"Odpravim se takole na tržnico po malho riža in cmočke. Pa pri prvi stojnici ogovorim kmeta in ko se samo za hipec ozrem po njegovi ponudbi, možakar izgine, kot bi se v zemljo vdrl! Sredi pogovora! Stopim do sosednjega voza, enaka situacija! En trenutek je prodajalka tam, v drugem je ni več! Soldata povprašam, kam neki so se vsi poskrili, in reče, da bo poizvedel. No, tudi njega ni bilo nazaj. Na nevzdržno vedenje opozorim stasitega samuraja; on bo svojat že naučil lepših manir. Pa ga tako, ko sem deset korakov st­ran, podre težak voz, ki se je bil čudno odvezal! Nakar še mene nekaj trdo poboža po zatilju in zbudim se v grmu, na dveh drugih spečih ljudeh! Česa vsega človek ne doživi!"
Možakar je imel srečo. Moj senčni bojevnik bi ga bil lahko tiho prebodel s katano. Ne da bi imel kaj proti njemu, toda naloga je terjala prikritost in kri­če­čih civilistov si nisem mogel privoščiti. Je že vle­če­nje oboroženih stražarjev za nos (in v grmovje) dovolj zahteven podvig. Enoigralska strategija Shadow Tactics namreč ne terja zgolj mahanja z rezili, marveč bolj mehke prijeme, da se prebiješ mimo vrste patrulj. Neposredno se napaja iz serije Commandos, do te mere, da v veščinah prepoznaš poklone vragolijam, ki so jih počenjali O'Hara in druš­čina. Le da si tu na Japonskem za časa šogunov, koncem obdobja Edo. Kar se izkaže za odlično kombinacijo.

Ob uzretju oborožencev z začrtanimi snopi vidnega polja mora veteranom strategij poskočiti utrip. To je namreč značilnost serije šunjaških naslovov s preloma tisočletja, kjer si s skupino prikritih bojevnikov na iznajdljive načine prečil sovragov polna prizorišča. Shadow Tactics izročilo obudi v japonski različici.

Z zidca na zidec
Shadow Tactics urno spomni na zlate čase miselnih strategij, saj na gradove z barvitimi strehami in pisanimi vrtovi zreš iz izometrične perspektive. Je pa tu okolica trirazsežna in ne pikslasta, zato je moč kamero prosto sukati. Po deželi greš z druščino petih junakov, od katerih je le eden, samuraj Mugen, klasični borec, ki se lahko sam zoperstavi več sovragom hkrati in zapleše krvavi ples. Nindža Hayato, ostrostrelec Takuma, tatica Yuki in gejša Aiko se morajo zanašati na elegantnejše prvine, drugače jih hitro doleti poguba. Čeprav je moč nekatere odseke stopenj prečkati brutalno, to ni pravilo; povsem nemogoče pa postane, če želiš zadostiti raznovrstnim drugotnim pogojem, kot je izogibanje pobijanju in slično. Shadow Tactics zato kot Komandosi temelji na motrenju prizorišč, prikritosti in premišljenem kombiniranju veščin vseh likov, ki so na voljo.

Podoba nemara ne premore norih lokacij, kot so bili rušilci in podmornice v vzornikih. Toda prizorišča so prijetna in raznolika, od vasic do takšnih palač.

Potikaš se po dokaj obsežnih lokacijah, ki se raztezajo v več ravneh. Palače nizajo obzidja in obrambne črte, vasice imajo mnogotere četrti in gorska sk­ri­va­lišča jame ter police nad previsi. Na gosto so pose­jane z nasprotniki, ki vsaj zaženejo vik in krik, če se nam ne kar odprto postavijo po robu. Zato ne smeš zakoračiti v njihovo vidno polje, sicer je koj kažin, iz katerega se težko rešiš. V počepu se je treba skrivati v grmovju, za skalami ali na strehah in se odkrasti stražarjem za hrbti, ko so obrnjeni stran. Nato se odločiš, kako boš sovražno obrambo pedantno razmontiral in odstranil enega paznika z bambusovim pokrivalom za drugim, dokler ne bo pot do cilja misije prosta. Deli stopenj so tozadevno zastavljeni kot ugankarski izzivi, ki zahtevajo pravilno rabo sposobnosti. Velikokrat v določenem zaporedju in hkrati zelo kratkih časovnih oknih, ko sovražni vojščak z nabrušeno katano ne bulji v tvojo smer. Kar je precej adrenalinsko, ker se dogajanje odvija v realnem času in ne po potezah, kot bi morda kdo menil! Ni niti dejavne pavze in če nočeš venomer stiskati hitrega nalaganja položaja, se moraš odločati urno.

Vse osebe so zgovorne in s prisluškovanjem ujameš tudi kaj koristnega. Obvezno vklopi tokijski govor, ker je zares kvaliteten in močno pridoda k vzdušju.

Spredaj gejša, zadaj nož
Kako to gre? Primer: pred sabo imaš običajno serijo patrulj s prekrivajočimi se vidnimi polji čuvajev, ki koj sprožijo alarm, če Hayato zabriše šuriken. Zato enega od njih zvabiš s poti z nastavljeno steklenico sakeja ali mu zgolj skreneš pogled, na primer s plešočim rakunjim psom. Nato mu pospraviš kolege in ko se obrne, je povsem sam. Bolj prefrigane straže vsebujejo disciplinirane borce, ki jih s poceni triki ne prineseš okoli. Takrat mora na delo Aiko s preobleko ali Yuki s pastmi. Če propade vse os­talo, jih Takuma sname z daljave s superdolgo mušketo, ki krogle razpošilja bolje kot snajperica Vasilija Zajceva. Poseben zalogaj in analogija gestapovcem iz Commandosov so tukaj samuraji. Preoblečena gejša jih ne prevara in namečkoma so tako oklepljeni, da jih lahko zaštiha zgolj Mugen. Ostali morajo sodelovati, da ga eden z udarcem ohromi in drugi nato fenta. 

Snajper je skozi takšen merek izredno potenten odstranjevalec malopridnežev. Vendar nima dosti krogel, zato je treba njegove tarče skrbno odbrati.

Takšna zaporedja je moč sprožati v tako zvanem 'shadow modu', kar je nekaj podobnega quick actionu iz Desperadosov, divjezahodnega posnetka Komandosov. Likom odrediš potezo vnaprej, nakar jo ob stisku tipke vsi izvedejo naenkrat. Žal postopek ni tako napreden, da bi mogel za posameznika zapisati več dejanj zapored ali nemara celo odrejati časovne zamike. Nak, Shadow Tactics klanje ohrani surovo in če želiš tekoče dogajanje, se boš dudlal tipkovnih bližnjic ter vročično klikotal, saj je ukazovanje vsakemu liku posebej mestoma nerodno. Sprva so izzivi zastavljeni postopno in med različnimi so premori, ko si lahko oddahneš in premisliš situacijo. Kasneje igra dogajanje poživi z nekaj bolj odprtimi scenami, kjer poti do cilja niso tako očitne oziroma naokoli lazi več gibajočih se nasprotnih osebkov, na katere je treba paziti. 

Za razliko od Komandosov je notranjost stavb abstraktna – osebe znotraj njih le prehajajo med vrati, dočim v hiše s soldati ne moreš. Posrečena ideja.

Novost glede na vzornike so deli stopenj, ki jih je moč uporabiti sebi v prid. Sabotiraš lahko vozove, žerjave in stebre, da se tovor sesuje na nič hudega sluteče stražarje. To ne sproži alarma, ker ostali menijo, da je šlo za nesrečo,  življenje pa tedaj očitno ni imelo visoke cene. Druga zanimivost je nekaj nočnih nalog s precej krajšimi vidnimi polji sovragov, ki jih je moč dodatno omejiti z ugašanjem svetil. Tod umetna pamet izpade leseno, saj soldatje na ugasnjene luči ali izginule kamerade ne reagirajo prepričljivo. A da ne bom računalniških likov zgolj kritiziral – ko nas uzrejo, so pri iskanju temeljiti. Stražarji se usujejo iz hiš in prečesavajo grmovja ter kukajo v stavbe, dokler nas ne začopatijo ali se ne umaknemo dovolj daleč stran.
Japonski A-Team
Ko se načrt združi v posrečeno celoto in sestaviš diverzijo, ki za mišjo dlako uide petim pozornim čuvajem hkrati, je užitek nepopisen. Shadow Tactics brez dvoma obilno nagradi premišljenega igralca, in to na dinamičen način, kjer srce buta kot za stavo. S tem je polnopraven naslednik Commandosov in zaigra na prave strune veteranov. Toda kar se igranja tiče, se tu žal ustavi, namesto da bi zanimivi minižanr peljal dalje. Želel bi si nalog s samosvojimi načini rešitve ali z več prostora za improvizacijo, kot nekod drugod počne Hitman. Če želiš tu zadostiti večini pogojev, so rešitve nekaterih ciljev zastavljene kar preveč togo oziroma jih je moč doseči le na en način. Zaradi tega nekje na sredini že uzreš ve­či­no igralnih zanimivosti.
A vseeno zelo rad prilezeš do konca zadnje, trinajste naloge, in sicer zaradi važne lastnosti, kjer Shadow Tactics poseka tako drugo svetovno kot Divji zahod: likov in pripovedi. Peterica srednjeveških vohunov-specialcev po sili, ki pristanejo na supertajni nalogi za fevdnega gospoda, je jako priljudnih in zapomnljivih. Nenehno čebljajo in s komentarji odstirajo plasti svojih značajev. Zato se na koncu težko posloviš od najstniške tatice ali hudomušnega ostarelega snajperja s psom. Štorija ima sicer predvidljivega negativca, a vleče s tajinstveno zaroto, ki ume zamajati Japonsko, če klapa diver­­zantov ne bo opravila svoje naloge, in dobrim koncem. 
Šogunova rezila so s srcem napravljena igra tako za poznavalce izvirnikov žanra kot čiste neznalce in eno lepših presenečenj lanskega leta. Štirideset evrov na Pari je čisto primerna cena, ker te bo svet vase srdito posrkal za več deset ur.