Fantazijsko pravičniško sveto trojico po tolkienovskem izročilu sestavljajo ljudje, vilini in škratje. Prvi so trgovci in državniki, drugi imajo špičasta ušesa in radi objemajo drevesa, dočim škratje rijejo pod zemljo ter onegavijo bradata dekleta. Večino slave poberejo človeški vojskovod­je, kar je žalostno, ker dotično izročilo istočasno pravi, da so škratje najboljši varilci piva in potemtakem najkoristnejša bitja v univerzumu. Akcijska frpjka The Dwarves si prizadeva te čokate otroke granitne skale postaviti v ospredje, vkup z njihovimi podzemnimi utrdbami in brezhibnim vihtenjem sekir. Ter na srečo ne preveč kosmatimi ženami.

Sovragi naskakujejo v pravih valovih več ducatov zverin in če junake takole obkrožijo, so kmalu ob glavo. Zato jih ponavadi skušaš zvabiti v ozek prehod.

Tja in še malo naprej
Naslov je direktno povzet po knjižni predlogi Die Zwerge nemškega avtorja Markusa Heitza. Ta se je že razrasla v serijo s petimi knjigami, špil pa se opira na prvo. Pripoveduje o škratu Tungdilu Goldhandu, ki so ga vzgojili ljudje. Mentor, coprnik Lot-Ionan, je iz njega naredil čvrstega kovača in na­čitanega učenjaka. Zato Tungdilu kajpak zaigra srce, ko ga nekega dne nenadoma pošlje na tristo milj dolgo potovanje h kolegu, vkup z malho, polno artefaktov. Seveda je ta premi­sa začetek precej daljše pustolovščine, kajti ravno tedaj se nad deželo Girdlegard usujejo orkovske horde, dočim se daleč na severu prebuja nekaj še bolj zlega ... Na srečo Tungdil naleti na škratja komandosa Boindila in Boendala, ki ju je kralj spod gore poslal ponj iz lastnih razlogov. Sekire zapojejo, orkovske glave se skotalijo in mi se imamo fajn.

Takšna je karta dežele z lokacijami – to so pike in figurice. Zvečine jih obdelamo tekstovno, nekatere pa si z bojem ali raziskovanjem ogledamo pobliže.

Čeprav je štorija v večini elementov precej stereotipna, dogajanje vendarle premore dovolj privlaka, da vztrajno premerjaš ravnice in gričevja Girdlegarda. Tungdilova druščina, ki se ji sčasoma priključijo še drugi junaki, potuje po veliki karti in obiskuje razne lokacije, od utrjenih mest do potujočih trgovcev ter starodavnih razvalin. V naselbinah te običajno čaka kakšen minikvest, kot je lovljenje zmikavtov. Drugod na poti te lahko naključno začopati orkovska patrulja. Popotovanje obenem terja pregled nad porabo hrane in celjenje v boju dobljenih ran, zato ni samoumevno, kam greš in kako se tam obnašaš. Govoranc, na primer z mestnimi veljaki, ni malo, in od izbir v dialogih je odvisno, ali se posloviš s polnim vampom golaža ali strelic. Špil skuša celo simulirati divjanje vojne in na karti vidiš potujoče vojske. Toda vseeno je ta nivo razmeroma enostaven. Je pa napet, tudi po zaslugi markantnih, dobro govorjenih negativcev.

Cilji bitk so raznoliki, od branjenja obzidja do reševanja ljudi iz gorečih hiš in lovljenja polšefov po bojišču. Orki niso edini nasprotniki ...

Pazi glavo!
Žal večino kapitala, ki ga Dwarves nabere s pripovedjo, zapravi v boju, ki tvori največji del igranja. Takrat igra preskoči v ločen pogled, ko srečaš nepridiprave. Mikastenje je realnočasovno z dejavnim premorom, ki ga pretežno uporabljaš za proženje specialk. Te so glavno orodje za deljenje bole­čine, saj borci drugače ne zamahujejo prav močno. Iz druš­čine lahko v posamezen boj napotiš štiri, kar je čisto dovolj, ker so si že tako v napoto. Tu namreč pričneš srečevati kopico slabih odločitev pri dizajnu – v prvi vrsti obnašanje vojšča­kov. Liki kolovratijo vsepovprek, samo tam ne stojijo, kjer jih želiš imeti. To je pomembno zaradi 'prijateljskega ognja', saj specialke zavdajo lastnim soborcem. Tako moraš biti presneto pazljiv s širokimi zamahi sekir, da ne napraviš več škode sebi kot sovražni zalegi. Posledično si primoran vsake tri sekunde stiskati pavzo, kar ni užitek. Prvi Dragon Age ima na oko sli­čen, a dosti bolj eleganten sistem boja. 

Čeprav je mlatenje prevladujoča dejavnost Škratov, nemalo časa spremljamo pripoved ob pohajkovanju po utrdbah in mestih. Tam živelj čeblja izročilo.

Vojščaki si lastijo različne veščine, od juriša s ščitom do kurjenja s strelami. A napredni taktični prijemi so zaradi nezanesljivega nadzora in slabe sovražne pameti bolj redkost kot pravilo. To sicer ne pomeni, da premočrtno gaziš vse pred seboj, sploh ne. Bitke znajo biti zaguljene in terjajo premislek. Nekatere boš dostikrat ponavljal, da pogruntaš pravi pristop: koga kam postaviti in katero beštijo najprej nevtralizirati. Toda mikastenje na splošno zapravi potencial. Med veščinami bi bilo lahko več različnih, saj pomenijo glavnino razvoja likov: vsak drugi level izbereš novo, do zaključne desete stopnje. Umanjka tudi zbiranje opreme, saj škratom nadeneš le po en kos! No, kljub hibam bi špil zaradi oseb in vzdušja priporočil – če ne bi stal polne cene. Za slabih 40 evrov namreč dobiš premalo, manj kot petnajst ur igre, iniciative za preigravanje pa ravno ni, takisto ne več­ig­ralst­va. Mi je žal, da se izdelek ni posrečil. Razprodaje! Do takrat bodo tudi hrošči šli.