Silence je nadaljevanje kakovostne Daedalicove avanture The Whispered World (J203, 82). Že predhodnik je mešal resnični svet s fantazijskim, kar je zabavljaške prigode cirkuškega norč­­ka opremilo z resnejšo noto in poskrbelo za epski preobrat. To pot je dogajanje postav­ljeno v sanjsko deželo Silence, kamor se skrije od res­ničnosti preobremenjen um. Za gorje je kriva vojna, pred katero v družbi sestrice beži najstnik, ki ga znaš prepoznati iz enice. A kraljestvo onkraj sanj ima svoje težave in otroka se bosta morala soočiti z realnostjo.

Lahkotna avanturica vsebuje nekaj čvekanja, rabe predmetov in raziskovanja. Vmesnik je izpopolnjen, ni pa mozganja in naprednejših prijemov.

Na ošvrk Silence deluje kot običajna pustolovščina s prečesavanjem lokacij, čvekanjem in rabo predmetov. Vendar je dejansko usmerjena v nepretrgano plovbo skozi štorijo, tako da se ti ob vseh pomagalih ne more zatakniti. Sploh zato, ker sta zmerom na voljo le območje ali dve, maloštevilno robo v varžetu pa lik uporablja samodejno. Namesto macgyverjevskih kombinacij je tu klikanje po vročih toč­kah v primernem zaporedju, kot denimo v Samorostu. Med otrokoma je ponekod resda moč preklap­ljati, a njuni igranji se ne prepletata pogosto in pristop ostane neizkoriščen. Špil je tunelsko premo­črten in popreproščeni avanturistični gradniki so seveda enoreš­ljivi. Početje vsaj malce razgiba gosenič­ni pribočnik, ki s spreminjanjem oblike pomaga pri ugankah.

Kratkost botruje nezadostnemu razvoju likov, med katerimi je dosti takih, ki so že v štartu nadležni. Žal je zoprn tudi eden od obeh protagonistov.

Lahkotnost sicer ponuja dovolj trenutkov za obču­do­­vanje okolja. Kamera se rada ziblje sem in tja ter se približuje in oddaljuje, saj je igra seveda trirazsež­na, a izdatno obogatena z rokodelskimi slikami. A ob fletno izrisanih prizoriščih in likih toliko bolj razo­čara, da Silence nadaljuje Daedalicovo tradicijo protagonistov, ki stežka prirastejo k srcu. Deklič je simpatičen, medtem ko so stranski liki nerazdelani, poba pa je skrajno nadležen in lignjast depresivec. Za nameček so še govorjeni dialogi precej povprečni. Silence se sicer trudi v smer Telltalovih interaktivnih pripovedi, a nima vejenja in nadmočne štorije. Ta se tekom ubogih šestih uric sploh ne razcveti. Tudi obnova preteklih dogodkov je suhoparna in novinci se bodo ob pogostih povezavah le praskali po glavi.

Pravljična dežela Silence sila vleče in ima lastno identiteto, bitja in legende. Ker je pogon hudo dober, jo je v gibanju užitek občudovati.

Ob potencialu mešanja pisane pravljice z morečo resničnostjo in čudoviti predstavitvi je to klavrno zamujena priložnost. Še tu se težave ne končajo, saj sem naletel na peščico hroščev, ob katerih bi skoraj moral od začetka in so posledica kilavega avtomatskega shranjevanja (edinega) položaja. Pa še nalagalni časi so nerazumno dolgi. Zaradi vsega tega je cena 30 evrov hudo zabeljena. Nadejam se, da bodo Daedalic srčiko ponucali še kdaj, dotlej pa popilili filmsko-pustolovski recept, ki ni dobro izveden.