|
Warhammer 40.000: Sanctus Reach Aggressor pleše s steklimi volkovi, ki se mikastijo z mamuti in jedo orke za fruštek.
Kaj je v strašljivi temi daljne prihodnosti, učenci?” “Samo vojna!” odgovori razred. “Česa ni med zvezdami?” “Miru, ker je namesto njega le večno klanje!” v en glas pove razred. “... IN KROHOT KRVI ŽEJNIH BOGOV!” hitro pristavi Manca v prvi vrsti. “Tako je, otroci,” zadovoljno prikima učiteljica. “In kdaj se bo hudournik iger po Warhammerju malo unesel?” “Nimamo pojma, ker so pri Games Workshopu prismojeni!” odgovori razred. Volkovi s topovi Sekcija človeških vesoljskih marincev, ki se spoprime z gnusobami, namreč sliši na ime Space Wolves. Gre za medzvezdne vikinge, zato so obilno potetovirani in odeti v debele živalske kožuhe, da zajebavajo Jadranko Juras. Radi se goloroki ravsajo z zverinami in jezdijo jurišne mopede ali velike volkove. Še kako pravšnja sila, da našeška zelenokožnega šefa z nazivom Grukk FaceRippa. Orki in spejs marinci sta edini ta hip vsebovani frakciji, ki pa imata na voljo vsaka skoraj trideset različnih sort vojščakov in bojnih strojev! Padawanskim blood clawom pri volkovih sledijo soldatje s težkimi orožji, od plamenometalcev do melta-gunov, in kasneje tanki ter veliki viteški hodci. Orki navdušijo z izdelano estetiko vkup našvasanih vozil, ki ne bi smela iti nikamor, toda v resnici dirkajo, da je veselje. Soldateska je lepo izdolbena, saj je kljub rahlo starinskemu izometričnemu pogledu na teren postavljena v 3D-podobi. To je v velikem kontrastu z okolico, torej površjem Alaric Prima, ki svoji močvirnati naturi primerno pozira s tremi odtenki zelenorjave. Gotovo je to bolj špil za ljubitelje poteznih izzivov kot one, ki jih je navdušilo filmsko divjanje v Dawn of War. Dodatno zaradi tega, ker v nasprotju z veliko večino ostalih WH-naslovov pisane ali govorjene pripovedi tu ni na pretek. Sanctus Reach je presneto sterilna poteznica za generale, ki tripajo na zasedanje in držanje strateških točk za n korakov. Instant namiznica V tej vlogi se bojni sistem dobro odreže. Štirikotno mrežo ima, torej ni posnetek Warhammerjeve namizniške inačice, saj Games Workshop tega ne bi dopustil. Uspe pa dobro prevesti tamkajšnje zakonitosti v računalniško vojskovanje. Vsaka enota lahko poleg premikanja v potezi dvakrat ustreli in se enkrat odzove na sovraga v njegovem koraku. Zaklon dodobra zmanjša prejeto bolečino, dočim podkurjenje s plameni nažene v paničen dir še tako srboritega orka. Svinec radira gnusobe in v odlični Warhammerjevi naturi se vrstijo juriši z žagami, kladivi ter ročnimi granatami, da kri pošteno šprica. V samotarskem delu sta na voljo dve kampanji s po dvema ducatoma nalog, kar se za 28 evrov sliši solidno.
A misije imajo vsaj dva problema. Zgolj četrtina jih je pripovednih in z zanimivimi cilji, kot je obramba važnega oklepnika. Ostale so mašilo z raznimi sortami skirmisha, kar pomeni zasedanje točk v časovnem roku. In nato spet zasedanje točk, zabeljeno z … zasedanjem točk. Drugič, umetna pamet je precej nestanovitna. Saj je res, da ima povprečni ork inteligenco garjavega psa, ki so ga ustrelili v glavo. Ampak tu občasno vidiš take komedije, da je že preveč, ko beštije prebijejo tvojo linijo, a preprosto pozabijo osvojiti položaje. Vseeno pa gredo misije na nož, kajti orkov je na oko petkrat več kot marincev. Večkrat si rečeš: "DEJ NEHI," ko se zeleni val spusti na bojno črto, in preživiš za mišjega. Čeprav je pristop cenen, moram priznati, da vžge. Če bi rad tacal okrog z ostrimi konzervami ali ne maraš silicijske pameti, sta na voljo še skirmish in večigralstvo, kjer je moč upravljati tudi orke. Nalinijski boji se odvijajo v dobri Slitherinovi inačici asinhrone igre – gre za poteze po pošti, ki jih elegantno nadzoruje njihov strežnik in ti pove, kdaj je soigralec odigral svoje. Tam se pokaže, da je boj v Sanctus Reachu precej globok in večplasten. Ter da je tolikanj bolj škoda, da ga v kampanji kazita množica duhamornih stopenj ter čudna pamet.
|
70
![]() |
|