Liga NBA iliti National Basketball Association ni od vekomaj edina, ki v čezatlantskem košar­kars­kem prostoru kaj šteje. Še pred kakšnimi štiridesetimi leti se je z njo dokaj enakovredno kosala ABA (American Basketball Association) in le sp­retnemu poslovnemu manevriranju se gre zahvaliti, da se je za NBA odločilo več ekip. Navsezadnje je bila ABA tista, ki je uvedla met za tri točke! No, to ji v končni fazi ni pomagalo, kajti v osemdesetih je NBA odločilno privlekla največ gledalcev tako v dvorane kot pred televizorje z navalom megazvezdnikov, ki jih poznamo še danes – Larryjem Birdom, Magicom Johnsonom in, jasno, njegovim zračnim vi­sočanstvom Michaelom Jordanom. Ko je malo pozneje ameriška olimpijska ekipa uporabila NBA-velikane in je nastal sloviti 1992 Dream Team z Jordanom, Birdom, Pippenom, Ewingom, Barkleyjem in ostalimi, je bila prevlada te blagovne znamke dokončna.

Zahvaljujoč številnim manjšim, a sploh ne nepomembnim popravkom se NBA 2K17 igra izvrstno. Avtorji so naposled dosegli pravšnje ravnotežje med napadalno in obrambno košarko, življenjska umetna pamet pa skrbi za nenehno dinamiko.

Danes je to edina severnoameriška profesionalna košarkarska liga, kajti ostale, kot so ABA, ABL, IBA in podobne, so polpoklicne. Če je tako dominantna zaradi kravatarske plati, dopinga ali česa tretjega, je stvar debate. Dejstvo pa je, da se v njej obrača največ denarja in da se nikjer ne igra atraktivnejša ko­šarka. Mogoče je v Evroligi bolj taktična in za očesa nekaterih lepša. Toda šov, energija in moč so na strani NBA, kar je navsezadnje vidno po dominaciji ameriške državne ekipe, ki ni izgubila tekme že od olimpijskih iger 2004 v Atenah. Tudi zato si v Ameriko želi praktično vsak mulc, ki med betonskimi kolosi sanjari o oranžnožogni karieri. Real, Žalgiris, Panathinaikos, okej. Gnar ni slab in ugled tudi ne. Ampak ultimativna destinacija so Golden State Warriors, San Antonio Spurs, Miami Heat  … Ni važno, če samo zbiraš šampionske prstane v vlogi rezervis­ta kot naš Saša Strojnik. Če si v NBA, si pri­šel tja, kamor je namenjenih na stotisoče drugih. Car.

Kdor ima spreminjanje taktičnih opcij med igranjem in premori zapečeno v prste, bo hud, ker se bo moral priučiti novemu vmesniku. A tega hitro ponotranjiš.

Moja rahlo sfaljena zgodba
Po istem hlepi vnaprej pripravljeni junak 2K17ovega prenovljenega zgodbenega modusa s partizanskim imenom The President. Mladeniča po petih ocenjevalnih tekmah, na katerih prevzameš nadzor nad njim, na naboru izbere ena od NBA-ekip, pri kateri bo do nadaljnjega delal kariero. Če bo dober, se bo lahko potegoval za prestop v boljšo sredino z več možnostmi za osvojitev prstana, drugače bo stagniral v povprečju ali ga bodo celo potisnili v drugoraz­redno ekipo. Da se bo izpolnilo prvo, bo moral veliko trenirati, da si bo zvišal statistike. Vmes pa bomo deležni številnih televizijskih prizorov, kjer Predsednik dobi punco, se meni z mamo, nažiga playstation v fletu in razglablja, kaj naj pravzaprav z življenjem. Tak je letošnji način mycareer. 

Vsakdo, ki je na liniji v 2Kjih preživel količkaj časa, ve, kako zlahka zamik (lag) uniči spletne tekme. Z veseljem torej poročam, da ga je letos ostalo precej malo.

Ta štorijalno filmska plat je glede na lanski izdelek kljub odsotnosti Spika Leeja (ali prav zaradi nje) napredovala. Manj te sili v natanko določeno pot, fabula teče bolj naravno, liki v slogu starega trenerja in zvezdnikov, s katerimi se družiš v slačilnici, so nadgrajeno življenjski, prizori so kljub 'računalniški' grafiki taki, kot bi jih gledal v filmu, in nekaj časa je modus kar zanimiv. Vendar se kmalu pokaže stara bolezen: nezanimivost na dolgi rok. Vmesne sekvence so vse redkejše in čez nekaj ur ostane le še tlačansko počasen razvoj Prezidenta na preštevilnih treningih. Tam se sicer zgovarja z novodobljenim prijateljčkom (Michael Jordan, ampak ne Vladar, marveč oni iz filma Creed), s katerim se vzajemno spodbujata in tekmujeta. A vsak dan opraviti po par takih urjenj in se udeleževati brezzveznih promo- ter gala dogodkov, ki so tam kot menijske postavke in ne kot dejanske izkušnje, začne nažirati. No, ne bolj kot dejstvo, da igranih prizorov ne moreš preskočiti. In da te kot smrkavca s kolidža vpokličejo v reprezentanco, ker Coach K kao išče mlade talente. Šur, ja. To je samo zato, da vidiš, da sta notri aktualna ameriška in avstralska repka; ostalih na žalost ni. 

V upočasnjenih ponovljenih posnetkih se dobro vidi, da je animacija na splošno zelo izpopolnjena. Durantova roka zato ne bo pogledala skozi Irvingov skrotum.

Na parketu v mycareeru ugotoviš, da niso prav nič nadgradili ugotavljanja sposobnosti tvojega športnika. Znova daleč največ šteje ekipno obnašanje, bore malo pa iniciativa, prevzem odgovornosti in vloga moža odločitve. 2K17 meni, da si slab, če ostrostrelsko zadeneš veliko košev in tako pridobiš zmago, četudi iz ne najbolj idealnih pozicij, in da si dober, če si se obnašal po regelcih in ste izgubili. Nadvse slovenska, a pod črto blesava štimunga, ki po letih enakih problemov ne pije vode. Logika dodeljevanja znanih ocen od A do E je na moč luknjasta, kar se ponavlja iz srečanja v srečanje, za nameček pa po tekmi od 'oblikovalcev javnega mnenja' redno prejemaš z nastopom skregana mnenja. Biti deležen sesuvanja iz tvitosfere, čeprav si bil A-plejer, je skrajno debilno, nakar se glede na to oblikujejo možnosti za karierni uspeh. Ja, ker si Lue, Casey, Popovich in ostali trenerji ter lastniki mnenje o tebi ustvarjajo na podlagi nekih luzerskih blogerjev, hlepečih po pozornosti :). Je že fino, da serija 2K drži korak s časom in da je hip – ni pa treba, da je hipsterska!  

Umetni televizijski kanal 2KTV je letos manj čvekav in bolj namenjen videom, ki izpostavljajo igralca ali poučujejo kak igralni vidik. Še dobro, kajti tutorial sux.

Od Teksasa do Toronta
Štorijalni način je bil od marketingarjev pred izidom deležen veliko pozornosti, saj se ga da dobro prodajati. A v bistvu gre za eno šibkejših plati igre, ki je močnejša na drugih področjih in nudi dobesedno titansko količino vsebine. Orjaški menedžerski način myGM omogoča ukvarjanje z dogajanjem izven sezone, začetek na poljubni točki na časovnici (tudi na trenutni glede na resnično dogajanje v NBAju), selitev celotne franšize, prirejanje novinarskih konferenc, debate z lastnikom, urejanje menjav na minuto natančno in širitev lige na šestintrideset ekip. To  pomeni dodajanje svojih moštev s krajem ter areno vred, včitanje moštva z interneta ali, končno, vnos enega od evropskih timov. V špilu se bo torej zgodilo tisto, kar se je v NBAju v letih '88, '89 in '95 ter kar se slejkoprej spet bo v resničnosti. 
MyGMov sestrski modus je myleague, kjer se osredotočaš zgolj na dogajanje v ligi, ki je lahko puščavniška ali internetna za udejstvovanje s prijateljčki. Vendar s tem ne izgubiš možnosti ogledništva, podrobnih trenerskih nastavitev, ogledov statistike in ostalih detajlov. Myteam je narejen po zgledu ultimate teama iz Fife, kjer tvoriš moštvo iz zbirateljskih kart in se z njim udejstvuješ online. Blacktop pa te postavi v ulično košarko z obstoječimi ali lastnoustvarjenimi košarkarji. Deluje bolje in gladkeje kot prejšnja leta, škoda le, da je moč z mikrotransakcijami svojega virtualneža ultimativno nabildati. Zato na asfaltu srečaš polbožanstva, ki res kvarijo užitek in fair play. Mogoče zato, ker je to znano nogometno geslo? :)

Med treningi na telefon dobivaš številna sporočila, od babe in frenda do ljudi iz posla, ki bi te radi zase.

"They shoot, they score!"
Po pričakovanjih glede igre, ki že celo večnost izhaja jeseni vsako leto, med načini ni pretresljivih novosti, je pa mnogo dodanega, pretresenega in popiljenega. To velja tudi za spletno udejstvovanje, ki je razdeljeno med naključne rangirane tekme po sistemu vse boljših skupin, ulične tekme in skupinsko nadzorovanje celotne ekipe. In pa za tisto najvaž­nej­še, akcijo na parketu. Slednja ni doživela revolucije, kakršno bi ob prehodu na močnejši hardver ali nov pogon. Je pa bila deležna finih preureditev na zve­či­ne pravih področjih. 

Poleg 'naših' ekip je notri tudi lepa zaloga starih NBA-moštev, kot so Bullsi z Jordanom. Seznam seže tja do Celticsov '64-'65 z Billom Russlom kot centrom.

Najbolj očiten v tem pogledu je sistem animacije, o katerem sem se z avtorji na tem ali onem sejmu pogovarjal že pred leti, rekoč, da predpripravljeni gibi, ki se jih ne da prekiniti, res niso v redu. V NBA 2K17 je tega naposled zelo malo, tako da se tvorjenje driblerskih zaporedij in prekinjanje zajebov čutita bistveno bolj svobodno. Recimo pri ustavljanju ali pre­tvorbi napada, za katerega opaziš, da se ne bo kon­čal dobro, kar ne vključuje samo podaje. Ali pri tem, da zaradi podrobnejšega premikanja laže zavzameš točno določeno pozicijo, kar je zlasti važno pri metu z razdalje za dve točki. Ta šut je v 2K tradicionalno zapostavljen, letos pa je naposled izpeljan dobro. Med drugim vsled novega pokazatelja meta, ki ob ultimativni preciznosti na zelenem območju ne­zgre­šljivo potopi žogo v mrežico. Držanje obrambe je po eni strani lažje, po drugi pa si marsikdaj deležen piska ob tiščanju gumba za tesno pokrivanje, če se grobo premikaš, ne le ob postavljanju bloka. Tako je moč privzeti nekoliko bolj evropski slog, če si ga zaželiš, ne da je vse samo trojka ali prodor. Važno je takisto, da dosti šteje kratkoročna kondicija. 
In naposled je dinamika gibanja nenadzorovanih košarkarjev na zavidljivo visokem nivoju, kakor so obljubljali. Dejansko sami počno ogromno stvari v skladu z vlogo in statistikami, od pokrivanja in odkrivanja do prekrškov, utekanj, prestrezanj in skokov, pri katerih so tako bistri, da žoge recimo ne poberejo, ampak jo odbijejo do nekoga, ki stoji na črti za trico. Sicer znajo še vedno početi debilnosti, ko kdo stoji kot hlod ali povsem zabluzi v napadu. Vendar je akcija bolj življenjska in tekoča kot kadarkoli, 2K17 pa ni zgled le svojemu področju, marveč športnim simulacijam na splošno.

Prisotnost ameriške in avstralske nacionalne ekipe je pohvalna, vendar pogrešam ostale repke. Takisto ne vem, čemu zraven dajejo evropska moštva, če Evroliga nima lastnega modusa, niti se jih ne da vzeti na internet. Nekam polovičarsko.

Power ranking: hmm, Oklahoma?
Če imaš za merilo kakovosti športnega špila to, kako izviren in prelomen je, nad NBA 2K17 ne boš navdušen. Igra z zvezdnikom Pacerjev Paulom Georgem na naslovnici običajne izdaje ne prinaša nikakršnih krovnih prelomnosti, niti nima jordanovskega modusa s Kobejem Bryantom, ki je fris legendarne edicije (ta vsebuje poster, nalepke in virtualne cekinčke). Takisto jo kazijo napake, kot sta vnovič zanikrn tutorial, ki ga naracija Mickieja Krzyzewskega prav nič ne izboljša, nepodprtost Evrolige kot izrecnega tekmovanja in nezmožnost rabe starocelinskih moštev v rangiranih spletnih obračunih. Ena­in­dvajset jih je, vseh šestnajst iz lige in pet iz pokalnega tekmovanja 7Days Eurocup. Po drugi strani pa se 2K17 igra najkrasneje doslej, tako akcijsko kot taktično, kjer v prenovljenem vmesniku ne manjka nastavitev in playbookov. Šov pa je postal neverjetno pristen, tako da se med navijanjem, maskotami, komentarjem ter maničnim bliskanjem reflektorjev počutiš kot na NBA-tekmi. Za dotično veličastje iščoče je to to.

Neverjetno je, koliko detajlov je letos v tej digitalni košarki. Simulacija stika med košarkarji je končno dosegla raven, kjer ne deluje leseno in prisiljeno. Za vdelavo še podrobnejših gibov, kot je nagib telesa, pa obstoječi pogon ne bo zadostoval.