Kuharija je redko umirjena. Kakor hitro se lotiš česa zapletenejšega od umešanih jajc in makaronflajša, moraš praktično istočasno početi kup stvari. Pripravljati, rezati, zlivati, pražiti, mešati, meriti, dušiti, preverjati, odstav­ljati, dolivati, stresati in za nameček streči. Ta kaos, ki nekaterim ne diši, drugi pa v njem najdejo smisel življenja, je prisrčno poustvarjen v risankastem neodvisniškem Overcookedu. Špilič ni simulacija kuhe in ni namenjen samotarjem. Toda ker posedujem dob­ro družbo in imam rad vsakdanje cmarjenje jedi, dasi pri tem smrdim bolj kot gorgonzola s čebulo, sem v njem resnično užival. Tako simpatičen je, da bi znal do ropotanja s kozicami pripraviti celo neukeža, ki tovrstno početje prezira. Le naj me tak potem ne dolži, če ga bosta obiskali tetici Driska in Salmonela!

Ko kuhinjski prostori postanejo bolj natlačeni, se je treba zmeniti za delitev del in nalog. Tale manufaktura deluje: prvi nosi, drugi in tretji sekljata, četrti cmari.

Peklenska kuhinja
V tri krasne seveda ne boš metal stvari v lonec, saj smo v videoigri. Svet mediju ustrezno napade ses­tradana cthulhujska pošast iz onstranstva, ki vrh stolpnice med ognjenim dežjem terja postre­ž­bo. Ali ovbe!, kuharček ji je sposoben na krožnik deti zgolj solatko, kar seveda ne zadostuje za potešitev apetita desetmetrskih mož­ganov z lovkami in zobatim gobcem. Edina rešitev je, da se kuharski oproda skozi časovni portal odpravi v preteklost in se izuri do te mere, da bo monstruma ob vnovičnem snidenju znal nasititi. 
Za hecno zgodbico, ki jo z nekaj vrsticami dialoga občasno učvrsti govoreča glava z brki, stoji arkadna veseloigra, ki se nekoliko zgleduje po starodavnem avtomatnem hitu Tapper. Vic je v tem, da z dvema do štirimi kuharji v omejenem času izgotoviš čimveč jedi po danih receptih. Igraš lahko sam, pri čemer menjavaš med dvema sukalcema kuhavnice, ali s prijateljčki na enem zaslonu. Iz zabojev v pogledu od zgoraj jemlješ sestavine, kot so buče, ribe, krompir in meso, jih sekljaš na plošči z nožem, jih devaš v lonec, ponev ali fritezo, jih mečeš na krož­nike in jih nosiš na tekoči trak, ki jih odpelje nevidnim strankam. Hitro, hitreje, najhitreje, kajti če naročila ne izpolniš do časa, propade in si ob točke oziroma zvezdice. Te potrebuješ za odklep naslednje stopnje v linearnem nizu. Zasnova diši po mobilniških igričkah tipa Burger Rush, vendar tam igraš iz prve perspektive in zgolj flikaš na kup sestavine. Tu pa ima veliko vlogo vešče usmerjanje lika. 

Prav kakor v Tapperju je eden od kasnejših nivojev nameščen v vesolje. Kako surovine in skuhane jedi prehajajo med prostori? Hja, znanstvenofantastično!

Nigella bi zijala 
Overcooked ni kompleksen. Uporabljaš samo akcijski gumb za prijemanje in izpuščanje, knof za pos­pešek in še en za menjavo kuharja, če igraš solo. Joypad je priporočljiv za analogno kontrolo, vendar tipkovnica zadostuje. Jedi tvoriš glede na pregledna naročila strank, ki se pojavljajo na zgornjem robu ekrana. Svojih ne moreš spisati in obstoječih ni prav dosti – juha, hamburger, fiš end čips, tortilja, take kratke reči. Solato in meso daš v hlebček, da nastane burger, gobe ali buče pa zadegaš v lonec in župo po zavretju zliješ na krožnik. Skuhano ali spečeno neseš na trak in ponoviš postopek, vmes pa drgneš umazano posodo. Odrasli in otroci, hardcore in priložnostni gamerji, dobrodošel je vsakdo. Ob tem ig­ra privleče z živopisano, risankavo podobo in nenasilno, poniglavo vsebino. 
A kakor pri akcijskih uspešnicah včerajšnjika, katerih plemenite začimbe zaznaš v Prekuhancu, se po než­nih uvajalnih nivojih izkaže, da pod luštkano skorjico utripa pošteno videoigerno srce. Nivoji so prefrigano narejeni tako, da terjajo vse več natančnosti, predvidevanja in načrtovanja. Sprva je kuhinja enotna, brez ovir in z obilico gibalnega ter odlagalnega prostora. Malo kasneje jo preseka ces­ta, po kateri brez prestanka hodijo ljudje, dočim je pomivalno korito na nasprotnem koncu kot tekoči trak. Še dlje v igri naletiš na prostor, ki ga v rednih časovnih presledkih cepi potres, in na klet, kjer ti nagajajo podgane, pulti pa so vse bolj natlačeni. Nenehno pod časovnim pritiskom urejaš sestavine, skrbiš, da se ti futr ne prežge, vahtaš, da so na razpolago nezasedene odlagalne površine, surov živež odnašaš na sekljalno ploščo, ga seliš v lonec, kjer ne sme predolgo vreti … Ura tiktaka, naročila se tresejo, adrenalin brizga. Manjkajo le hipsterski jedci, ki bi glasno ne marali glutena, ogljikovih hidratov in gensko spremenjenih organizmov. 

Najvažnejša sestavina hamburgerja je pleskavica, za katero je treba meso seseckati in speči, šele nato lahko roma v kruh. Za zelenjavo slednji korak ni potreben.

1A dunajc s pomfrijem
Za nastanek obeda je najbolj pomembno sodelovanje. Enoigralstvo tega ne oriše dobro, saj je akcija kljub podaljšanemu času za izdelavo receptov v istem nivoju naporna. Ker ni umetne pameti, moraš s preklapljanjem med likoma vse postoriti sam. In ni pravega vzdušja, ko eden od kuharjev stoji kot lipov bog ali robotsko secka, medtem ko drugi leta okoli kot eden od Ramsayjevih podanikov. 
V večigralstvu pak Overcooked oživi, kakor bi neslani juhi dodal vegeto. Treba se je zmeniti, kaj bo kdo počel, kako in kdaj, kar je teže, kot se sliši. Ob vse manj prostora ste si kuharji takoj napoti, nekdo pade v luknjo ali se vmešava v delo drugih, naročila ostanejo neizpolnjena, posoda nepomita in celotna 'proizvodnja' gre v franže. Več kot je prijav­ljenih – skrajno število je štiri –, več je potenciala za brzinsko kuhanje, toda več je šans za napake in nestrpnejše so stranke. Prav v večigralstvu se izkaže, da je Overcooked toliko arkada kot logično-miselna igra, v kateri je treba ugotoviti idealno re­šitev puzle in jo precizno izvesti. 
Igra bi sicer lahko vsebovala kak dodaten element, da bi postala še pestrejša in zanimivej­ša. Pogrešal sem nekoliko več receptov, bolj dodelano strukturo, kjer bi se hrana in nivoji delili recimo na fast food in elitne restavracije, dobrodošle bi bile lastnosti kuharčkov, ki so zdaj le živalsko-človeški škisi brez svojstvenih lastnosti, morebiti lahkotna poslovna plat. Se spomniš davnega Pizza Tycoona? Kaj takega bi bilo domišljijsko in dobrodošlo.  A navsezadnje reč stane 15 evrov, kar je pravš­nje za dano vsebino, in bolj kot sem igral, bolj sem se imel fino. Tudi zato, ker je te­žav­nost­na krivulja lepo potegnjena in ne seže v prehude vršace. Zato je z lokalno tovarišijo, kajti internetnega povezovanja ni (in ga pri tovrstnem početju niti nisem pogrešal), Overcooked eden najboljših sodelovalnih špilov zadnjega časa. Nedeljskih, seveda, kajti na ta dan nastajajo najboljša kosila.