Kaj imamo radi v Doomu? Zlodjevsko vz­dušje s tisočerimi hreščečimi in krvo­željnimi demoni, ki prihajajo nad nas … kri in črevca pri njihovem razpadanju na kose … neusmiljeno kovinsko okolico … in spevni zven šrotarice, ko opravlja krvavi posel. Vse to je prisotno v tem pikslastem indiejanskem šuterju, ki se sceloma napaja pri stari PC-klasiki. Istotako se odvija na vesoljski postaji, ki so jo zasedli demoni, istotako se moraš kot osamljen strelec po železnih, ruso osvetljenih hodnikih boriti s peklenskimi nakazami in istotako sta pomembna zlasti strelska preciznost ter obvladovanje prostora. Le da se ne udejstvuješ iz prve osebe, temveč iz stranskega risa.

Doma narejene, ločene nivoje za to 2D-streljanko snameš iz Steam Workshopa, s čimer daljšaš peklensko razpaljotko.

Zunanjostno precej enolična postaja ni peskovniško odprta, marveč jo tvorijo premočrtno nanizani odseki, odeti v odtenke jeklene sivine in peklenske rdečine. Gibčni vojš­čak se premika in skače neodvisno od mer­jenja v polnem krogu, kar omogoča dinamičen pristop. Zgodbe ni in smisel je oči­ten: pobirati orožja, od rešetala prek ognjemetnika do šotganke, in ugonabljati sovraž­ni­ke. Med njimi so tako pristni peklenščki kot demonsko obsedeni prebivalci, tako da se pljuvajočim zobatcem, plečatim orjakom in duhovom, ki mečejo rezila na ketni, pridru­žijo z raketnimi ruzaki naokoli letajoči strelci in marinci, s katerimi si se njega dni skupaj tuširal. A tista doba je pozabljena, kajti v Butcherju je hudič vzel šalo. Kampanja s samo enim pravim šefom, kar je edini veliki udejstvovalni način, je dolga kvečjemu dve, tri ure, a zdi se, da zaradi ponavljanja ob cr­kotih traja desetkrat dlje.
Geslo špila je "the easiest mode is hard" in dejansko je to celo na naknadno dodanem modusu WIMP hardcore šuter za trzalno refleksna bo­žanst­va, ki drkajo en in isti nivo tako dolgo, dokler na njem ne postavijo speedrunnerskega, neranjenega rekorda. Iz tvojih orožij se sicer med tresenjem ekrana vzduš­no usipajo pravi curki krogel in plazme, ki bolijo. Toda nestvorov mrgoli in so hudo nevarni. Brž od nekod prileti kak zablodel izstrelek ali pa se ti rokomavh teleportersko pojavi v ksihtu, da te razgoni kot zrelo hruš­ko. Energija poide jako hitro in po življenju ti ne strežejo le sovragi, marveč tudi okolica, polna nevarnih prepadov, ozkih brvi, velika­nskih rezil, nihal in podobnih opasnosti, ob katerih bi se usral še Nevarni Riko. (Ko smo že pri klasikih.) Nenehno si v pogonu, niti za sekundo ni zdravo biti pri miru, več­igrals­ke­ga sodelovanja ni, municije primanjkuje in jo moraš pobirati, po smrti pa je treba od za­čet­ka trenutnega nivoja. Zategadelj se ne počutiš toliko klavca kot tistega, ki ga koljejo. Ampak ej, mar ni bilo tako tudi v Doomu, pa smo ga vseeno naštudirali?