Prastarih iger, ki so dokazale odpornost na zob časa in so še danes aktualne, ne gre pretirano spreminjati, saj jih mimogrede pokvariš. Izvirni recept je pač najboljši in ne prenese velikih popravkov. To velja za Tetris in tudi za Bombermana, o katerem beri v tomesečnih analih. (Po naključju sta obe kultni igri stari triintrideset let!) Ironija je, da se Konamiju v večno formulo sploh ne bi bilo treba vtikati. Za switch bi morali izdati zgolj prebarvano inačico, ki bi za mali cekin omogočila nadmočno večigralsko zabavo z nastavljanjem bomb po labirintih. Nekako tako kot Bomberman Live izpred desetletja, le da s še več izvrstnimi prizorišči in nadmočno presejanimi bonusi. Ampak ne: v odsotnosti prvotnih avtorjev Hudson Softa so najemniki HexaDrive zašuštrali znano osnovo, za upravičenje polne cene pa nanjo usuli kup smetja. Nastala abominacija je v primerjavi s starimi Bombaši okorna, pokvečena in oderuško predraga.

Ljubiteljem bombašenja se je ob tej sliki orosilo oko in družabna akcija zna biti jako zabavna, sploh v osmero. Toda eksplozije žal pretresejo temelje!

Malo sam, več v družbi
Četudi nam je obljubljena vznemirljiva enoigralska plat, je kampanja uborna. V linearnem zaporedju se je treba sam ali v družbi prisotnega soigralca prebiti skozi petero tematsko različnih planetov s po približ­no osmimi nivoji. Svetovi so v nevarnosti pred galaktičnim cesarjem Bugglerjem, monoklastim čo­katežem, ki smo ga v seriji videli že dostikrat. Tokrat si je zamislil malce puzlaste nivoje, kjer je treba uničiti vse patruljirajoče sovrage, stopiti na niz stikal in podobno. A naloge že same po sebi niso vznemirljive in dobro načrtovane, ob čemer se začno kmalu ponavljati. Robotski šefi na kraju pa so s šviganjem in izmikanjem bolj tečni kot v pravi igralski izziv. Če ti zmanjka valute za nakup porabljenih življenj, moraš od začetka planeta, in še dobro, da so na razpolago tri težavnosti. Tudi zato, ker vmesnik zakriva dele stopenj, kamera pa tvojo okolico povečuje tako, da ne veš, kaj se dogaja drugod. Ker posamičnih misij ni, je puščavništva po nekaj urah konec in v spominu še najbolj ostanejo hecni vmesni prizori v slogu japonskih stripov. V njih bombermančki pokažejo različne osebnosti, od koder izhajajo raznorazne zagate in čudaškosti. 
Bombaška sredica je kakopak od nekdaj večigrals­ka, in na otip je SMB na tem področju izpopolnjen. Omogoča bitke štirih ali osmih bombermančkov različnih barv, pri čemer so lahko živi igralci poljubno pomešani z boti. Cifra osem je v redu, čeprav jo dav­ni Saturn Bomberman preseže. Tako lokalni kot internetni multi podpirata vodoravno obrnjene joy-cone in rabo pro controllerjev, splet pa ima lige, skozi katere napreduješ. Igranje je povsem klasično, torej z bombaškim razsuvanjem zidakov, pobiranjem tipič­­­nih nadgradenj (več bomb, brcanje njih, hitrost …) in medsebojnim uničevanjem z ognjenimi zublji, ki se širijo po hodnikih. Po dolgem času je tu element, da lahko ubiti liki krožijo okrog blodnjaka in mečejo granate; če jim uspe koga fentati, ga nadomestijo. Labirinti so različno veliki, imajo gibljive elemente, prepade in rampe za dele različnih višin, občasno pa se sprehodiš tudi po zidakih. 

Niso vse arene običajne. Ponekod nad globelmi krožijo platforme, drugod te dvižni kamni prestavijo nad običajne hodnike.

Nerazpočena paradajzarica
Žal je špil problematičen v samem jedru. 3D-liki se premikajo manj natančno kot v dvorazsežnih Bombermanih, kjer je bilo gibanje precizno do piksla, in težko je oceniti, če te bo zubelj oplazil ali ne. V Dyna Blasterju sem zmerom vedel, če jo bom skupil ali ne, in to močno pogrešam. Druga kaprica pri us­merjanju je opazen zamik pri vnosu povelja za pre­mik, kar se dogaja celo po popravku, za katerega je Konami potreboval več kot mesec dni. Še več zamika nastaja v nalinijskosti, ki se je z zaplato takisto komajda izboljšala. Skratka, nadzor ni tako dober kot svojčas, kar negativno vpliva na igranje. Problematična je tudi predstavitev. Zvočna plat je medla in namesto na pisanih barvah ter jasnosti včerajšnjika špil v splošnem poudarja grafično spranost, temačnost in nejasnost. Turobni kamniti labirinti in fabriški hodniki so prepogosti in marsikdaj je bombaše težko ločiti od ozadja. 
Postaviti switch kjerkoli na mizo in udariti partijo medsebojnega eksplodiranja je vsekakor očarljivo. Več kot je sodelujočih, večji je žur! Sodelovanje pa popestri tako kampanjo kot internetno plat. A napake v temeljih botrujejo slabemu okusu v ustih, če si količkaj seznanjen s predhodniki. Ena sama partija prastarega Dyna Blasterja pokaže, kakšen mora biti Bomberman. In čeravno nisi veteran serije, boš križem pogledal ob brutalno naviti ceni 50 evrov. Morala bi biti vsaj polovična, še bolje pa bi bilo, če bi R stal desetaka in originalno magijo poustvaril brez navlake. Česa več Bomberman ne potrebuje. 

Pogon Unity ne pričara posebej lične zunanjosti. Nekateri nivoji so zgledno svetli, na marsikaterem pa se trudiš razločiti like in nevarnosti od ozadja.