V živo se javljamo z obronkov Nigagrada, kjer je dopoldne potekala otvoritev novega adrenalinskega zabaviščnega parka, Dežele bla bla! Največji regionalni projekt zadnjega desetletja se ponaša s tremi vlakci smrti, največjo hišo strahu na tej strani kontinenta in zaenkrat še nič smrtnih žrtev! Stopimo med prisotne in jih povprašajmo po današnji izkušnji!

Tu nasmejan in pri sosedu presran izraz na obrazu, pa krileče roke ali členki, beli od silnega oklepanja ročajev … V Planet Coasterju je na dričah, ki jih sestaviš, zadosti vseh vrst odzivov.

Jan, 17, obiskovalec 
»Stari, pazi to, smo rekl, da se ga bomo zadel pa šli na vlakec, to bi moral trgat ane. Sam mi je blo čist muka, stari, tolk mi je na bed usekal, da ne morš verjet. Bor je pa kozlal lih na izhodu, haha, to bi moral videt, kolk je letela ta svinjarija naokol po enih tamalih. Pol so še vsi ti otroc kozlal, pa še en fotr, haha, men je dogajal. Best tajm evr.«

Rebeka, 41, obiskovalka
»Veste, kako vam bom povedala, jaz mislim, in to sem rekla dragemu, sem rekla, da bi mo­rala biti pijača cenejša! Sem rekla, v hamburger nalašč dajo več soli, da smo potem žejni in kupimo več dragih pijač na sosednji stojnici! In to sladkih, moj bog, a vi veste, koliko sladkorja je v teh rečeh? Pa za hamburger nikjer ne piše, sem rekla dragemu, nikjer ne piše, če je brez glutena!«

Diego, 44, čistilec 
»Ne pritožujem se, plača je okej, dela ni malo, ampak gre. Hodim okoli, skrbim, da je čisto. Pometem, spraznim koše. Če ti kakšni kerlci ne pobruhajo vsega, ni problema. Pride kakš­na mamacita mimo, pa je dan lepši. Kako prosim? Seveda imam zeleno karto. Nehajte me zajebavat. Nisem bad hombre!«

Aggro, 35, upravnik
»Z anketami nenehno merimo odziv obiskovalcev. Ni dovolj pijač? Takoj postavimo avtomat. So po tleh smeti? Rekli bomo čistilki, naj neha lenarit. Gotovo so še poporodne te­ža­ve. Ampak v tem okolišu itak nimamo konkurence. Off the record, tem ljudem res lahko prodaš karkoli! Vstopnina za sam park, pa še za posamezne vožnje in uporabo stranišč. Ter še plačilo povrh tega za preskakovanje vrst, haha! Kakšne opice. Off the record, sem rekel. Pismu, pa ne, da ste to posneli??«

Na voljo so razni okoliši, od travnatega do zimskega in pustinjskega. Niso pa vdelali letnih časov ali vremenskih neprilik, dočim je menjava dneva in noči zgolj kozmetična.

Vrata v domišljijo
Igre upravljanja lunaparkov imajo v druščini gos­podarskih simulacij posebno mesto. Niso le zbirka menijev, polnih bilančnih izračunov. S parki vred gradiš otroške sanje – tiste, ki so nas gnale vsaj do vlakcev Gardalanda, če ne dlje. Vsaj odkar si se v RollerCoaster Tycoonu 3 lahko še sam zapeljal po progi, so tovrstni naslovi postali spoj na eni strani gospodarjenja, na drugi sestavljanja prog in na tretji izkustva obiskovalcev. Celo vkup z lakoto in tiš­čanjem na vece. Zato rolerkoasterščin ni brez sp­rem­ljanja življa, ki vrešči na napravah za tresenje drobovja, kajti skozenj tudi sam vsaj malo uživaš v teh pravljicah. In zato bo sleherni ljubitelj žanra zastrigel z ušesi, če povem, da ima Planet Coaster status poš­teno pomlajenega in polepša­ne­ga RCT3. Nenazadnje zato, ker so ga napravili isti ljudje iz hiše Frontier Developments, ki sicer izdelujejo tudi Elite: Dangerous. Ime RCT je namreč ostalo Atariju in porazni RollerCoaster Tycoon World, sicer zadnji aktualni izvod onega niza, je zanj delal čisto drug studio. Zato je tole Planet Coaster in ne RCT4.
Po videzu in glasbi se špil nekoliko zgleduje po EAjevih Simsih, kajti naokrog špancirajo podobni človečki. To je smiselno, saj je tudi v tej igri uspeh odvisen od počutja in početja obiskovalcev. Dotični množično gomazijo skozi deželo iz škatlice, ki si jo sestavil. Osnovna premisa je enaka ne glede na igralni modus. Pred seboj imaš bolj ali manj okopano zaplato pokrajine, po kateri moraš razpostaviti zgradbe in svoje zaposlene ter skozi vrata spustiti adrenalina željne. Če se imajo fajn in niso preveč pobruhani, lačni ali prestrašeni, ti rade volje pustijo dodatne novce in ponesejo besedo o dogodivščinah ven. S tem se dvigne ocena parka in posledično zraste obisk. Z zaslužkom nato dodaš nova orodja za obračanje želodca in tako dalje, dokler ne zadostiš pogojem scenarija … Ali v peskovniškem načinu ne narediš tako velikega disneylanda, da sesuješ igro.

Umotvorov za povzročanje vrtoglavice, kot je 'letalnik' na desni, je res cela rajda. Nekateri so prosto povzeti po resničnih, a v splošnem se z licencami zanje pri Frontierju niso ubadali.

Vlak za dol past
Planet Coaster se najbolj odlikuje po vizualni in graditeljski plati. Simovska stilizirana podoba je kot nalašč za igrivo vzdušje, ki ga spremlja otroški vrišč. Na slehernega od obiskovalcev lahko prilepiš kamero, bodisi v prvi bodisi v tretji osebi. Tako vidiš, skozi kakšne reči gre na toboganih smrti in kako mu fris razteguje v hecne grimase. Hkrati ti opazovanje pove, ali je adrenalinski izziv prenaporen (bruhanje) ali pa se ljudje nemara dolgočasijo. Vse te podatke dobiš tudi skozi merilnike dejavnikov počutja, kot sta žeja in lakota. Željam ljudi skušaš zadostiti s pravilno razpostavljenimi elementi parka. To pomeni, da čakajoče v vrstah zabavajo bendi na bližnjem odru in da poleg prodajalne s pijačo sodijo toalete ter koši za smeti, za katere mora skrbeti čistilec. Poleg njega med zaposlene sodijo še prodajalci, mehaniki za vzdrževanje naprav in animatorji, ki jih oblečeš v hodeče krofe ali vijolične krave. In jih seveda podplačaš, nakar na neki točki dajo odpoved in kar v kostumu jezno odhlačajo skozi vrata. 
Preprostejša orodja, kot so centrifuge, prosti padi in družinski ringlšpili v čajnih skodelicah, pridejo v eni predpripravljeni obliki, dočim je moč vlakce smrti sestaviti ročno. Na progo dodajaš odseke in jih z mišjo maličiš, da jih upogneš ali zasučeš v različne smeri. Pri tem špil sam izračuna obremenitev za obiskovalca in če je na primer omotičnost v rdečih številkah, je dizajn pametno spremeniti. Razen če se hočeš izživljati s pospeški, ki bi še pilote lovcev spravili v obup. Novosti, tako vožnje kot spremljevalno ponudbo in naravno okrasje, je treba raziskati, kar terja denarni in časovni strošek ter poskrbi, da nimaš koj spočetka na voljo vseh najbolj naspidiranih drč. Če želiš še drugačne hiške prodajaln razen tistih, ki so jih vdelali avtorji, pa moraš na Steamov Workshop, katerega iskalo je vdelano. Deljenje vsebine je pravzaprav edina 'večigralska' kom­po­nenta Planet Coasterja, saj žal ne pozna ne sodelovalnega ne tekmovalnega spoprijemanja s soigralci. Moč je deliti tako dizajne rollercoasterjev kot parkov, ne moreš pa na primer s svojim avatarjem na obisk v prijateljevo zabavišče (in ga pokozlati). 

Simuliran in klikabilen je prav vsak od človečkov na obisku! To lahko pri največjih parkih pošteno upočasni mašino, pa tudi umetna pamet tedaj sprejema še bolj smešne odločitve.

Sladoled po deset 
Zaradi priljudne podobe in dobrih orodij za sestav­ljanje prizorišč je neizmerno lahko na glavo pasti v špil, četudi se avtorji niso potrudili z uvajanjem. Za navodila moraš na YouTube ali ogromno preizkusiti sam. A nič ne de, v Planet Coasterju zlahka zapraviš dva ducata ur, preden se zaveš. Nakar trčiš ob dejst­vo, da gospodarski vidik igre ne dosega graditeljs­kega in vzdušnega. Na prvi pogled je sicer marsikaj tu: določaš lahko cene za različne demografske skupine, kot so družine. Vlagaš v usposabljanje osebja, na televiziji rolaš oglase in na banki jemlješ posojila, da lahko končno postaviš super mega progo, ki bo celo največjim adrenalinskim odvisnikom potisnila drob v usta. A sprva je takšen pedanten menedž­ment nepotreben, saj igra v karierni kampanji in peskovniku ne predstavlja posebnega izziva. Težave znajo nastopiti le na samem začetku, ko moraš paziti, da se ne zaštrikaš s predrago investicijo. A ko imaš prvih nekaj korakov razvoja zabavišča v mezincu, je moč večino od petnajstih scenarijev v kampanji končati na zelo podoben način. 
Šele v mesecih po izidu so težavnost malce privili, in sicer v tretjem sklopu igranja – izzivih. Tu trčiš na bolj zaguljene gospodarske probleme, ki pa spet os­vetlijo drugo težavo Coasterjevega upravljanja: nekatere mehanike so zgrešene. Ena najbolj razvpitih je na primer staranje at­rakcij: vlakcev se obiskovalci sčasoma naveličajo, zaradi česar jih moraš menjati, kar ni povsem realis­tično in ti naloži veliko ročnega dela, namesto da bi te prisililo v zanimive rošade v organizaciji parka. Pro­daja jedeža in piježa takisto zate ne predstavlja stroškov, ker igra ne sp­remlja toka surovin, čeprav so to nekateri starejši naslovi znali. Planet Coaster bi ogromno pridobil, če bi se morali bosti s konkurenco kot v Transport Tycoonih in SimCityjih, a tega tu ni! Takisto ne nenadnih katastrof, ki bi poživile dogajanje in obiskovalce prestrašene pognale v dir. Ringlšpili se sicer lahko pokvarijo, a pri tem ne morejo nikogar ubiti, ker bi to fentalo družinski rating. Zato poz­na igra ne nosi dosti zadovoljstva. Prav tako še ni izdelovalnika scenarijev, da bi si sami oblikovali ekonomske naloge.
Več kričanja od številk
Planet Coaster žal še ni nov mejnik v žanru, saj je pri upravljanju v nekaj ozirih korak nazaj glede na zimzeleni RCT3. Pod grafikoni finančnega toka namreč ni zares dobrih gospodarskih kvestov, o katerih bi tuhtal na avtobusu in bi te držali ob zaslonu še dolgo po tistem, ko bi že uzrl vse naprave in hiške v igri. Resda pri Frontierju kritike skrbno poslušajo in so v nekaj mesecih igro pošteno nadgradili – če bi jo ocenjeval neposredno po izidu, ne bi dosegla osemdesetke. Toda za pošten korak naprej morajo vdelati tekmece z lastnimi parki ali neko obliko večigralst­va. Dotlej bo to predvsem odličen Minecraft z adrenalinskimi napravami, v katerem bodo največ zase našli tisti, ki neumorno gradijo vlakce kot nekoč pro­ge v Stunts, po njih pošiljajo poskusne zajčke iz ničel in enic ter se krohotajo ob njihovih odzivih.