Kaj je v strašljivi temi daljne prihodnosti, učen­ci?” “Samo vojna!” odgovori razred. “Česa ni med zvezdami?” “Miru, ker je namesto njega le večno klanje!” v en glas pove razred. “... IN KROHOT KRVI ŽEJNIH BOGOV!” hitro pristavi Man­ca v prvi vrsti. “Tako je, otroci,” zadovoljno priki­ma uči­teljica. “In kdaj se bo hudournik iger po War­ha­mmerju malo unesel?” “Nimamo pojma, ker so pri Games Workshopu prismojeni!” odgovori razred.
Špili po obeh Warhammerjih – onem z navadnimi sekirami in tistem s sekirami na bencin – so kot orkovska zalega; obdelaš enega, a jih je pred vrati še pet. Sanctus Reach je strateška poteznica stare šole in spada v svet z orki, ki so se naučili leteti po vesolju. Večinoma samo v eno smer in z najvišjo hitrostjo, pa vendar; in če pri tem zadenejo kak naseljen kotiček, gorje! Tu nasrka sončni sistem Sanctus Reach s planetom Alaric Prime, ki ga zelena golazen preplavi v enem največjih WAAAGH!ov v poznani hištoriji. A tokrat se na opustošenem površju z njimi v ravs vržejo podobno bestialne sile reda.

Oklepnikom je moč posebej povedati, kam naj usmerijo svoj močnejši frontalni oklep in kam kupolo s topom. Razen tega vojščaki skozi kampanjo dobivajo nove veščine, kot so ubijalske granate ali ščiti. Zato jih je dobro čuvati in poškodovane držati zadaj. Levo vidiš starodavnega viteza, zares impozantnega hodca.

Volkovi s topovi
Sekcija človeških vesoljskih marincev, ki se spoprime z gnusobami, namreč sliši na ime Space Wolves. Gre za medzvezdne vikinge, zato so obilno potetovirani in odeti v debele živalske kožuhe, da zajebavajo Jadranko Juras. Radi se goloroki ravsajo z zverinami in jezdijo jurišne mopede ali velike volkove. Še kako pravš­nja sila, da našeška zelenokož­ne­ga šefa z nazivom Grukk FaceRippa. Orki in spejs marinci sta edini ta hip vsebovani frakciji, ki pa imata na voljo vsaka skoraj trideset različnih sort vojš­čakov in bojnih strojev! Padawanskim blood clawom pri volkovih sledijo soldatje s težkimi orožji, od plamenometalcev do melta-gunov, in kasneje tanki ter veliki viteški hodci. Orki navdušijo z izdelano estetiko vkup našvasanih vozil, ki ne bi smela iti nikamor, toda v resnici dirkajo, da je veselje.
Soldateska je lepo izdolbena, saj je kljub rahlo starinskemu izometričnemu pogledu na teren postavljena v 3D-podobi. To je v velikem kontrastu z okolico, torej površjem Alaric Prima, ki svoji močvirnati naturi primerno pozira s tremi odtenki zelenorjave. Gotovo je to bolj špil za ljubitelje poteznih izzivov kot one, ki jih je navdušilo filmsko divjanje v Dawn of War. Dodatno zaradi tega, ker v nasprotju z veliko večino ostalih WH-naslovov pisane ali govorjene pripovedi tu ni na pretek. Sanctus Reach je presneto sterilna poteznica za generale, ki tripajo na zasedanje in držanje strateških točk za n korakov.

Takšno je prizorišče z vključenimi pokazatelji zaklonov in verjetnosti zadetkov. Na začetku moraš dobiti občutek za to, kateri zidec je varen in kateri ne, kajti računalniški nasprotnik je vešč v dirjanju na tvoj bok. Predvsem pa se napiflaj lastnosti orožij, kajti za tank v daljavi rabiš posebne odpirače konzerv.

Instant namiznica
V tej vlogi se bojni sistem dobro odreže. Štirikotno mrežo ima, torej ni posnetek Warhammerjeve namizniške inačice, saj Games Workshop tega ne bi dopustil. Uspe pa dobro prevesti tamkajšnje zakonitosti v računalniško vojskovanje. Vsaka enota lahko poleg premikanja v potezi dvakrat ustreli in se enkrat odzove na sovraga v njegovem koraku. Zaklon dodobra zmanjša prejeto bolečino, dočim podkurjenje s plameni nažene v paničen dir še tako srboritega orka. Svinec radira gnusobe in v odlični Warha­mmerjevi naturi se vrstijo juriši z žagami, kladivi ter ročnimi granatami, da kri pošteno šprica. V samotarskem delu sta na voljo dve kampanji s po dvema ducatoma nalog, kar se za 28 evrov sliši solidno.
A misije imajo vsaj dva problema. Zgolj četrtina jih je pripovednih in z zanimivimi cilji, kot je obramba važnega oklepnika. Ostale so mašilo z raznimi sortami skirmisha, kar pomeni zasedanje točk v časovnem roku. In nato spet zasedanje točk, zabeljeno z … zasedanjem točk. Drugič, umetna pamet je precej nestanovitna. Saj je res, da ima povprečni ork inteligenco garjavega psa, ki so ga ustrelili v glavo. Ampak tu občasno vidiš take komedije, da je že preveč, ko beštije prebijejo tvojo linijo, a preprosto pozabijo osvojiti položaje. Vseeno pa gredo misije na nož, kajti orkov je na oko petkrat več kot marincev. Večkrat si rečeš: "DEJ NEHI," ko se zeleni val spus­ti na bojno črto, in preživiš za mišjega. Čeprav je pristop cenen, moram priznati, da vžge.
Če bi rad tacal okrog z ostrimi konzervami ali ne maraš silicijske pameti, sta na voljo še skirmish in večigralstvo, kjer je moč upravljati tudi orke. Nalinijski boji se odvijajo v dobri Slitherinovi inačici asinhrone igre – gre za poteze po pošti, ki jih elegantno nadzoruje njihov strežnik in ti pove, kdaj je soigralec odigral svoje. Tam se pokaže, da je boj v Sanctus Reachu precej globok in večplasten. Ter da je tolikanj bolj škoda, da ga v kampanji kazita mno­ži­ca duhamornih stopenj ter čudna pamet.