Leta 1998 je studio Rare za nintendo 64 ustvaril fantastični platformer Banjo-Kazooie. V ta trirazsežni izdelek, ki je v enem paketu dostavil raziskovanje odprtega sveta, skakanje in reševanje ugank, so prelili sleherno kapljo izkušenj, ki so si jih nabrali v dolgih letih izdelovanja iger za osembitne strojčke, od ZX spectruma do NESa. Proslavljena angleška skupina, o kateri velik članek najdeš v Jokerju 250, je namreč evolvirala iz spectrumovega Ultimata, od koder sta prišla Knight Lore in Sabre Wulf. Rare je nato odromal pod Microsoft in v kreativ­nem pogledu odmrl, toda njihovo baklo so prevze­li drugi. Nazadnje skupina Playtonic Games, ki so jo bivši Rarovci ustanovili posebej zato, da bi naredili spiritualnega naslednika Banja in Kazooieja. Denar so od nostalgikov masovno napaberkovali na Kickstarterju (cilj v višini dvesto evrskih tisočakov so dosegli v tričetrt ure!) in nastal je 'Banjo-Kazooie 3' z novima živalskima junakoma namesto medveda in tiča, ki sta zaradi licenčnih preprek nedosegljiva. Ne morem reči, da Y-L ni brez težav, vendar prevladata plemenitost in kompleksnost zasnove, ki terja dosti več od besnega rešetanja in strmenja v grafično kras­­ne livade.

Začetek v gusarskem zalivu (itak) je matinejsko pisan. Toda kasnejši svetovi postanejo dokaj temačni in barve ubite. Sem pričakoval še kakšnega žarkega.

Ajeeej, govoreče živali! 
Kleč ni več v čarovniški ugrabitvi sestre, kar je svoj­čas utrpel medved, temveč v nečem globalnejšem in višjem. Zahojeni kapitalist Capital B (je namreč čebela) in njegov račji pomočnik Dr. Quack (kar v angleščini pomeni šarlatana) kanita ukrasti vse st­rani iz knjig in jih pretvoriti v sladki, sladki cekin. Drugače rečeno, prisvojiti si kanita znanje in domiš­ljijo ter ustvarjati vsebino TV-kanala Oto. Pri tem pri­vlečeta pozornost dueta, ki ga tvorita dobro misleči kameleonček Yooka in zajedljiva netopirka Laylee. Par se poda v globine kapitalistove utrdbe Hivory Towers ('hive' spomni na čebelnjak, kar je še ena navezava na Banja), kjer bo nelinearno iskal por­tale v pet tematskih svetov. Po njih je razmetanih večina listov, ki v slogu Marievih zvezdic omogočajo od­­klep naslednjih nivojev, plus razširitev obstoječih. 
Srž igranja tvori natančno poskakovanje po statičnih in premikajočih se platformah z dodatkom prepros­tega boja. Sovražničke, kot so duhci, hudički in leteči policajčki, enkrat treščiš z zavrtljajem in izpuhtijo. Še po glavah jim ni treba skakati. Vendar kakor Banjo-Kazooie ni bil klon Maria 64, tako Yooka-Laylee ne ostane na tej razvojni stopnji. Gre za široko arkadno avanturo stare šole, v kateri sproti širiš nabor veščin in jih uporabljaš na pravih mestih. Tako kot sta medo in ptičurina sčasoma pljuvala modre jajč­ke, boksala in se s kremplji vzpenjala po pobočjih, se zna dvojec pod vodo obdati z zračnim mehom in se po zgledu Super Monkey Balla odrolati po tleh, z jadranjem po zraku podalj­ša­ti skok, se spremeniti v helikopter na daljinsko, mutirati v lazečo rastlino, si nadeti plašč nevidnosti ... Junačka sčasoma postaneta neob­čut­ljiva na plamene, pljuvata ledene krog­lice in lahko kljubujeta vetru, da ju ne odpihne z brvi. Struktura ni povsem odprtosvetovna, marveč bolj spomni na metroidvanijo, kjer nova območja odpreš z veščinami ali nabranimi predmeti. Pri čemer je treba v to odklepanje vložiti dosti premisleka in truda.

Zgledi iz starih dni 3D-ploščadnic stalno tolčejo ven. Tu se samodejno pojaš po tirih z rudniškim vozičkom Kartosom (ha ha?) in moraš pravočasno skakati.

Vožnja v Kartosu 
Zasnova je po mojem mnenju dobro prestala glodanje zobovja časa. Po eni strani zato, ker je takih špilov malo in Y-L deluje svež, po drugi pa vsled solidnega dizajna. Pozna se, da so na izdelku delali stari mački, zato je vsak svet dodelan tako z vizuelnega kot igralnega stališča. Z začetnega zaliva se prek kovinskih hodnikov in soban kapitalistične vile podaš v džunglo, zamrznjeni sever, moč­­varo, kazino in k vesoljskim gusarjem. Vsa prizorišča so razprostranjena in omogočajo precej neovirano raziskovanje, hkrati pa imaš nenehno odprtih več njih. Povsod je nujno dobiti zadosti strani za odklep razširjene inačice, ki odpre dodatna področja, in nabrati čimveč peres, s katerim pri kačonu Trowzerju (bojda se tako pogovorno reče falusu) kupiš frišne veščine. Zadače, ki prinesejo liste, so nadvse raznolike. Ponekje je treba zgolj ubrati pot čez gibajo­če se platforme ali streljati v stikala tako, da se vrtljive deske ustavijo v pravem položaju. Drugod do papirja ne moreš, če ne poseduješ neke moči, kar botruje kasnejšemu vračanju. Ali pa so strani skrite za ugankami ali v neočitnem kotičku. Liki, ki postavajo okoli, od viteškega pujsa do Shovel Knighta, pa ti dajejo kriptična navodila, ki jih treba najprej mož­gansko razvozlati. Kdor je igral Banja-Kazooieja, se bo počutil domače, kar je bil itak namen ust­varjalcev. Navsezadnje si tudi tam šel med ledenike, na barje … Kdor ga še ni, pa si bo nema­ra zaželel, da bi to vrsto tretjeosebnic že izkusil, ker so tako  fejst. Saj tale je res! Glej Joker 186! 
Iskanje pagin dopolnjujejo številne dodatne zadol­žit­ve. Iščeš žetone za avtomate, v pogledu od strani šibaš z rudniškim vozičkom, odgovarjaš na pronicljiva vprašanja Dr. Quacka v stilu "koliko strani si porabil za razširitev tega in tega sveta?" ter se udejst­­vuješ v številnih miniigrah z retropopadki, od dirka­nja iz ptičje perspektive do streljanja med samodejnim premikanjem. Niso vse najbolje narejene in posrečene, a so simpatična popestritev, v kateri se lahko sam ali v lokalni družbi udejstvuješ ločeno od zgodbe. Veliko je skrivnosti in referenc, na koncu območij pa čakajo šefi. Mednje sodi orjaška škrbas­ta klada, ki ti po hribu v fris luča debla. Donkey Kong se ji smeji, ti pač ne, ker te pri skrivenčenih ustih še obruha s feferonskim ognjem iz goltanca.

Pol glavarjev je kladaste oblike in te obmetavajo ali te skušajo poteptati. Čeprav je to nostalgična varianta škatlarjev v Banjih, bi moralo biti šefovje boljše.

Tandem prsta in možgana
V Yooku-Laylee se vsekozi dogaja in čeprav se včasih praskaš po glavi, kot blesav iščoč rešitev aktualne uganke ali prehod naprej, se običajno izkaže, da nisi vtaknil nozdrvi v vsak kot in dobro premislil situacije. Dober primer je omenjeni lučalec debel, mimo katerih s polno hitrostjo ne boš prišel; ovedeti se moraš, da lahko med kotaljenjem po hribu upo­časniš, se ustaviš in skačeš. Vendar pa to ne pomeni, da te igra kdaj ne zafrkava v glavo in da ji ne zavdajo lastne kaprice. Zlasti nažira tečna kamera, ki jo moraš stalno krotiti, v tesnih pros­torih pa se redno postavi tako, da gledaš v anus bodisi Juka bodisi Lejle. Takisto je zoprno avtomatsko shranjevanje položaja, za katerega nikdar nisi prepričan, kje se boš ob vnovičnem zagonu pojavil. Opaziti je nadalje nenadne poraste težavnosti, kjer nek del stopnje od tebe zahteva filigransko pre­ciznost, nakar je po ducatu crkotov nagrada ušiva knjižna stran. Tudi šefi, ki bi jih lahko bilo več, moč­no nihajo v kakovosti in težav­nosti; eni padejo z levo roko, medtem ko te drugi nad­legujejo, da se ti zmeša. Humor v obliki besednih iger nemalokrat zgreši tarčo, sploh blesavo usajanje rasistične netopirke, dočim zna iti nepreskoč­ljivo izmišljeno blebetanje, ki spremlja tekst, do­dobra na živce. 
Take sitnosti so podrobno in namenoma povzete po zgodnji dobi 3D-platformerjev, kjer izvira Banjoo-Kazooie. Prijem je v redu za tiste, ki hočejo natanko tako izkušnjo kot tedaj, in špil je tak zato, ker je bilo treba na Kickstarterju navdušiti nostalgike. A dejstvo je, da so se igroavtorji tedaj šele učili in da slični problemi izvirajo iz nespretnosti ter neznanja. Zato se zna Yooka-Laylee, ki jih je nalašč posvojila, zameriti manj potrpežljivim in razumevajočim. Bi bila pa škoda, če bi jo srenja prezrla, kajti njena vsebina in dizajn sta protiutež filmsko, spektakelsko in uni­če­valsko naravnani modernosti. Zdaj potrebujemo le še več špilov, ki bodo inteligentno združili obe plati.