IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Assassin's Creed: Syndicate
Assassin's Creed: Syndicate

Prekarec Sneti si najde sindikat. Rad kri da in vse ašašinira.

Vsako leto neogibno prinese davčno napoved, ujmo in svež Assassin's Creed. Syndicate, nič manj kot deveti del osrednje serije, predvideva, da je njegov ustroj jasen vsakomur, zato je igranje razloženo le na hitrico. Prav tako meni, da slehernik pozna zgodbeno ozadje. Če slučaj­no ne veš, da gre za vsezemeljski in vsečasni spopad med svobodomiselnimi ašašašini in templjarji, ki bi radi nadzorovali človeštvo (za njegovo dobro), znaš spočetka v dogodke zgolj kravje bolš­ča­ti. V golaž so nato vrženi čudežni ostanki preminule razvite civilizacije ter menjavanje med preteklostjo in sodobnostjo, saj gre v bistvu za spomine, ki oživljajo v računalniku. A če kot neuk vztrajaš, ti bo marsikaj postalo jasno in sčasoma se boš v vzdušnem, zabavnem Sindikatu po vsej verjetnosti imel čisto fino. No, vsaj če nisi zahteven igralec oziroma poznavalec serije, ki ima poln kufer ponavljanja in manka globine. V tem primeru bi znal v Ubijevem digitalnem čaju okusiti grenkobo.

V londonskem Syndicatu naletiš na drugačno mestno krajino kot v minulih Creedih. Po tirih vozijo vlaki, zgradbe pa so hudo visoke. Na primer Big Ben.

Na Otoku je lepo, ija ija o
Zakaj omenjam čaj? Zato, ker se igra odvija leta 1868 v 'svetovni prestolnici' Londonu. Britanska država je tedi najbolj cvetela in mesto se je skokovito razvijalo. A pod sikanjem parnih strojev in impozantnostjo arhitekture se v Syndicatovi prilagojeni resnič­nos­ti skriva nekaj zloveščega. Niti vleče senč­nat templjarski mogočnik, ki ima prste v vsem, od ot­­roš­­kih delavnic prek bankirstva do politike. Dobro, da sta tu rahlo odpadniška morilca, brat in sestra Frye, ki uletita v London, pripravljena, da ga spremenita v svojo lajdro. Pri tem osnujeta tolpo, vendar nabašeta na odpor lokalnih kriminalcev in mogoč­ni­kove nacistične pomočnice, spor pa poganja hajka za enim od magičnih rajskih artefaktov. V kažin se takisto vpletejo znamenite osebnosti viktorijanske dobe, med njimi Dickens in Darwin, a tudi nekatere manj globalno razvpite. Na primer liberalec William Gladstone in konservativec Benjamin Disraeli, glavna politična sprteža Anglije v 19. stolet­ju. Pomisli na Kučana ter Janšo in ne boš dosti zgrešil.

No, čas večplastnih in metaforičnih zgodb je za Assassin's Creed po vsem sodeč minil. Templjarji so zlobni, ašašini so dobri, London je treba osvoboditi tiranije in to je nekako to. Poudarek ni več na razglabljanju, če je nadzor nad ljudmi morda vendarle v redu, kakor se je dogajalo v nekaterih preteklih delih, ampak znova na črnini in belini. Več pozor­nos­ti je posvečene samim osebam, kar sledi predhodniku Unityju, ki se je odvil v Parizu za časa francoske revolucije. A če smo si tam otirali oči ob solza­­vi ljubezenski zgodbi in svetobolju zatravmiranega protagonista, je Syndicate dosti bolj lahkoten in židan. Saj ljudje umirajo z noži med rebri in meči v lobanjah, ampak vmes se zmerom najde čas za spogledovanje, ki ga je toliko, kolikor ga ni zmogel niti kazanova Ezio.
Takisto smo deležni vicev in pobalinstev. Za oboje skrbi nekoliko klovnski Jacob Frye, ki ga želja po adrenalinu, babah in neokrnjeni pravici med garbanjem templjarjev velikokrat spravi v težave. Ne le njega, temveč zaradi nepremišljenosti kar celo državo! Srečen naj bo, da ima sestro, ki gladi njegove bedarije in se ob tem ukvarja še z lovom na ču­dodelni predmet. Nič čudnega, da je samozavestna, toda ranljiva, čedna, toda ne manekensko lepa Evie osrednji lik Syndicata. Ni prva ženska s tako vlogo v nizu, saj je to čast doživela mulatka Aveline v Liberationu. Toda Evie je mnogo bolj dovršen in človeški lik, ki ga z veseljem spremljaš v izvrstno uprizorjenih vmesnih sekvencah. Dotične odlikujeta tako telesna živ­ljenjskost protagonistov kot glasovno obilje, ki pristne naglase stresa iz rokava. Slišiš kraljevs­kega, londonskega, valižanskega, škotskega in indijskega, kar dopolni v oklepajih razloženih staromodnih besed. Z njimi boš v londonskih beznicah nedvomno navdušil slehernega upokojenca.

V imenitnih četrtih gospodje in dame kramljaje sučejo sprehajalne palice in dežničke. V revnih predelih pak živelj rad ureže kakšno na harmoniko in zapleše sredi ulice.

Nesvete mašine in uboga otročad
Stežka sicer, da boš po Syndicatovi zaslugi vedel za lokacijo te ali one krčme. Prav tako ima Ubijev viktorijanski London nenavadno široke ulice in na njih premalo svinjarije. Škoda je tudi, da ni več selitev med več kraji kot na z začetku niza Creed, kar je nudilo svojevrsten občutek razgibanosti in avanture. Na primer med Firencami in Benetkami v dvojki. Peskovniško odprti London je en sam in ga ne zapustiš, tako kot nisi lanskega Pariza. 
Vendar se ne gre pretirano pritoževati, kajti metropola je impresivna. Kot je pričakovati, so na eni strani imenitni predeli z orjaškimi stavbami, kot so katedrala Sv. Pavla, parlament z Big Benom, Trafalgarski trg s kipom admirala Nelsona, londonski Tower in waterloojska železniška postaja. Dosti četrti je verno prenesenih in z njimi vred številne stavbe. Kamorkoli se je moč akrobatsko povzpeti z enostavnim tiščanjem gumba, kot je za Creed značilno, oziroma brezšivno skakati po strehah, kar znova terja minimum spretnosti. Na drugi strani so viktorijanski slumi, polni revščine in robavsov. Na ulicah in v parkih se gnetejo ljudje, menjavata se dan in noč, pogosto dežuje. Kar pa ni pričakovano, so detajli, s katerimi London nadkrili francosko velevas. Na cestah mrgoli konjskih vpreg, ki jih je moč instantno upleniti in se z njimi kakor z avtom zapeljati do cilja, da kljuse med bičanjem pobesnelo hrza ter se pod kočijo rušijo drevesa in kandelabri. Na Temzi vlada ladjarsko-čolnarska mrzlica in širno reko lahko vzdušno prečkaš s skakanjem po plovbenih linijah, ki potekajo z različnimi hitrostmi. In ko vandraš, ti ušesa boža prelestna glasbena spremljava Austina Wintoryja, ki vsebuje tako kompozicije za čelo in orkester kot sopransko petje.

Vzdušni, čeprav neizvirni novosti sta batmanska vrv, s katero se se vihtiš čez ulice, ter geteajsko razbijaška vožnja kočij. Imajo eno konjsko in eno oslovsko moč.

Predvsem pa je naokoli obilo tovarn s takimi in drugačnimi parnimi stroji, od orjaških preš do statev, za katerimi delajo tako odrasli kot otroci. Slednje grdi kapitalisti izkoriščajo in jih je treba reševati. Nasploh je fascinacija s stroji velika, saj je tvoje ašašinsko oporišče na naokoli vozečem vlaku z lokomotivo in več vagoni. V zgodbo pa sta vpletena tako motor z notranjim zgorevanjem kot bitka za nadzor nad londonskim javnim prevozom. Syndicate se zato po vtisu krepko loči od tehnološko primitivnih minulih delov, zlasti od Bližnjega vzhoda v 12. in Italije v 15. stoletju.

Če se počutiš zelo olimpijsko, lahko sovraga namlatiš, ustreliš ali vsakega malo. V kočljivejših situacijah pa se je bolje pritajiti in uporabiti rentgenski pogled.

Assassin's Creed: Syndicate
Ubisoft za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 268
november 2015