Kot gnusna tyranidska zalega se širi trend, ki so ga v ospredje najbolj potisnili Call of Dutyji in Battlefieldi: tlaka v spretnostnem večigralstvu. Ciljam na to, da moraš vrsto bonusov za bojevnike in dodatkov za puške počasi odklepati skozi nalinijs­ke spopade. Nisi položil dovolj nasprotnikov z dolo­čenim avtomatom? Sorči, nobenega refleksnega namerilnika zanj, dokler tega ne storiš! Meni ni več smešno, da se vse več klasičnih refleksnih iger, ki niso free to play, marveč jih kupiš za polno ceno, takole navzema značilnosti mmorpgjev. Rad bi samo usekal en fejst skirmish ali deathmatch na liniji, ne da moram prej gledati, ali sem sploh v štartu primerljiv tistim, ki imajo na rovašu teden igralnega časa več. Pojav se širi kot kaotična okužba in Dawn of War 3 koraka po podobni poti.

Tu je opazno, kako spričo obrob soldatje silijo iz terena, da bi povečali razločnost. V praksi to nima haska, marveč temačni svet WH40K odene v podobo legic. A napak bi bilo igro zaradi tega pošiljati h krvniku.

V hiši Relic pravzaprav nadaljujejo z idejo, ki jo je bilo opaziti že v Company of Heroes 2. Tam si jačal ar­mado tudi izven misij – namreč tako, da si z izplenom spopadov kupoval samosvoje generale, ki si jih nato uporabljal v prihodnjih bitkah na liniji. Tretji del serije Dawn of War, ki nas ponese v svet futurističnega Warhammerja 40.000, to zamisel razvije. "Fuj in fej", se bodo veterani z gnusom obrnili stran. A po drugi plati igra v franšizo vrača gradnjo matične baze, ki je izostala v frpjski predhodnici in jo je marsikdo pogrešal. Nakar v še enem obratu to spari z igrami MOBA, kot je League of Legends. Jojmene. DoW3 je zato čuden, dvoličen tič, ki je v spletni skupnosti zasejal bes, kakršnega ne uprizori niti orkovski ŠEF, ko vstane z levo nogo. A ne prepustimo se primitivnim refleksom, ki pritičejo divjaškim podrasam zelenokožcev, ne podanikom mogočnega človeškega imperija. Pod nagrbančenim hitinom je špil, ki bo nekaterim gotovo vreden pozornosti.
Cesarjevi najboljši
Na površju je tole še vedno klasičen RTS. Po bojišču zviška klikotavo usmerjaš bojevnike, ki si jih napravil v stavbah svoje vojaške baze. Z njimi poiščeš nasprotne soldate in jih streljaš v ksihte, dokler ne zmagaš. Na hecnosti pa hitro naletiš pri armadah. Sestavljajo jih najprej privzete enote, ki jih štancaš v bazi, in sicer v zameno za osnovni surovini, strateške punkte (requisition points) in elektriko. Nato so tu tri elitne, ki jih na planete vržeš iz orbite, ko zbereš zadosti njihove cenovne postavke, elitnih punktov, ki počasi kapljajo skozi vso bitko. Te superenote imajo ceno od dveh pa do desetih točk in temu primerno moč. Ideja je, da si oblikuješ tak spisek, ki ti bo rabil skozi vso bitko – s poceni vojšča­kom, da ti pomaga pri zgodnji širitvi, najdražjim za endgame in poljubnim za vmes, pač glede na tvoj način igranja. 

Vojaki, na katere pomotoma pozabiš na kakšnem odmaknjenem delu bojišča, krepnejo ravno tako hitro kot prej, če jih na muho dobi sovrag, ki je specializiran za njihovo deratizacijo. Recimo tu eldarski tank moje marince.

Dotične tri frajerje izbereš iz repertoarja osmih stasitih oseb ali oddelkov, ki so na voljo za posamezno od treh doslej vključenih ras: vesoljske marince, Orke in Eldarje. Ker gre za svet Warhammerja 40K, ene največjih namizniških iger v hištoriji, špil nima nikakršnega problema napaberkovati zares impozantnih bojevnikov. Velik del je legendarnih likov iz enoigralske kampanje, kot sta poveljnik reda marincev Blood Ravens, Gabriel Angelos, ali orkovski 'VSE-UM-PUKLOU' boss Gorgutz. Drugo so specialne enote, kot so zelenokožna hodeča konzerva Mad Dread ali marinski terminatorji, kakršni se preganjajo po ozkih hodnikih v Space Hulku. Razen po moči in s tem zvezani ceni v pikah se razlikujejo tudi po vlogi na bojišču. Eldarski warp spiders so aša­ši­ni, ki se teleportirajo vsepovprek, dočim je marinski chaplain tank, ki mora nase navleči škodo, da ta ne zadane denimo njegovega kamerada librariana, ki je krhek coprnik. Zatem se moraš priučiti še njihovih proženih specialk. 
Warhammerjevski čistuni starejših edicij bodo pri nekaterih izbirah gledali križem. Howling banshees so zgolj osnovni vojščaki in šibkejši od striking scorpionov, bog pomagaj! Pa osnovni marinski oddelki izpadejo kot kanonfutr, kar tudi ni ravno vestno izro­či­lu. A načeloma je spisek smiseln. Osnovne enote rabijo nadzorovanju frontne črte, dočim elitne pritisnejo tam, kjer hočeš sovražnika promptno okrog kepe. Ko padejo iz orbite na tla, se spremeni ambientalna muzika in poletijo čreva na plot ter je ratatanje nepopisno. Kul. Pohvaliti gre njihovo podobo in opazno je, da je grafika tudi pri strateških igrah napredovala. Ko absurdno predimenzionirani orkovski hrusti lomastijo naokoli, ti igra srce. Kot v dvojki si lahko enote skorajda poljubno pobarvaš in absolutno špan­ciraš z rožnatimi marinci. Inkvizicija pa v jok.

Prijemov, ki morejo v borih nekaj sekundah povsem obrniti lokalni spopad, je res veliko, kot tale eldarski urok. Zvečine so stvar elitnih borcev, ki jih vržejo na ukaz in so ravno zaradi tega ter znatne odpornosti tako važni.

Kladivo karpalnega sindroma +5
Bojevanje zahteva hitro in vešče žongliranje z borci, kajti Relic tudi tokrat stavi na svoj poznani princip zbiranja surovin z zasedanjem strateških položajev po karti. Soldatje zasedejo pozicijo, nakar moreš tam napraviti še topovski stolpič, kar je z izjemo Orkov edina obrambna stavba. Osvojena točka v neskončnost dostavlja sredstva, to pa pomeni, da je tisti z večimi v ekonomski prednosti ... A mora hkrati paziti na več položajev, kar je svojevrsten izziv, ker jih je na posamezni karti recimo kakšen ducat, zato rabiš za učinkovit nadzor osem oči in petnajst rok. Česar nima niti najbolj oduren tyranid. Dawn of War je tudi v tretje umsko in zapestno zahtevna igra ter nikakor ne ležerna strategija, kjer se zabarikadiraš v postojanko ter ob čaju in piškotih želvakaš do onemoglosti. Pravzaprav bi lahko baze sploh ne bilo in špil ne bi bil dosti drugačen! Vse tri frakcije imajo skorajda enako peščico stavb: za lahko in težko pehoto, vozila in raziskavo nadgradenj. To je to. Še manj kot v enici, torej. Le Orki premorejo še en propagandni stolp WAAAGH! zaradi samosvojih rasnih taktik. Kdor je pod pamfletom 'baza se vrača' pri­ča­koval gigantske utrdbe s havbicami, bo razočaran.

Tole je power core, stavba, ki jo je treba dati kamen raz kamen, da zmagaš v multiju. Sama ničesar ne strelja in ko tolčeš po njej, si večinoma že odstranil sovražne baze. Zato je njen vključek tolikanj bolj nesmiseln.

Po­dobno je z oglaševanimi spremembami v množini vojaštva. Tega je res številčno več kot v predhodnikih, saj laže vržeš v naskok deset oddelkov hkrati. A taktičnih pristopov to bistveno ne spremeni. Resda lahko zdaj pogosteje puščaš patrulje, vendar ti to ne pomaga dosti, ko srečajo glavno sovražno ofenzivo, ki jih bo gladko pregazila. Še vedno moraš z lastno armado dobro predvidevati, kje bo nasprotnik izvedel sunek, in se mu tam ročno zoperstaviti. Ali tačas napasti na drugem koncu in upati, da boš hitreje napravil več škode kot on. Je pa spričo večjega števila enot moč sestaviti bolj raznolike gruče z več funkcijami, kot so na primer prožene eldarske ročne granate za začasno onesposabljanje. To še poveča ig­ralno zahtevnost, a tudi globino. DoW3 je zaradi tega bržčas najgloblja strategija v tej seriji!
Kljub podobno zastavljenim postojankam moram pohvaliti raznolikost treh igralnih frakcij, ki seže globlje, kot je videti na prvi pogled. Marinci najprej ustrelijo in potem vprašajo, če veruješ v njihovega Boga-Cesarja. Raje umrejo zelo krute smrti kot pa se umaknejo. Zato lahko na bojišča postavijo začas­ne praporje, ki jim okrepijo enote, in izvajajo brutalne invazije iz orbite. Eldarji so krhkejši, toda urnejši ubijalci z zelo močnimi orožji in norimi psioničnimi coprnijami više v tehnološkem drevesu, ki te hipoma zradirajo, če nisi pozoren. Za nameček imajo energetske ščite in se lahko teleportirajo. Orki so pa pač prfuknjeni. Njihovi turni WAAAGH! navijejo zvoč­nike do enajst in v tistem se hordi odpelje, da podivjano gazi vse pred seboj. Hkrati po bojišču pobirajo odpadke (scrap), ki si jih našvasajo na čeljust in dobijo oklep ali večjo raketo. Ker so pač orki in zanje raket ni nikoli dovolj. MORE DAKKA! 

Hiške v bazi si sicer sledijo po enostavnem tehnološkem drevesu, toda globlje interakcije med njimi ni. Glavno je metati tovarne čimbliže fronti, da tjakaj hitreje dostavljaš okrepitve in zdraviš načete vojščake.

Opotekanje nesrečnega pohojenega grota 
Toda igra ne koraka le naprej. Nekatere značilnosti od prej so okrnili, druge odrobili kot motorna žaga zobato glavo. Močno so preobrazili zaklon, ki je sedaj omejen na peščico krajev na karti in pomeni lokalno zavetje, ki ga izkoristiš, če ti gre za nohte, in ne več brezšivno lastnost terena. Zamerim. Ljubitelje dvojke velja posebej opozoriti, da se je oprema junakov, kot so izrezbarjeni oklepi, poslovila in DoW3 ni več sparjenka s frpjko. Takisto so odžagali veteranstvo vojščakov, ki se tu s pobijancijo ne izbolj­šujejo. Zgolj elitni bojevniki zbirajo izkušnje, toda učinek se prišteje zunaj matchev, kot sem opozo­ril uvodoma in ne med boji kot na primer v Warcraftu 3. Razumeti gre, da se snovalci bojijo učinka snežene kepe, a v predhodnici je bil sistem prav lušt­no uravnotežen. Če uspeš enote varovati, da ne krepnejo, si zaslužiš nagrado, mar ne?! 
Jačanje elitnih junakov skozi levele ni tako daljnosežno, da bi meganobzi levela deset z enim udarcem kresnili tiste pri enici. Vsakih nekaj stopenj dobijo nov bonus ali fletno kožico. Toda vendarle ima razvita vojska več opcij. Prvič zato, ker moraš pet od osmih elitnežev odkleniti s posebno valuto, lobanjami, ki jih prejmeš za končane misije v kampanji in na liniji. Drugič zato, ker s kostmi kupuješ tudi okrog tri ducate 'doktrin', bonusov za armado, od katerih lahko za posamezen boj odbereš po tri. Ko se še učiš igranja, te finese niso tako pomembne, pri maherjih pa so ključne. Resda za silo drži vodo argument, da bo veteran itak slejkoprej odklenil vse, in obenem v sistem niso posilili free to play odurnosti. Toda belim si glavo, zakaj je bilo to potrebno. Kratkomalo bi bil špil bolj priljuden, če bi bilo koj dostopno vse, taktično pa se ne bi dosti spremenilo.
Levelanja ne štejem močneje v slabo, bolj pa drugo noviteto, ker ni dobro izpeljana: ciljni generator. Cilj v multiplayerju po novem ni uničenje nasprotnikove baze, marveč jedra, 'power cora', kar spomni na ig­re MOBA. Core je namreč neranljiv, dokler ne uničiš vsaj enega velikega obrambnega stolpa, ki ga varuje. Slednjega pa ne moreš zrušiti, dokler stoji z njim zvezan generator ščita. Problem je, da so ti elementi neorgansko vrženi na karte in se na njih počutijo čisto tuje. Ne bi rekel, da bila bojišča prefinjeno zgrajena okoli njih, kot so tista v Heroes of the Storm. Tu pa mehanika nima ne repa ne glave in če bi ta gradnik odstranili, ne bi bil špil nič slabši, marveč prav nasprotno! Drugih lastnosti arenskih naslovov, kot so creepi ali džungla, v DoW3 ni, zato je posiljevanje s power cori brezzvezno.

Čeprav elitne enote daleč prekašajo običajne, nikakor niso vsemogočne. Če takšnega imperialnega viteza brez pametnega spremstva vržeš v mesoreznico, jo bo skupil. Nato mora preteči nekaj minut, preden se vrne.

Mavrični marinci
To ni edina lastnost, kjer je videti, kot da Relic niso vedeli, kam naj gredo v želji po razvijanju serije. Preobrazili so stil podobe, ki je v trojki bolj pisan, vkup z bombastičnimi učinki. Argument je bil, da je tako vojščake laže razbrati v tokrat malo večjih mno­ži­cah. Pajade. Čeprav so moje oči vešče tolmačenja grupnih mikastenj v Doti, sem imel v DoW3 zaradi bliskanja probleme z razločevanjem, kaj vraga se na ekranu dogaja. Obenem pa je špil žrtvoval nekaj tis­te temačnosti in grobosti, ki je krasila zlasti enico. Ponuja se primera z Diabli in njihovo barvitejšo trojko! Dawn of War 3 ne zmore več udarnega, monumentalnega vzdušja, ki te je pred leti odpihnilo, da si šel ponižno iz kuhinjskega pribora in legokock postavljat oltarček Cesarju. Nemara tudi zaradi nekam tihe glasbene spremljave in dejstva, da smo vse vzklike likov že slišali prej.
Večina herojskih osebkov, ki se podijo tudi skozi kampanjo, je namreč poznana. Tu so Blood Raveni z Angelosom in Jonahom Orionom, inkvizitor Holt, pa eldarska farseerka Macha iz enice in Ork Gorgutz iz več dodatkov, kot sta Winter Storm ter Dark Crusade. Zares: za pripoved v trojki so na kup zbrali vse nedorečene niti iz vseh predhodnih izvodov in jih potegnili proti enemu kosu vesolja – izgubljenemu planetu Acheron, koder naj bi se skrival tajinstveni artefakt, Spear of Khaine. Skozi sedemnajst misij sledi brbotajoč in okusen golaž vseh mogočih zavez­ništev ter izdajstev. Če nisi prevelik purist, je štorija napeta in ima bombastično vzdušen konec. Kampanja pa žal šepa igralno. Sovražna pamet je večino­ma pasivna in te redkokdaj zares želi fentati, zato lahko vmes vezeš gobeline s podobo Cesarja. Veči­na misij gre po istem kopitu prodiranja od ene točke do druge, medtem pa junaki v govorancah kličejo k blagoslovu bogov ali žugajo vsem po spisku. Pre­blis­ki starcraftovske šole odličnosti v dizajnu so redki, a jih nekaj je, denimo obramba orkovskega kanona v eni prvih nalog. Videti je, da je kampanja le v službi priprave na multiplayer, kar je škoda, saj bi si dobra pripoved zaslužila boljšo. 
Tako še enkrat več pridemo do sklepa, da je Dawn of War 3 čuden, dvoličen tič. Samotarstvo ima fejst osebe, a zapostavljeno igralnost in žal moram reči, da je to bolj večigralski kot enoigralski špil. Ravno v sozvočju krikov elitnih bojevnikov in kanonfutra, ki jim drobi ob nogah, bodo strategi našli največ užit­ka, kajti bojni sistem zares nagradi, ko ga zaobvladaš. Škoda le, da se moraš na poti do tja prebijati skozi goščo nekaterih čudnih mehanik in moteče barvne palete. Pa kart za multi je trenutno le osem, kar ni prav veliko. In tudi tri rase so manj kot četverica na štartu enice in dvojke. Inkvizicija že brusi nože in rezila bodo pela, če DLCji ne bodo fajn! Skoraj zaprmej dobimo v njih strašljive starodavne robote Necrone, drugo še ni znano. Bo moral res zlohotni necronski šef Deceiver reševati Zoro vojne?