Ekskluzivnih iger, torej tistih, ki so na razpolago samo za en sistem, je opazno manj kot pred leti. Pravzaprav so jih zvečine deležni ra­ču­nalnik in Nintendove konzole. A tudi Sony ima delež svojih, kar ne pomeni le velikank, kot sta Gran Turismo in God of War. Fin je denimo malo znani, le playstationov Gravity Rush, ki so ga z vite (Joker 234, 82) prestavili na sobnega bratranca. Gre za luštno zadevščino, ki upraviči nižjo ceno 30 evrov v digitalni ali ploščkovni verziji. Je namreč nekaj posebnega med vobče precej sličnimi si tretjeosebnimi akcijskimi pustolovščinami.

Dosti potez v bitkah nimaš in če hočeš zamenjavo za Bayonetto, boš razočaran. A pravi kleč je v tem, da se odlepiš s tal in se v črnivce zapikuješ.

Marsikajstvo med platnicami
Samosvojosti se začno pri svetu in zgodbi. 'Gravitacijski naval' je postavljen v pravljično dimenzijo, kjer se čisto po japonsko mešata magija in tehnologija. Kot bi angleško mesto, opečnatih pročelij, motrili skozi tokijsko prizmo. V njem pristane mladenka Kat, ki ugotovi, da ji črna mačka daje čudežno moč letenja. A sprostitev ne traja, saj prebivalci pričakujejo, da jih bo dekle rešilo pred napadi črnikavih bitij. Ker je plemenitega srca, se kot sojena superjunakinja takoj loti naloge. Toda vse še zdaleč ni veseloigerno in juhejnaprejsko – folk je tečen, pojavijo se druge 'coprnice' in v zakulisju vre kisla župa.  
Gravity Rush preveva večplastna, metaforična zgodba, v kateri veliko pomenijo detajli in v kateri je nemalo prepuščenega lastnemu sklepanju. Gruntanje, kdo je kak skrivnostni lik, kakršnih se sčasoma nabere, sicer terja miselni napor, a je na kraju nadvse zadovoljujoče. Za fasado običajnega boja dobrega z zlim, besednimi igrami in številnimi referencami se taji obilica sporočilnosti, ki se ukvarja z razgradnjo osebnosti in kritiko družbe. Čeprav fabula ni ponujena na pladnju, vsebuje določeno mero ekscentričnih japonskih čudnosti in je spočetka kilava, je vredna debatiranja tako s sabo kot z drugimi in je močna plat špila. 

Nenavadni koncept letenje spremeni v padanje v vse strani. Tako se sicer počutiš superjunaško, a hkrati človeško falirano. Pa streljati tudi ne moreš.

Temo na gobec
Slično pripovedi vsa igra terja nekaj časa, da se razcveti. Spočetka nisi navdušen nad grobimi teksturami, ki kljub stiliziranemu cel-shadanemu videzu režejo v oči, in privajanje nadzoru traja. Kat hitro zapusti tla in zaplava skozi zrak, vendar ne poleti kot klasičen superheroj, temveč proti cilju pada. S pritiskom na gumb jo spraviš v lebdenje, nakar pomeriš tja, kamor bi rad sfrčal, in jo poženeš. Da padanje ne poteka le navzdol, marveč kamorkoli, je pač lastnost pravljične dimenzije. Smer popravljaš z levo gobico ali z ustavljanjem, obračanjem kamere in vnovičnim zaganjanjem. Moč je tudi obračati joypad, tako kot si pred leti vito. 
Sprva si štorast, da je joj, in to definitivno ni igra, ki bi jo prijel ter nemudoma mojstroval. A splača se vztrajati. Ko pridobiš občutek, postaneš spretnež, ki dela šviga-švaga po nebu in ne strpi več na tleh. Tedaj ti nobenih težav ne delata niti tek in dričanje po bočno obrnjenih zidovih ter stropih, pri čemer se kamera sama pravilno suče. Da visiš na glavo ali da si v luftu, daje vedeti tudi poje­ma­joča antigravitacijska moč, ki te slejkoprej prisili k pristanku na normalnih tleh. 
Prav tako zamojstruješ bojevanje s črnivci, ki tvori lep del udejstvovanja. Kat nima orožij, temveč vse opravi z brcami ali letečim zaletavanjem. Tako spakam uničuješ svetleče pege, ki jih je na zajetnejših nakazah bistveno več kot na manjših. Prav dosti borilnih potez nimaš na voljo, toda važno je, kako si postavljen in koliko si precizen. Sčasoma se v zraku spopadeš s pravimi temačnimi titani, pri čemer se počutiš kot lovsko letalo ali mesen mech. Še dobro, da se Kat frpjsko okrepi in se iz začetne švohotnice prelevi v slaboritnico. 

Šefovje ni komplicirano, saj so ranljive točke dokaj očitne, če si vzameš čas za popoln oblet. Privzame pa številne oblike in proti koncu dobro suva.

Naval zadovoljstva
Izključno samotarski Rush je v nekaterih pogledih zastarel. Mesto je kvadratasto ter prazno in čeprav je načeloma odprto, v njem ni dosti zadolžitev. Razen zgodbenih misij na rdeči niti, ki zadostuje za kakih deset ur, so tu le točkovalni letalno-borilni izzivi s spletnimi lestvicami. Po koncu ni opcije za new game plus, niti ni splošna težavnost posebej visoka. Toda kljub temu je špil svež in edinstven zaradi privlačnosti 'padajočega letenja' ter številnih presenečenj, od novih dimenzij in delov mesta prek razvoja zgodbe do epskih srečanj z gromozanskimi šefi. Neobvezni izzivi pa niso kar tako, marveč so dobro sestavljeni in zagotavljajo privlačnost za obvladače.
Če si naslov predriblal na ročni drkalici, razen izkušnje na večjem zaslonu ni pravega razloga za nakup, saj je vsebinsko povsem enak. Zraven so vsi štirje vitini DLC-paketki z novim gvantom, dvema dodatnima misijama in dvema izzivoma. Če ga nisi in se ti alternativno padalstvo sliši vsaj malo privlačno, pa ti Gravity Rush Remastered iz srca priporočam. To je še en biserček v ekskluzivni knjižnici playstationa 4.