Veleuspešnica Minecraft je dobila nešteto posnemovalcev, med katerimi pa doslej ni bilo takih, ki bi švedski blokasti stvaritvi prime­šali okus japonskega frpja. Ravno to je prišlo na misel tokijskemu založniku Square Enix, ki poseduje starodavno licenco Dragon Quest. To je bila ena prvih gejšističnih frpjk in letos obhajamo že njeno tridesetnico, žal pa je v Evropi bolj kot ne poznana le zagretim ljubiteljem poševnooke robe. Škoda, saj gre za hkrati epsko ter prisrčno igranje vlog z animejskim slogom in markantnimi sovražniki, kot so vedno prisotni modri sluzkoti. Kako pa se dragonquestovske značilnosti vklopijo v gradbeništvo in raziskovanje kockaste krajine? Fu­zija je malce slabša, kot je lani uspela bojevalno usmerjenim DQ Heroes z masovnim mlatenjem po zgledu Dynasty Warriors. A Builders je vseeno lušten naslov, namenjen zlasti nekoliko mlajšim oziroma tistim, ki se nočejo preveč obremenjevati. Dobro je le, da kupec ne pričakuje izrecne kopije Minecrafta, saj špil ne nudi take arhitekturne in družabne svobode. Zato pa ima druge kvalitete!
Na avanturo bom odšel 
Slično kot v vzorniku se pojaviš v odprti deželi, ne vedoč, kdo in čemu si. Toda ker imajo Japonci radi bolj nabreknjene zgodbe, se izkaže, da je tvoj mladenič ali mladenka brez spomina del večje slike. Prispel si z namenom, saj so prebivalci vsled cimpranja zlega Dragonlorda (osrednjega negativca prvega DQja) ostali brez sposobnosti ustvarjanja. Ti si edini, ki zmore izdelati karkoli novega, kar je edinstvena lastnost, nad katero je sleherni srečani noro navdušen. Zato začno v raz­ru­še­no starodavno prestolnico, kjer si urediš štartno bivališ­če, kapljati novi prebivalci, kar prispeva k njeni rasti. A le, če na lastno pest gradiš prostore, pridobivaš na­črte, iščeš materiale, novačiš ruljo in z njo čvekaš, garbaš pošastke in izpolnjuješ kveste. Več de­žele kot si ogledaš in več robe kot privlečeš v štab, več melanholično poetične fabule se razkrije in bolj razumeš, da si istočasno junak iz klasičnih pravljic ter (anti)­heroj moderne videoigre, kjer ni vse črnobelo. Ob tem se zabavaš pri suhem, samozavednem humorju, ki dostikrat potegne v sarkazem in videoigerne reference. 

Builders je toliko RPG z vandranjem in tepežem kot Minecraftovska graditeljica iz kock. Zgoraj je nekaj tipskih objektov, kot je peč, tu pa vidiš zametek mesta.

Prvi koraki so v Minecraftovi maniri podzemni in ne rav­no privlačni. Vse je temno in kamera se pri tretjeosebnem pogledu rada postavi trapasto, nakar jo moraš krotiti na roke. Leta 2016, grrr. Pri delovni mizi v votlini narediš gorjačo in z mlatenjem odkrušiš prve bloke zemlje, ki romajo v inventarno vrstico na dnu zaslona. Z votlenjem sten se prebiješ na sončno, barvito površje, ki ni ustvarjeno naključno, temveč je izrezbarjeno po volji avtorjev. Tam nadaljuješ s paberkovanjem snovi: iz plavih sluzavcev dobiš, hja, sluz, iz grmovja listje, s padlih dreves veje. S tem obnoviš prvo bivališče, ki zaradi pogleda od zadaj in zgoraj nima strehe. A si zgolj vesel, da imaš kam položiti rogoznico in prespati temo, ki jo prinese stalni dnevno-nočni cikel. Sicer te tedaj ne napadejo zombiji in slična minecraftovska svojat, temveč okoli blodijo lebdeči duhci, ki niso prav krvoločni. A dan je le dan in ko napoči, si pripravljen na resen začetek odprave. V koči iz zbranih snovi izdelaš zdravilne maže, oklep in meč ter se odpraviš v neznano. Juh juhej!

S temle kuščarjevcem se je dolgo časa nepriporočljivo spopasti, vendar izdaja lahkotno naravo igre. Najprej ga moraš itak zbuditi, nakar te ne bo preganjal.

Bom sabljo s sabo vzel 
Sprva imaš v grlu cmok, še posebej, če te na odprtem zasači noč. Vendar lahko prižgeš baklo, podkuriš kres ali se z osnovnim skakanjem povzpneš na kako vzpetino, kamor prijazne prikazni ne morejo. Če tja ne moreš, si pot enostavno sezidaš iz blokov. Ne pod soncem ne pod luno te izven redkih mogočnejših in šefovskih sovražnikov, kot je diznijevski zmaj, ki drnjoha na bližnji jasi, nihče ne bo preveč okrutno nadlegoval. Builders pač ne poudarjajo zajebanosti in so bolj odpustljivi kot resnejši modus v Minecraftu. Namesto poteznega boja na ločenem zaslonu nudijo priljudno arkadno, realno­čas­no sekljanje, kjer z rezilom besno mahedraš zlasti takrat, ko se sovražniku ogneš. Okostnjaki, škorpijoni, rablji, netopirji, ptičurine, uročeno drevje – zalega, ki jo ljubitelji Dragon Questov intimno poznajo, je dokaj po­čas­na in nakaže silnejše udarce. Zanimivo je, da vic ni le v energiji, temveč moraš tudi jesti, kar je element starinskih erpegejev. Vidi se, da je za krmilom igre avtor hardcore serije Etrian Odyssey, ki se zgleduje po Dungeon Mastru. A večjih problemov s tem ni, saj je že naravnega futra naokoli zadosti, itak pa kmalu dobiš dostop do magične skrinje, kjer ti je v vsakem trenutku na razpolago vsa zaloga. Bolj sitno upoštevanje starodavnih zapovedi glede na sproščeno naravo špila je to, da moraš po­ložaj shranjevati na roke v mestu. Je pa res, da imaš zato pri daljših odpravah v neznano cmok v grlu; no, manjšega, saj je kazen za smrt mila.  

Blblblbl kiklopa Gigantesa nisem premagal z normalnim mlatenjem, temveč sem moral uporabiti možgane in opremo. Namig: s čim se obstreljujejo gusarji?

Kakor veli Minecraftov zakonik, na širnih planjavah najdeš nove in nove snovi, kot so premog, baker, les in še ducate drugih. Iz njih doma narediš boljšo opremo zase in za vas, ki začne kmalu dobivati podobo mesta. Tla se iz prstenih spremenijo v kamnita, sobe postanejo sobane in po njih zagori v kaminih, vzniknejo zidovi s prsobrani … Brez tebe se resda ne zgodi nič posebnega, saj edinole sam poseduješ moč kreacije, vendar ti meščani izdatno pomagajo s samodejno pripravo znanih reči, od napitkov do futra. Užitek je korak za korakom krepiti postojanko, se meniti z ljudmi, ki imajo raznolike osebnosti in jih sčasoma spoznaš kakor prijatelje, in periodično braniti očetnjavo pred skriptanim naskokom barab. Tu se moraš tako direktno boriti kot razpostavljati defenzivne naprave v skladu z načrtom, od špic na tleh do topov, ko že vladariš v gradu in zlobci naskoke vzamejo resneje kot spočetka. Tedaj kot Legolas v Helmovem breznu šibaš od ene defenzivne naprave do druge in odbijaš valove. Do tja pa vodi dolga pot brskanja po okolju, vstopanja v portale, ki te teleportirajo na oddaljene otoke, skakanja in vestnega zbiranja surovin. Ne pa tudi napredka lastnosti junačka, saj v skladu z zasnovo napreduje samo s tistim, kar sestaviš in zgradiš.

Minecraftovcem je znano štihanje blokaste okolice, da razpade na sestavne dele. Z njimi si napolniš inventar na dnu zaslona, ki omogoča neposredno rabo reči.

Tam, kjer sem bil mlad junak
Cikel, na katerem temelji Builders in ga vestno ponav­lja, je jasen. Z opravljanjem glavnih in stranskih kves­tov pridobiš nove surovine, iz katerih narediš opremo zase in objekte za razvoj mesta, hkrati pa potisneš naprej zgodbo in si omogočiš nove zadolžitve. Te segajo od pomoči izgubljencem prek obiskovanja še neznanih lokacij do tepežkanja monstrumov, ki so takisto vir redkejših surovin. Kvesti se lepo spletajo in povezujejo ter nenehno prinašajo koristnosti, tako da imaš venomer občutek napredka. Prav tako lahko skreneš z rdeče niti in se greš zgolj gradbinstvo, nabiralništvo in združe­va­nje nabranega v nove snovi. Kot zidar moreš uporabljati obstoječe načrte ali kreirati po svoje, posledice tvojih dejanj v svetu pa ostanejo, naj gre za bloke, ki si jih razporedil po pečini, ali uničenja, ki jih je za sabo pustil eks­ploziv. Saj veš, kako te v frpjkah ovirajo gore? Tu odskačeš čeznje ali pa skoznje narediš predor! Kmalu pa se odklene prostozidarski način, ki te osvobodi vsakrš­nih zgodbenih spon in omogoči spletno izmenjavo kreacij. Tako se oblikuje zvečine nadvse prijetna fuzija erpegejskega in minecraftovskega recepta.

Skromni začetki sčasoma privedejo do pravcate utrdbe, v kateri ne manjka ljudi, ki so vsled tvojega inovatorskega slovesa prikapljali z vseh koncev dežele.

Ta s poudarkom na prvem krni drugega in obratno, po sistemu 'vsega ne moreš imeti'. Kot (j)frp je Builders dokaj na izi, brez tradicionalne druščine, prav naprednih taktik pri obračunavanju s kanaljami, vedno novih mest in okolij, na kar vse bi utegnili naleteti v orenk Dra­gon Questih. Seveda je res, da je formula slednjih poetsko postavljena na glavo: tam si potoval od mesta do mesta in vpijal zgodbe, zdaj drugi rajžajo k tebi in jih prinašajo. A vseeno. Kot izpeljanka Minecrafta pa mu ma­nj­ka večigralstvo, ki je tam velika draž. Takisto je ko­ličina elementov za gradnjo manjša, kopanje v globino bolj omejeno, zidanje in krašenje pa nerodnejše zaradi tretje perspektive. Celo po več urah sem imel še vedno težave s preciznim postavljanjem blokov in res škoda, da ni prvoosebnega pogleda. Največja neprijetnost pa je, da se ob prehodu v novo poglavje napredek praktič­no resetira. Preseliš se na novo lokacijo z novim mes­tom, ki ga je treba restavrirati, s tabo pa ne gredo ne zbrani materiali ne predmeti ne nič. Je že res, da je razvoj nato povezan z drugačnimi surovinami in dejanji, na primer bolj s kmetovanjem kot železarstvom. Ampak vsakršno odvzetje težko prisluženega je v frpjskem žanru sitnost. 
Užival z ljub'co bom svobodni zrak
Builders ni brez svojega deleža kapric, naj gre za čudaško kamero, ki se ji nikdar nisem povsem privadil, nekolikanj okorno razpostavljanje blokov ali izgubo napredka pri selitvi v naslednje mesto. Po drugi strani pa presenetljivo vešče združi frpjsko in minecraftovsko recepturo, ki v sami srži niti nista tako različni, in navduši s čistokrvno očarljivostjo. Starejši se ob njej sprostijo, mlajši pa se privajajo konceptu oziroma se imajo fino pri golem opazovanju, saj je vse razumljivo in risankasto. Glede na nepoznanost Dragon Questa, omejenost na konzole in polno ceno tržnega uspeha pri nas ne priča­ku­jem. Toda če to bereš, imej Graditelje v mislih.