGW3, način beleženja položaja. Tudi to je do neke mere povzeto po zadnjih Far Cryjih: gre za čuden mehanizem ne preveč dobro postavljenih shranjevalnih točk, ki se resetirajo, če misije ne spelješ do konca, in moraš potem jovo na novo. To je res teč­no, ker so nekatere dolge pol ure in več, in tudi ves špil je z okrog dvajsetimi urami igranja kar zajeten.  Glede ostalega pa moram priznati, da Poljaki ne streljajo preveč mimo in je to gotovo ena njihovih najboljših iger! Kdor še ni preobjeden odprtih naslovov, se bo morda v Gruziji imel fino. Toda obenem je Sniper: Ghost Warrior 3 dokaz, da dobrega svobodnjaškega špila ni lahko napraviti. Oziroma da ga ne moreš ustvariti tako, da zgolj odkljukaš obvezne elemente žanra. Tale primerek ima resda vse, od vozil do rokodelstva in drugotnih kvestov. A v večini teh elementov je povprečen in bo veterane dolgočasil kot tridnevno snajpersko ždenje na drevesu.