Prišel je zgodovinski trenutek, ki ga bodo anal­ni beležniki sčasoma obravnavali enako kot Atarijev propad in Segin umik iz konzolnega posla. Temeljna skakaška serija z Mariom v glavni vlogi je izstopila iz okvirjev Nintendovih naprav in si izbrala novo destinacijo. Domišljijski lik, ki ga je neki čas poznalo več otrok kot Mikija Miško, je skozi zeleno cev (ker je to barva dolarja) od­šel na telefon oziroma tablico. In to ne v obliki free to play, marveč taki, kjer so trije nivoji na razpo­lago brezplačno, nakar vso nadaljnjo vsebino od­kleneš za 10 evrov. Tako je na jabolčni platformi in tako bo na Androidu, kamor je Run namenjen.
Trušč, ki je ob tem preskoku nastal, so slišali celo tisti, ki jih zanimajo le velike, sobne igre. Predvsem pa vlagatelji, ki so koj začeli mešetariti z Nintendovimi delnicami. A Maria ne zanima, da je vrednost slednjih kljub stotim milijonom dolpotegov nekoliko padla. On bi rad zgolj rešil princesko pred Bowserjem, tekel in skakal. Brkatež v mobidični inačici v desno šiba kar sam, na tebi je le, da s tapkanjem po zaslonu izvajaš skoke. Je to dovolj za desetaka in, predvsem to, za imenitni rodovnik, ki krasi orokavičeno ikono videoiger ter popkulture?

Kasnejše stopnje terjajo relativno dosti prst­nič­­ne sp­retnosti, da se prebiješ čez takele cirkularke in najdeš skrite kovance. A težji od osnovne serije špil kakopak ni.

'Tap to begin'
Super Mario Run ni še en endless runner, v katerem bi kot v Jetpack Joyridu ubiral korake, dok­­ler ti ne bi zmanjkalo življenjske energije. Igro tvori šest svetov s po štirimi nivoji, pri čemer imajo zadnji na kraju vedno šefa, torej Bowserja ali njegovo zalego. Mario s konstantno hitrostjo teče in samodejno preskakuje nizke ovire, dočim moraš za višje poskrbeti sam. Dlje kot tiščiš prst na zaslon, višji bo skok, pritisk med padanjem po dosegu najvišje točke pa izlet v zrak še malce podaljša. Tapkanje prav tako botruje odrivanju od sten in od sov­raž­ni­kov, pri čemer Mario izvede pirueto, in udarjanju z glavo ob škatle, iz katerih priletijo bonusi. 
Temelj je nabiranje zlatnikov, ki so merilo uspeha in omogočajo nakupe za ločeni ekran z mariovskim naseljem. Tu na omejeno količino podstavkov daješ kupljene zgradbe in okraske, kot so novoletno drevesce, gobičja hišica in gredica z rožami. Smisel je estetski, malo pa tudi praktičen, saj s tem odkleneš Luigija in Yoshija. Toad, Toadette in Peach pa dobiš na druge načine. Vsak risankavež ima svojstvene lastnosti, saj Luigi skače malce višje, dočim zmore kraljična počasi padati k tlom. To je del tradicije, tako kot celotna zunanjost, ki je vzeta iz niza New Super Mario Bros. Kdor pozna slednje igre, bo naletel na taiste sovražnike, kot so kostkoti in bodice lučajoči Lakitu, objekte, zvoke in okolico, od neba prek strašljive hiše do puščave ter magmatskega gradu.

Rally je vznemirljiv način na predrugačenih nivojih, kjer tekmuješ proti duhcem ljudi z neta. S slednjim mora biti igra stalno povezana, kar ni kul na poletih.

Reli na gobah
Občutek pri nadzoru Maria je kljub enotni hitrosti teka in manku dvojnega skoka dober. Telefonični avtomatizem niti ni grozno omejujoč, zlasti ko začneš s preciznimi skoki in tajmingom izkoriščati posebne ikone na tleh. Nekatere ustavijo tek in omogočijo, da se s pravočasnim štartom poženeš mimo nevarnosti, druge te odfedrajo visoko, tretje omogočijo začasno gibanje vzvratno. Poleg tega je več stopenj izrecno prilagojenih poteku na navpično postavljeni napravi (landscape orientacije špil ne pozna), saj segajo navpik in vključujejo dosti dimnikom podobnih prehodov. Skoznje dostikrat ne prideš ob prvem poskusu, zlasti zato, ker imaš le tri življenja; ob izgubi enega se pomakneš nazaj od točke umrtja in poskusiš znova. Če si ob vse tri, pa štartaš od začetka.
Vendar to ni tragedija in obupna starošolskost, saj je igra narejena tako, da spodbuja vnovičen obisk nivojev. Skoznje vodi več poti in nemalo je skrivnosti, h katerim te usmerjajo odmaknjeni prehodi in sredi praznega niča zapeljivo nameščene škatle z vprašaji. Tu so še teže pobirljivi lila kovanci, ki jih, ko zbereš vse, nadomestijo vijolični in nato ultimativno zajebani črni. Najbolj pa se k špilu vra­čaš v druge vrste nivojih, ki jih nudi modus rally. Tu se na remiksanih stopnjah v tekmi proti duhcu izbranega igralca z interneta trudiš privleči čimveč gledalcev (gobic različnih barv), kar nato omogo­ča omenjeno kupovanje in postavljanje zgradb. Čas je odrejen, vendar poanta ni le v uri, temveč v drznem in stajliš igranju, saj gobice navdušijo neprekinjen tek, vratolomni skoki in povezana odskakovanja od capinov.

Duhčevska hiša je stara znanka iz vseh sodobnejših Mariev. Pokaže, da mobilniški Run zunanjost­no ne prinaša novosti. Pričakovano, a vseeno razočarajoče.

Teci, po možnosti proč
Nintendo je Maria sicer dobro prilagodil ciljni platformi, tako glede nadzora kot smisla s kratkimi, bučnimi stopnjami. Te igraš med čakanjem na bus ali na sekretu in si tako mimogrede pritlačaniš nekaj zlatnikov, gobic ter vstopnic za način rally. Vendar sem se (dobesedno) igrice naglo naveličal ravno vsled kratkosti in plitkosti. Naj bo skritega še toliko, ponavljanje se je kmalu prevesilo v tlača­n­je­nje. Sindrom tega so kratki, bedni šefovski obra­ču­ni, kjer moraš recimo enkrat samkrat preskočiti Bowserja, kar slednjega razvrednoti. Daljši nivoji v konzolnih Mariih imajo prepoznaven odličniški ritem, ki ga v sesekljanem Runu ni, manko vsakršne svobode in tradicionalnega nadsveta pa zavda vrednosti za denar. Če ne kaniš stokrat drgniti enih in istih kratkih prizorišč, je ta dejansko precej nizka. Zgodovina pač ne beleži samih uspehov! 

Smisel gradnje mariovske vasice je delno v odklepu likov, delno pa gre za kozmetiko, ki je čisto po telefonsko plitka in samosebinamenska. Ni me zadržala.