Slovenski cestni šport je buljenje v nesreče, zato bi morala biti ta manjša igra narodu kot pisana na kožo. Še bolje: ne le, da jih gledaš, še povzročaš jih! Če ti je zasnova od nekod znana, vedi, da gre za iztrgan del legendarnega Burnouta in da so avtorji prebežniki iz Criteriona, kjer je dotični nastal. Škoda le, da je bilo razsuvanje še v času playstationa 2 boljše, bolj raznoliko in predvsem bolj pisano kot v tej novodobni revščini.

Daleč od tega, da bi te v tej razbijaški arkadi lovila policija. Kapsi so pač udeleženci prometa.

Finta je ta, da se od zadaj gledano za­po­diš po stezi v podzemnem testnem središču (zgod­be, ki bi to razložila, ni) in se zakantaš v promet. Ta čudežno nastaja na enem koncu odmerjene ceste in izgineva v drugem, kar daje vedeti, da si v simulaciji. Igra znotraj igre, fino. Ko začno avtomobili, avtobusi in različno naloženi kamioni treskati eden v drugega, nabereš energijo za prvi 'smashbreaker'. To je eksplozija, ki povzroči dodatno uničenje in te dvigne v zrak. Od tam lahko z okornim vodenjem počrnele, a neuničljive karoserije pobereš naslednjo bombo, ki visi nad ces­tiš­čem v obliki ikone, oziroma denarce. Ti so dobrodošli zato, ker je treba udejanjiti neko količino škode, če ho­češ osvojiti vsaj bronasto medaljo. Več smashbreakerjev kot pobereš, več eksplozij lahko sprožiš in večjo katastrofo povzročiš. Je pa problem v tem, da so ikone precej razmetane in skrite v višjih in nižjih predelih. Skratka, povsem burnoutasto.

Osnovna poanta je, da priletiš v gnečo, naštepaš trke za smashbreaker in nato sprožiš dinamitno uničenje. BUMMM!

Igralna osnova je še zmerom posrečena, te arkadne ugankice z vnaprej določenim prometom pa zvečine še kar v redu zastavljene. Ponekod imaš rampe za skok, da na avtocesto priletiš kot kladivo iz lufta, drugod se kotrljaš po hribu navzdol in za sabo puščaš opustošenje. Kar moti, je enoličnost izkušnje. 13 evrov sicer ni dosti, toda kaj res ni bilo mogoče vdelati kakšnega bolj prešernega okolja kot turobni betonski bunker? Burnout se je odvijal v mestih in naravi, kar je bilo super, tu pa se počutiš klavstrofobično. Na razpolago imaš en sam model avta in poskrbeli niso za nobeno domišljijsko novost. Lahko bi bile ceste poledenele, padal bi dež, skozi vetrobran bi ob trku odletela lutka, če se že gremo testiranje, lahko bi avto na kraju razpadel in bi se točkovalo še to … Več­ig­ralst­va ni, grafika in zvok sta dobesedno dolgočas­na, odklepanje pa je linearno zaporedno, tako da more bi­ti ob kasnejši zafrknjenosti prvi zatik tudi poslednji. Kljub vsem eksplozijam, treskanjem in prevrača­n­jem čudno nevznemirljiva igra in razočaranje, zlasti za snubljene ljubitelje Burnouta.