|
Silence Kavbojc sedi v Tišini in občuduje. Ko bi se je le lahko konkretneje dotaknil!
Silence je nadaljevanje kakovostne Daedalicove avanture The Whispered World (J203, 82). Že predhodnik je mešal resnični svet s fantazijskim, kar je zabavljaške prigode cirkuškega norčka opremilo z resnejšo noto in poskrbelo za epski preobrat. To pot je dogajanje postavljeno v sanjsko deželo Silence, kamor se skrije od resničnosti preobremenjen um. Za gorje je kriva vojna, pred katero v družbi sestrice beži najstnik, ki ga znaš prepoznati iz enice. A kraljestvo onkraj sanj ima svoje težave in otroka se bosta morala soočiti z realnostjo.
Na ošvrk Silence deluje kot običajna pustolovščina s prečesavanjem lokacij, čvekanjem in rabo predmetov. Vendar je dejansko usmerjena v nepretrgano plovbo skozi štorijo, tako da se ti ob vseh pomagalih ne more zatakniti. Sploh zato, ker sta zmerom na voljo le območje ali dve, maloštevilno robo v varžetu pa lik uporablja samodejno. Namesto macgyverjevskih kombinacij je tu klikanje po vročih točkah v primernem zaporedju, kot denimo v Samorostu. Med otrokoma je ponekod resda moč preklapljati, a njuni igranji se ne prepletata pogosto in pristop ostane neizkoriščen. Špil je tunelsko premočrten in popreproščeni avanturistični gradniki so seveda enorešljivi. Početje vsaj malce razgiba gosenični pribočnik, ki s spreminjanjem oblike pomaga pri ugankah.
Lahkotnost sicer ponuja dovolj trenutkov za občudovanje okolja. Kamera se rada ziblje sem in tja ter se približuje in oddaljuje, saj je igra seveda trirazsežna, a izdatno obogatena z rokodelskimi slikami. A ob fletno izrisanih prizoriščih in likih toliko bolj razočara, da Silence nadaljuje Daedalicovo tradicijo protagonistov, ki stežka prirastejo k srcu. Deklič je simpatičen, medtem ko so stranski liki nerazdelani, poba pa je skrajno nadležen in lignjast depresivec. Za nameček so še govorjeni dialogi precej povprečni. Silence se sicer trudi v smer Telltalovih interaktivnih pripovedi, a nima vejenja in nadmočne štorije. Ta se tekom ubogih šestih uric sploh ne razcveti. Tudi obnova preteklih dogodkov je suhoparna in novinci se bodo ob pogostih povezavah le praskali po glavi.
Ob potencialu mešanja pisane pravljice z morečo resničnostjo in čudoviti predstavitvi je to klavrno zamujena priložnost. Še tu se težave ne končajo, saj sem naletel na peščico hroščev, ob katerih bi skoraj moral od začetka in so posledica kilavega avtomatskega shranjevanja (edinega) položaja. Pa še nalagalni časi so nerazumno dolgi. Zaradi vsega tega je cena 30 evrov hudo zabeljena. Nadejam se, da bodo Daedalic srčiko ponucali še kdaj, dotlej pa popilili filmsko-pustolovski recept, ki ni dobro izveden. |
59
![]() |
|