IGROVJE
stranka » igrovje » gamecube » Tales of Symphonia
Tales of Symphonia

Case se z mečem useka po čekanih in je odtihmal lepši.

Po ducatu let pojanja za vsemogoč(n)imi artefakti, reševanja godnih babur in sekljanja beštij s shrambo, polno zaudarjajočih napitkov, te more v čislani zvrsti japonskih frpjk presenetiti malokaj. V to, da bodo Tales of Symphonia nekaj posebnega, me je sprva zavedla obrobljena (cel-shaded) podoba največje lajdre digitalne zabave, grafike. Potem pa ... no, skoraj nič več. Kar bi lahko pričakoval, saj vem, da se serija Tales od časov davnega izvirnika za SNES ni baš mnogo spremenila. Pa je zato igra slaba? Nikakor.

Šefovske prikazni niso vsemogočne, recept za zmago pa je sličen onemu za navadne pošastke: blokiraj, udari nazaj, ponovi.
V klasičnosti se skriva svojevrstna lagodnost in ToS te s tovrstnimi občutki lopne po glavi kot z macolo. Svet Sylvarant ima orenk težavo, saj se zaloga mane, magičnega elementa, bistvenega za vse življenje, hitro in neizbežno troši. Na srečo možnost obnove obstaja, udejanji pa jo lahko le Izbrani, utelešen v osebi naivne blondinke Colette. Tej sledijo dolgoletni kolega Lloyd, polvilinski tandem Genis plus sestra Raine in Kratos, skrivnostni bojevnik dvomljive zvestobe. Skupaj bodo razkrinkali poltajno organizacijo Desianov in spoznali, da ni vse, kar leti, angel. Nerazgibanosti fabule, ki vseskozi igra na pravljično-adolescentni podton, avtorjem res ne gre očitati - kar ozirajoč se na nekratkost naslova (štirideset in več ur) ni zanemarljiv podatek. Sam avanturistični del se v grobem deli na dva dela; prvi, potovalni, kjer s pomočjo

Zgodba se razodeva skozi številne pogonske sekvence, kjer liki čvekajo kot za stavo, in je gonilna sila Simfonije.
karte in od gobcajočega vaškega folka prejetih napotkov plužimo vzdolž kontinentov, je izveden solidno. Kraji in poti do njih so povečini lepo vidni in brezzveznega lutanja ni (dnevnik saves), četudi igri nelinearnost ni docela tuja. Gre za tipično nenapredno možnost opravljanja nekaterih nalog pred drugimi in na tem mestu moram zapisati, da se nad malce večjim številom le-teh, skritimi stranpotmi ter dodatnimi kvesti, ki bi prinašali najhudejše bonusoidne dodatke, ne bi pritoževal. Je pa zato miselnih lešnikov dovolj v drugem, labirintskem delu pustolovske izkušnje. Tega najdemo v vsaki ciljni lokaciji, najsibo to temnica ali steampunkovski tehnološki kompleks hodnikov in vrat. Poznavalcu Pripovedk bo ob pretikanju stikal, zaščitnoznakovnem igranju s svetlobnimi žarki in ogledali ter iskanju pravilnih zaporedij nedvomno poskočilo srčece. Treba je reči, da zagonetke kljub relativni nezahtevnosti (izjeme so) bistveno popestrijo igranje in v ravno pravšnjih intervalih prekinjajo tepežkalne seanse. In aleluja, sovragi so vidni! Zato se jim je moč ogniti, akoprav se radi hinavsko zaletavajo v druščino in nas redno opominjajo na potrebo po bildanju likov. Nabrana krama (oprema, napitki, EX-biseri z novimi veščinami, hrana) sama po sebi ni dovolj, ko te ritno naskoči razjarjeni nadangel Dodoriel.

Bliskajoči se posebni napadi dostojno prikažejo dobrote srčka, ki hoče z barvitostjo in luštno podobo izpasti skrajno risankasto.

A prav mikastenje je tisto, kar Simfonijo loči od priležnic žanra, ki vse prerade uporabljajo klonirane poslednjefantazijske potezne načine. Boji potekajo na tradicionalnem ločenem zaslonu, v katerega zremo od strani, in so povsem realnočasovni, z možnostjo premora, ko postane prevroče. Na prizorišču so skupaj največ štirje liki, v rokah pa držimo niti zgolj enega, Lloyda, medtem ko ostale krmari spodobna umetna pamet. Ako ga slednja biksa, ji na pomoč priskočimo s spreminjanjem strateških parametrov, ki se tičejo postavitve v prostoru (daleč, blizu), nadzora magične zaloge (hrani, pokuri vse) in sorte napada (magični, fizični). Precejšnji delež akcije je tako ali tako na grbi nadzorovanega junaka. Tega po bojišču prosto premikamo levo in desno ter sovrage sekljamo z mahanjem po akcijskem gumbu. Za najbolj lene je tu opcija 'auto', ki umetni pameti podredi tudi Lloyda, a hkrati odpravi pol zabavnosti in zato ni priporočljiva. Sistem je spočetka preprost in pozna le blok ter par zaporednih udarcev, vendar se tekom igre naučimo mnogoveliko specialk, ki jih obesimo na posamezne gumbe in jih v stilu pretepačin vežemo v krajše verižne razpaljotkice. Take posebne veščine (tech attack) so skupne vsem članom druščine, nastopijo pa kot ofenzivne / defenzivne magije, fizični udarci ali kar oboje, odvisno od usmeritve lika. Slednjo nakazujemo z najdenimi EX-dragulji in namernim 'pozabljanjem' določenih sposobnosti. Orgazem vsega je napad 'unison', ki ni nič drugega kot grupni kombo specialk in ga moremo izvesti šele ko napolnimo ustrezen merilnik. Vsevkupno je pretepanje uživantsko in dovolj globoko, čeprav je res, da začenjajo navadni boji v kasnejši fazi zaradi ponavljanja in manka pravega izziva utrujati. Takrat ... button mashing, baby! Tudi taktika ima premalo vpliva na akcijo, če povem, da sem se različne od prednastavljene poslužil vsega parkrat, ko na silo ni šlo več. Premalokrat.

Špil pozna večročno tepežkanje. Z vsakim od priključenih ploščkov veseljaĘmoremo voditi enega od štirih borcev.

Tales of Symphonia je obrtniško izveden in generičen frp, kar je njegova največja odlika ter hkrati hiba. Na zimzeleni voz ga vleče kvaliteta izvedbe, od mase ga ločuje samosvoj tepežkalni sistem, z zmagovalnih stopničk pa ga odriva dejstvo, da pretresljivih novosti ne prinaša. Kar pa naj vas ne odvrne od nakupa, sploh če je bil vaš zadnji tovrstni naslov lanskoletni Skies of Arcadia. Na kocki gužve itak ni.

Tales of Symphonia
Namco za gamecube
objavljeno: Joker 138
januar 2005

85