IGROVJE
stranka » igrovje » xbox one » Forza 6
Forza 6

Sneti gre po opravkih raje peš, sicer bi si brž nabral jurja kazenskih točk.

Lansirni naslovi so mnogokrat nehvaležni tako za avtorje kot kupce. Za prve zato, ker zaradi časovnih in drugih omejitev ne morejo udejanjiti svoje vizije, in za druge, ker ne dobijo odličnega izdelka. Dirkačina Forza 5, ki je spremljala prihod xboxa one, je bila še ena tovrstna igra. Saj ne, da je bila slaba; ne, špilala se je solidno, imela je dosti avtov in bila je zala. A manjkale so številne proge, dež, noč, količkaj razgibana okolica stez ... Vse to je v Forzi 6, ki je tisto, k čemur je stremela petica. Problem je le, da je to slaba tolažba za kupce slednje in da je vmes na XBO prispel realis­tični, večplatformski Project CARS.

Forza 6 je na tri četrt realistična dirkačina, ki dobro streže širokemu krogu igralcev in navdušuje s 60 fpsji ter podrobnimi kabinami, po katerih se je moč ozirati.

Umirjena klasika
Revolucionarnih sprememb v svetu Forze ni. Šestica ostaja resnobna in pripeta na dirkališča (odprti svet je v domeni njene arkadnejše sestre Horizon), med katerimi se seliš skozi menije in ne morebiti z vožnjo po cestah v slogu Test Drive Unlimiteda. Seveda je izpostavljena enoigralska kampanja, ki pa je vnovič nadvse rigidna. Začeti je treba v najnižji klasi golfov in meganov, kjer moraš opraviti tri serije po več dirk, da odkleneš naslednji izmišljeni sklop. Teh je skupno pet in gredo prek močnejših cestnih avtomobilov v slogu Lamborghinijevega reventona do turnih vagnov in formul.   
Na srečo ni treba vedno zmagati, marveč se zgolj uvrstiti med prve tri. Vmes nabiraš denar za nakup novih bolidov in izkušnje, ki ob prehodu na naslednji nivo omogočijo srečelov, kjer zadeneš kredite ali hudega jeklenega konjiča. Nekatere poznejše dirke so vzdržljivostne, kjer voziš štirideset ali celo osemdeset krogov in postaneta težava tako gorivo kot obraba gum. Vendar moti odsotnost kvalifikacij in vseeno je taka omejujoča zakoličenost neprijetno presenečenje. Zlasti po svobodi, ki jo nudi Project CARS, kjer je mogoče začeti v kateremkoli razredu in prosto skakati sem ter tja. Nakar ugotoviš, da gre oglaševanih '70+ ur igranja v kampanji' na rovaš vnovičnega opravljanja enih in istih dirk z drugačnim avtom v isti klasi. Te so razdeljene na več razredov, na primer 'športniki', 'ameriški mišičnjaki' ali 'limuzine'. Tako udejstvovanje sicer ni nujno, ampak postavka '17 % finished' pri končanju serije z eno vrsto avta je pošastno grda. 

Razred GT je poln hrumečih monstrumov, kakršen je tale zeleni aston martin. Tule vozim po Pragi, ki je v primerjavi s Forzo 5 vizuelno opazno nadgrajena.

Je pa res, da naknadne vožnje niso tlaka. Tlačanjenje je rutina, vožnja v Forzi pa to ni, vsaj če si take sorte, da si rad nudiš izziv. Moč je vključiti ali izključiti številna pomagala, od prikaza idealne linije na asfaltu prek ABSa in TCSa do ročnega pretikanja z opcijo sklopke ter previjanja časa nazaj. Pri rezultatih ima kar nekaj vloge tuning z dosti elementi, kjer koristno uporabiš podatke, pridobljene s telemetrijo. Takisto je na razpolago dosti težavnosti umetnih nasprotnikov, od takih, ki so komaj dobro naredili izpit, do pravih fittipaldijev. 'Drivatarji', kot jim pravijo izdelovalci Turn 10, so korak pred ostalimi v branži, saj so zelo razgibani. Zaradi zgledovanja po pravih voznikih jih vidiš frčati s proge, zlasti pod pritiskom, se prehitevati in se boriti za položaj. Škoda, da nimajo nobene osebnosti – iluzija slednje pride iz imen s seznama prijateljev na Xbox Livu. Dark Ethan in C Denis Slo mi še zdaj povzročata more. Tvoj drivatar pa se pojavlja v dirkah drugih in vsakodnevno služi novce. 

Telemetrija je navidez neuporabna, vendar ti čisto zares lahko pomaga pri tuningu. Tunerske nastavitve je moč udejanjati na lastno pest ali jih pobirati s spleta!

V moji šejkovski garaži
Še en razlog, da drgnjenje prog ni pretirano ponavljajoče, naj bo v kampanji, test drivu, kjer lahko preizkusiš katerokoli šajtrgo, ali načinu rivals, kjer v kategorijah tekmuješ s svetom in frendi s seznama, je zabavni vozni model. Forza 6 je lahko precejšnja arkada z gledanjem avta od zadaj ali dokaj verna simulacija v pogledu iz kabine ali iznad prednjega odbijača. Z Assetto Corso, iRacingom in Project CARS se resda ne more meriti, saj avtom preveč radostno odnaša rit in so jih v primerjavi s petico naredili nekoliko manj zanesljive, saj začnejo drseti prej. To pomeni več lovljenja avta v ovinkih in pri hrabrih pospeševanjih. Pa tudi cviljenja, škripanja in ječanja pnevmatik, kar je občutno bolj izpostavljen del zvočne slike. Je žur, četudi bodo najresnejši vozniki vihali nos in za take je Forza 6 celo nekoliko manj primerna kot petica. A Horizon oziroma Driveclub ipak ne postane in široke množice, ki rade igrajo, ne garajo, bodo z njo zadovoljne. Volan sploh ni obvezen, kajti špil je sceloma prirejen odličnemu xboxovemu joypadu, ki z detajlnim tresenjem vrhunsko posreduje informacije s cestišča, ne glede na izbrano vozilo.

Nissan GT-R black edition v Riu de Janeiru, kjer se z mondene obale kmalu preseliš med farbovite favele. Ta izmišljena steza nadomesti ono japonsko rajdasto.

Forzavistina garaža je ponos te serije in tovrstni elementi v vseh sorodnih igrah so bistveno slabši. Avtomobilski fetišizem je s sedanjem v bolide res zadovoljén.

Teh je poln žakelj – govorimo o štiristo petdesetih avtomobilih. Med njimi je petintrideset različnih ferrarijev, od enza do californie T, ducat lambotov, dolg spisek audijev, mečk in bemflov, hibridni in električni dirkalniki, po­željivi kupe rolls royce wraith, pošastno hitra bugatti veyron in venom GT … Pa eksoti delavnic Noble, Radical, KTM in BAC, starodobniki in klasiki, kot so corvette iz leta 1953, mclaren F1 in audi sport quattro … Manjkajo sicer gokarti kot v Project CARS in Porschejeva licenca (ni niti modelov predelovalne fabrike RUF), nekatere štirikolesnike pa že dokupljivo tržijo. A privzeti seznam je vseobsegajoč in nikjer ni več mikrotransakcij, ki so se nekaterim v petici kljub neobveznosti tako zamerile. Poleg tega so avti močno samosvoji in se jasno pozna razlika med recimo hi-tech Nissanovim GT-Rjem ter nebrzdano mogočnim viperjem. To je bistveno za uživancijo in za občutek, da si bil z nakupom novega vagna deležen nečesa frišnega. 
Za nameček si je moč avte ogledovati v garaži, Forzavisti. Tu modelov ni moč le sukati, temveč številnim odpreš vrata in pokrov motorja, spustiš stekla, sedeš v notranjost, si ogledaš armaturo in vključiš motor, da prisluhneš hotnemu rjovenju. Nato predmet fetiša poslikaš in fotko deliš z ljudstvom. Še bolje je, če s spleta potegneš novo kožico, ki jih je skupnost s priloženimi orodji ustvarila že na tisoče, oziroma se potrudiš izdelati svojo. To je uležana Forzina posebnost, ki ostaja impresivna in samosvoja. 

Formul v šestici ne manjka, od starin prek bencinskih klasik do sodobnih električnih modelov. Njihov vozni model je kar spodoben in hitrost nora.

Oblaki na nebu 
Ves ta pleh je moč postaviti na komajda dojemljivo količino stez na šestindvajsetih destinacijah. Naj bodo lasersko skenirane resnične, od Silverstona, Brands Hatcha, Road Atlante do Norfschleifa, ali izmišljene, kot je fantastični Rio de Janeiro, kjer goniš ob obali in se nato podaš med imenitne soseske ter revne favele. Okolica prog je tokrat bistveno bolj razgibana, od morskih pršcev v Braziliji prek jat ptic nad Severno zanko do vihrajočih zastav na Hockenheimringu, žarometov v Yas Marini ter peščenih vlečk v Laguni Seci. Lep detajl so stene iz gum, ki se pri trkih masovno razletijo po asfaltu. V primerjavi s Project CARS, Assettom in Gran Turismom 6 je vizuelna bogatija občudovanja vredna, zlasti ker vse skupaj teče s šestdesetimi sličicami na sekundo. Le inštrumentalna glasba ostaja medla in kak zvok motorja bi lahko dodelali, na primer pri huayri, kjer skorajda ne slišiš značilnega 'puhanja' pri menjavanju prestav. 

Kljub izmišljenim stezam, kot je Rio, je poudarek na uradnih. Zaradi ameriškega porekla igre je izbor precej čezlužniški – Indianapolis, Daytona, Road Atlanta …

Eden od širnih podmodusov ti servira številne izzive, kot so tale vožnja med količki, časovne postavke v posamičnih klasah … Duhci so tvoji ali z neta.

Za nameček je mogoče peljati v temi, kjer navduši dinamično osvetljevanje, in v dežju. Ne le, da je cestišče tu dodobra spolzko, na asfaltu nastajajo luže, v katere ni priporočljivo zapeljati, saj te upočasnijo ali celo botrujejo zdrsu s steze. No, ta element bi lahko še dodelali, saj so luže nenavadno globoke (dvomim, da bi organizatorji dopustili polmetrske kotanje!). Dež je, kakor tema, ene in iste intenzitete ter se ne spreminja. Project CARS ima recimo nastavitve za pršec, nevihto in meglo, česar Forza še vedno ne pozna. Najbolj na jetra pa mi je šlo, da teme in dežja ni moč skombinirati, niti ju vklopiti povsod, temveč so pogoji zakoličeni. Catalunya je denimo na razpolago samo podnevi in v soncu, in ni edina. 
Prav tako so vnovič pozabili na količkaj realistične nesreče. Poškodbeni model sicer je prisoten, a se v vseh teh letih ni prav dosti spremenil in za današnje pojme ni ravno podroben. Avti pa se ob trkih obnašajo kot škatle (celo zvok je nekovinski!), ki jih rineš pred sabo kot v zgodnjih Gran Turismih. Le malce se jim vdre pleh, doživijo kako prasko in razpokano šipo. 

Če si navajen hrumenja motorja, nanj pri štromarski tesli P85 pozabi. Morda je prav to botrovalo trku, ki je poškodoval karoserijo in spojler, kot vidim na desni.

V vzvratnem ogledalu
Početi imaš v Forzi 6 veliko, tako da po tej plati polna cena ni vprašljiva. Zraven naštetega so tu 'showcasi', kjer za eno dirko dobiš v preizkus kako močnejšo mašino, kakršne si še ne moreš privoščiti. Pa lokalno večigralstvo za dva na razdeljenem zaslonu, kjer gladkost ne pade pretirano, in obsežen spletni multi. Ta obsega klasične dirke za do 24 sodelujočih, kar je lepa cifra, a zna vmes poseči neljub zamik (lag), in nove 'lige'. Tu voziš zvečine kratke tekme v dveh predstavljenih, časovno omejenih kategorijah, ki se menjavata vsak teden, in po okvirnem zgledu modernih nogometnih iger z nabiranjem točk plezaš v vse višje lige. Ne ravno originalna, a privlačna nadgradnja običajne spletne akcije, kjer se na višjih inštancah ogneš za navadne dirke tipičnim debilom, ki se radi zaletavajo. 

Nordschleife je bil še pred kratkim ekskluzivna postavka, zdaj pa je malodane v sleherni dirkačini. Tu s fordom GT 2017 z naslovke dokazujem, kako sem slab.

Na igranje vpliva še ena novost – modi. Ne taki računalniški, kjer bi z dolpotegom čisto spremenil vsebino, temveč gre za karte, ki jih dobivaš ali kupuješ ter s katerimi spreminjaš pogoje. Do tri na dirko je moč uporabiti, in sicer ti okrepijo izku­še­nj­ski ali denarni izkupiček, otežijo pogoje (štartaš s konca names­to s sredine), dodatno zmanjšajo težo in podobno. A pod črto mo­di ne vplivajo bistveno na igranje, marveč so bolj zanimivost. 
Nasploh v Forzi 6 ni posebne izvirnosti in ni se moč znebiti občutka, da so Turn 10 po omejeni petici s spletnimi ligami, dežjem in temo pravzaprav šele sedaj ulovili lastne zahteve ter tekmece. Project CARS je nasploh trd oreh, ki bolje streže zahtevnim sobnim šoferjem. A tudi Forza ima adute, zlasti bogastvo prog, avtov in načinov, razposajen in uživantski vozni model ter razgibano umetno pamet. Čez ciljno črto ne zapelje pr­va, a je zato med najglasnejšimi. In ko opravi, pred gledalci izpiše še kadečo osmico.  

Dež v Le Mansu. Moja retro šajtrga že začenja drseti, a kasneje kot moderni superšportniki, ki po mokrem asfaltu plešejo kot balerine na 'sladoledu'.

Forza 6
Microsoft za xbox one
objavljeno: Joker 267
oktober 2015

80
okvirčki:

Naslovni ford GT