|
Nier: Automata Android Sneti kljub prevezi čez oči sčasoma sprevidi, da je to dokaj hud špil.
Zakaj igramo japonske igre? Ker so drugačne, samosvoje, tako žanrsko kot slogovno. Tu ni prvoosebnega rešetanja demonov, vandranj po mestih s krajami avtomobilov ter arenskih strategij. Namesto tega smo od Tokijčanov deležni vsemirskih streljanj, pretepanj, skakanj in neskončnega pritoka igranj vlog. Naše mišičaste barbare in sodobne komandose pa v fantazijski inačici vsakdana radi nadomestijo umetni ljudje in človekoliki roboti. Prav to dvoje ima glavno vlogo v novi akcijsko erpegejski čudaškosti iz dežele vzhajajočega sonca, ki bo slovenski publiki na splošno vzeto še bolj neprebavljiva kot Final Fantasy XV. Tisti z boy bandom, ki kolje monstrume, cimpra obede in se prevaža z avtom iz ameriških petdesetih. Prav tako naslednik slično bizarnega Niera izpred sedmih let nima posebne začetne privlačnosti. Nasprotno: da ga vzljubiš, terja kar dosti potrpežljivosti in razumevanja. Toda vztrajnejši sladokusci, ki čislajo zanimive eksperimente v igralski umetnosti, bodo od njega sčasoma odnesli veliko.
Odvisni avtomati Tisoče let po dogodkih v Nieru je Zemlja postapokaliptično prizorišče velike vojne med človeško vrsto in prišleki iz vsemirja. Slednji so na bojno polje napotili mehanske robote, medtem ko so domačini uporabili sebi podobne sintetične ljudi, androide. Spopad je bil tako silen, da so za civilizacijo ostale le žalostne ruševine. Po delno zaceljenem planetu zdaj patruljirajo roboteji in androidi ter se občasno zravsajo, ne da bi se zapletli v izrecno vojno. Preživeli ljudje so pobegnili na Mesec, od koder poveljujejo androidom, nameščenim v orbitalnem oporišču, alieni pa so izginili. V takemle okolju prevzamemo nadzor nad bojno androidko srebrnih las in kratke kikle 2B ('to be'!), ki jo spremljata oborožen leteč trot in izvidniški sintič 9S. Da so vsi videti kot sex dolls, je pač posledica tokijskega stanja duha. Spočetka se zdi, da se bomo preprosto borili proti kovinkotom vseh velikosti, ki silijo na androidni teritorij. Toda fabula, ki se razkrije, je vse prej kot enostavna, tako glede likov, ki se občasno navezujejo na Nier in njegove srednjeveške predhodnike iz niza Drakengard, kot dometa, ki je bistveno večji od skromnega začetka. V ozadju se namreč skriva nepopisna količina zanimivih sporočil, od budističnih reinkarnacij in kroženja v ciklu življenj, trpljenja ter smrti do idej znamenitih filozofov. Seciranje na tem mestu bi neogibno prineslo kvarnike, zato naj izrazim le, kako boleče in srhljivo je motriti robote, ko oponašajo ljudi, in v kakšnem slepilu obstajajo androidi, ki so zaradi možnosti pošiljanja umskih podatkov v orbito praktično nesmrtni.
Celotna zgodba dobi naravnost epske razsežnosti, je pa res, da je treba za nje polno užitje Automato končati najmanj trikrat. Moj vložek za posamični skozihod je bil nekje petnajst ur. S tem si deležen prav toliko medsebojno dopolnjujočih se pogledov na pretežno enake dogodke in treh koncev, ki osvetlijo večino tematike. A ne celotne, kajti vseh zaključkov je po nierovskem izročilu nič manj kot šestindvajset, od banalnih v smislu "ni ti uspelo, na Zemlji ni več androidov" prek zafrkantskih in postmodernistično samoreferenčnih do takšnih, ki ti vzamejo sapo in iz tebe iztisnejo solzico. Če ne drugega, se navežeš na fine like z raznoterimi osebnostmi: hladno 2B, dobronamernega, že prav naivnega 9Sa, mesijanskega robota Pascala (referenca na filozofa Blaisa). Prav tako doumeš vodila tistih pripadnikov nasprotnega tabora, ki nimajo zblaznelo morilskih popadkov kot njihovi mutantski vodje, ustvarjeni po človeški podobi, kakor smo bojda mi po božji.
Strel, zamah Dasi sem prej omenil Final Fantasy XV, Automata z njim ni direktno primerljiv. Osrednji lik sicer nabira izkušnje, kupuje orožja, debatira in si omisli veščine v obliki čipov. Ti omogočijo pregled energije sovražnikov, samodejno lokanje napitkov, okrepijo napad in obrambo, povečajo razdaljo ogibanja in podobno. Prostor zanje je omejen, zato ne moreš opremiti kar vseh. Prav tako odrejaš prijeme spremljevalnega bota, ki lahko strelja, seklja, ščiti … A nimaš druščine v pravem pomenu besede, saj neposredno nadzoruješ le svoj lik in na ostale ne moreš preklopiti, niti nimaš možnosti podrobnega odrejanja, kako naj se obnašajo. Nabiranje stopenj in pridobivanje opreme pa dejansko ni v središču pozornosti, kajti ko najdeš svojemu slogu primerno krepelo in nabor čipov, se s tem ne ubadaš več. Ne pričakuj torej količkaj klasičnega jrpgja, kot je zadnji čas Tales of Berseria, marveč bolj akcijsko sekljačino in streljačino s frpjskim pridihom. Kar ni presenetljivo, če vemo, da so špil naredili tovrstni specialisti Platinum.
Glede na njihovo Bayonetto in Metal Gear Rising: Revengeance bi človek pričakoval vztrajanje na realnočasovnem, tretjeosebnem opletanju z rezili. Tega je kajpak obilo in vsebuje običajne elemente: tvorjenje kratkih kombinacij, dviganje v zrak, usmrtitve omedlelih kanalj in izmikovalno šviganje sem ter tja, ki izniči poškodbo, če ga izvedeš v zadnjem trenutku. Sistem ni prav globok in temelji predvsem na refleksih in predvidevanju, a deluje dobro in ne dolgočasi niti po veliko urah. Med drugim zato, ker imaš malodane stalno ob boku lebdečega drona, ki je sposoben brez prestanka bljuvati curek izstrelkov in tako načenjati ter usmrčevati sovražnike. Dinamika je zaradi tega nepričakovano velika, saj tipičen boj poteka tako, da tolovaju piješ kri (no, olje) z rešetanjem iz trota, s hladnim orožjem pa vskočiš tedaj, ko vidiš otvoritev, nakar se brž izmakneš, da jih ne fašeš. Ob tem malo pomaga še androidni spremljevalec in sistem teče kakor platinasta urica.
Moči meriš z vsakovrstnimi roboteji, od luštkanih malih kobacajev, ki bi jih imel kar na polici, če jih ne bi prevzemala morilska sla, prek letečih minitopnjač do dvonožnih ogromnjakov, tankov, kačonov in celotnih naftnih ploščadi, ki te skušajo ugonobiti z orjaškimi krožnimi žagami na žerjavastih rokah. Povečini so starinski, kot bi ušli iz kakšne zgodnje ZF-povesti, in se zanašajo na številčnost. Androidi so tisti, ki imajo s svojo gibčno eleganco in katanami jasno tehnološko prednost, ki pride najbolj prav v obračunih s kakšnima dvema ducatoma šefov. V prvem skozihodu jih srečaš šele pol! Zgaziti te hoče kotaleča se krogla z jeznim učem, nadte se spravijo energijske krogle, okrog katerih se dinamično zgoščuje materija, lotijo se te frčeči oponašalci homo sapiensa, s katerimi v glavah ni vse okej.
Nepredvidljivo Robotsko zalego povečini srečuješ na zakoličenih krajih Nierovega delno odprtega sveta. Ta je spočetka omejen na osrednji del velemestnih ruševin in se kasneje postopoma razširi na puščavo, razdrt grad, kanalizacijo, gozd, lunapark … Naokoli je moč tekati, jezditi lose in merjasce ter se teleportirati med snemalnimi točkami. A v primerjavi z velikanskimi, grafično pestrimi peskovniki, kot sta tista v novi Zeldi in Horizonu, je tale precej majhen. Njegova zgradba je omejena in se ne približa strukturni kompleksnosti Dark Souls, s katerimi se občasno spogleda glede okolice in tega, da se po smrti vrneš k truplu in dobiš nazaj izgubljene čipe ter izkušnje. Postapokaliptična turobnost pa izvira tudi iz dejstva, da je vsa podoba zastarela, s spranimi, nepodrobnimi teksturami ter oglatimi objekti. Nikdar ne bi rekel, da Automata teče na enako močnem sistemu kot Uncharted 4 in Zero Dawn, saj marsikdaj daje vtis HD-inačice igre za minulo generacijo konzol. Zlasti na običajnem PS4, kjer ni dodatnih svetlobnih učinkov in lepših senc kot na modelu pro. (PC-inačica je precej neoptimizirana, a podpira višje ločljivosti od 1080p in razmerje robov 21 : 9.) Se pa za videzno grčavost odkupi z bleščečo zvočno sliko, ki vključuje občuten govor v dveh jezikih in fantastično, izvirno glasbo, ki meša inštrumente in rezko petje v slogu animejev Ghost in the Shell.
Bistvena odlika, s katero se novi Nier odkupi za marsikaj, je mešanje pristopov, celo zvrsti. Sekljaško odstranjevanje pripadnikov robotske armade nemalokrat gladko preide v nekaj čisto drugega, ko nadzorovani android na vnaprej določenem mestu v nalogi sede v obleko za letenje. Tedaj Automata po nierovski tradiciji postane arkadni shoot'em up, kjer v pogledu od strani ali zgoraj z 'ladjico' rešetaš grozde sovragov. Zasipajo te predvsem z mastnimi, počasi premikajočimi se izstrelki dveh smrtonosnosti, kar spomni na Treasurove izdelke, kot je Ikaruga, in šuterje vrste bullet hell. To se podaljša v sekljaške obračune, kjer si velikokrat pod udarom taistih krogel. Včasih vsemirsko rešetalna plat zmutira v obliko, kjer v pogledu od zadaj frčeč raziskuješ notranjost oporišča. Tu v vlogi androida 9S v drugem igranju hekaš sovražne sisteme, kar je udejanjeno v obliki miniigre s 360-stopinjskim streljanjem živahnih krogel in statičnih kvadrov. Pri običajnem igranju pa se kamera nemalokrat postavi v stranski ris; tedaj se Automata za kratek čas prelevi v 2D-akcijado s skakanjem, ki drugače ni prav pomembno, mlatenjem in trosenjem energijskih izstrelkov. Nakar se elegantno vrne v normalo, za katero spet ne veš, kdaj se bo inovativno prepognila v nekaj tretjega.
Grušč na neizhojeni poti Da vse to izkusiš, je žal potrebnih kar nekaj mirnih živcev. Gibčna kamera z dodatnim gibanjem onemogoča precizno izmikanje v plohi izstrelkov … zaradi umetniške črnobelosti ob nizki energiji je oteženo prepoznavanje, kje sploh si … pogled se oddalji do te mere, da lik postane pravi mravljinec v gnezdu sitnih robotov … ves tričetrurni prolog nima ene same nadaljevalne točke in če kje umreš, moraš z vso štorijo od začetka (?!) … povsod so skrinje, ki jih trenutni lik ne more odpreti in se je treba k njim vračati pozneje (kdo si jih bo zapomnil??) … od delov sveta pa je tvoj superturbomega hi-tech nesmrtni android odrezan z zaboji, ki jih potem odrine z drugega konca in si odpre pot. Pajade. Nasploh imaš na več mestih občutek, da te špil zafrkava v glavo. Sploh z zavajajočimi navodili za misije, mankom uporabnega tutoriala in tem, da je težavnost hard za nezabavno multitudo zahtevnejša od normal, saj te dosti sovragov svinjsko pokonča z enim udarcem. Več uravnotežanja ne bi bilo odveč, tako kot ne izmišljevanja inovativnejših stranskih nalog, ki so najbolj utrujene sorte "prinesi mi" in "preglej ozemlje". Čeprav je Automata dosti podedovanega od Niera popravila, je ta plat ostala neizpopolnjena.
Ampak z nezloščenostjo ter zatikanjem ob ostre robove plačaš hvalevredno nepodrejanje žanrskim zapovedim, globočinsko zgodbo in mnoge trenutke, ki se jih kasneje spominjaš z nasmehom. Od prvega obiska bele dimenzije prek finalnega šefovskega gauntleta do tega, da lahko storiš samomor, če iz androida izvlečeš čip z operacijskim sistemom. Ni čudno, da je drugi Nier nov kritiški ljubljenec, ki ga 'mnenjedajalska elita' kuje v zvezde. Po mojem malo preveč, ni pa dvoma, da si špil zapomniš. Kar je v komajda še znosni poplavi interaktivne zabave velika pohvala.
|
83
sorodni članki
![]() |
|