V vesolju se vse odvija grozno počaaasi. Debele obleke za zunanje pohode so okorne; sleherni gib vklepa v zavirajoč primež. Tudi znot­raj postaj so astronavti vajeni z rečmi rokovati po­čaaa­si in z občutkom. Zaradi manka upora in gravitacije pot nadaljuje vse, kar poleti, in nevarno švigajočih predmetov si sredi neprijaznega brezzračnega prostora ne smeš privoščiti. Tam se možje in žene naučijo gibanje obrniti sebi v prid: z rahlimi sunki pošiljajo zavojčke sodelavcem in grižljaje v usta. Počaaasi. Tako počaaasi kot v Adr1ftu, prvoosebni simulaciji lebdenja v tihi praznini.

Karta za orientacijo je slabo narejena in bolje je uporabiti smernike na vizirju. A celo tedaj znaš zatavati, ker so si nekateri deli postaje vse preveč podobni.

Nasedla v vesolju
Leta 2037 je nekdo slabo upoš­te­val navodila, kajti ko se prebudiš iz nezavesti, raziskovalna vesoljska postaja Northstar IV v nizki Zemljini orbiti ni več v enem kosu. Tvoja obleka je naluknjana in njen pogon ne deluje, zato moraš za gibanje ponucati kratke curke kisika - taistega, ki ga potrebuješ za življenje, ja. Na srečo je katastrofični dogodek naokoli raztresel kantice s kisikom, ki so jih očitno imeli pod vsako klopjo. Ravnanje z dragocenim plinom je najpomembnejši igralni element: sleherni premik v neraziskano smer pomeni veliko tveganje, sploh zunaj nepoškodovanih prostorov, kjer kisik uhaja hitreje. Poganjaš se s curki plina v vse smeri in se sučeš po treh oseh. Ker ni upora, moraš upoštevati vztrajnost in prehitevanja objektov, zato te lovljenje pločevink brž nauči, da se v vsemiru reči dela počaaasi in premiš­ljeno. Vsekakor terja nekaj spretnosti, da ne pristaneš s čelado v steni (kar poškoduje skafander) ali splavaš mimo kantice. Tudi zato, ker je glavna junakinja nadarjena za to, da z roko zgreši zaboj, čeprav se ji drgne ob vizir.

Blesavost igre: takšne spominke posadke sicer Alex vzame s seboj, a jih nimaš kje pregledati.

Tole je ena od treh anten, ki jih je treba rekalibrirati za ponovno vzpostavitev zveze z Zemljo. Vsako popraviš samodejno, na povsem enak način. Ungh.

Adr1ft je v osnovi raziskovalni špil, kjer buljiš v presunlji­ve scene uničene postaje na kulisi mod­re Zemlje. Z Unrealovim pogonom so Three One Zero izdol­bli navdu­šujoče panorame razdejanih okončin kon­strukcije. To­da dosti časa za prodajanje zijal ni, kajti treba je us­posobiti reševalno kapsulo in pobegniti na rodni planet. In obenem pogruntati, kaj se je zgodilo z ostalimi petimi člani posadke. Oziroma, kaj se je sploh zgodilo. To ugotavljamo z najdenimi zapiski, od koder izluš­či­mo, da smo načelnica postaje Alex Oshima. Pričevanja z vsakim kosom postajajo bolj osebna in če jih najdeš dovolj, se ti razkrije fejst psihično načet zbir ljudi, ki so šli naravnost v pogubo. Pripoved briljira tudi zato, ker je krivec za nezgodo na koncu zanimiv in da mis­liti.

Razen teh sobic za posadko in oddelkov za gojenje rastlin je Northstar IV nekam pusta okolica. Knjige in predmeti se odbijajo od tebe, ni pa jih moč prijeti.

Gravitiranje v dolgcajt
Toda bolje, da si zares mahnjen na luštne prizore in zgodbo, kajti na igralnem pod­ročju je Adr1ft izjemno kilav. Lovljenje kantic za kisik in izmikanje nevarnim delom na poti je edina reč, ki jo moraš zaobvladati. Pa še tu se nadzor ne odlikuje. Za popravilo rešilnega čolniča moraš drugače enostavno pretakniti več ducatov knofov, ki so raztreseni po vseh koncih postaje. Pri čemer je vračanja v že obiskane prostore toliko, da določene scene ponavljaš trikrat! Že če bi lahko dirkal skoznje, bi bilo to tečno, toda tu se vse odvija tako po­čaaa­si. Ploš­čadni deli niso navdahnjeni, omembe vred­nih ugank pa tudi skorajda ni, čeprav poprav­ljanje orbitalne pos­tojanke kar kliče po njih! Zgrešena priložnost.
Namesto tega si vsakih petnajst minut napraviš sendvič, da lahko nekaj glodaš, medtem ko Alex tiho lebdi od ene ročice do druge. Vzdušje, ki je sprva lepa me­ša­nica prelestnih panoram in klavstrofobije, duhamorno ponavljanje precej pobije, iskanje kisika pa kmalu postane večja nadloga kot izziv. Najbolje, da se napohaš in ob lebdenju meditiraš. Tako vsaj pozabiš, da so špil, ki bi ga drugače končal v dveh urah, s počaaasnostjo raztegnili na dva večera. Ali tri, če želiš najti vse predmete, pošto in zvočne beležke. Samo za zagrizene ljubitelje ljubitelje raziskovalnih avantur.

Če nisi veteran vesoljskih letalščin, zna gibanje v vse tri smeri terjati nekaj privajanja. A zaradi počasnosti zlepa ni tako kaotično kot v hitrejšem Descentu.

Glasovna pošta in dnevniki so govorjeni odlično ter dobro ponazorijo osebnosti članov posadke. Pozneje je iskanje posnetkov edina reč, ki te vleče dalje.