IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Splatoon
Splatoon

"Že kot otrok sem bil zmeraj usran!" si prepeva Sneti.

Prepusti Nintendu, da moderno več­ig­ralsko streljanko otrebi do najbolj bist­venih gradnikov, jih premeče in odene v privlačno barvito podobo. S čimer ne ustvari le svoje prve novosti (svežega IPja, kot se reče v branži) zadnjih petnajstih let, temveč rešetalko, ki je enako privlačna za za­četnike, otroke in družine kot zagrete igralce ter izkušene streljače, ki se še niso izgubili v vojaško-teroristični štimungi Call of Dutyja. To je Splatoon, Mario Kart strelskih špilov.

Splatoon je prisrčna, kičasto barvita tretjeosebna streljanka za Nintendov wii U, ki se najbolje počuti na internetu v ekipnih obračunih štiri na štiri.

Umivajo naj se le umazanci
Na enak način kakor legendarna arkadna dirkačina Splatoon za wii U sledi načelu 'takoj dojemljivo, težko mojstrovano'. V večigralskih internetnih bitkah, ki so srž špila, se na dokaj majhnih nivojih iz tretje osebe spopadeta ekipi s po štirimi risankastimi, ljudem podobnimi hecneži Inklingi. Ti nosijo različna orožja, ki jih veže to, da namesto svinca bljuvajo barvo. S šp­ricljaji slednje je moč tako zavdati pripadnikom sovražne ekipe kot barvati tla in zidove.
Po eni strani je malanje bistveno zato, ker v osrednjem načinu turf war zmagovalca odloči količina pobarvanega območja oziroma ključ­nih predelov. A to še ni vse. Z lastno barvo obrizgane površine omogočajo hitrejše premikanje, saj se lahko tam spremeniš v sipo. (Splatoon je igra japonskega porekla in tam so intimno povezani z morjem. Metaforika!) Na ta način je moč tudi plezati po zidovih, kar drugače ne gre. Obenem tvoja barva ovira nas­protnike, saj tam ne morejo biti ne spremenjeni v sipo, ne hitro hoditi, ne učinkovito pos­ka­kovati. In še zadnji plus čofotanja: polniš si zalogo jupola za streljanje, ki ga hitro zmanjkuje.

Nekatere zna vznejevoljiti način rotiranja kart, ki na vsake štiri ure ponudi dve, na katerih se nato udejstvujejo vsi. Mene ni motilo.

Adijo, prosti čas
Tako torej barvaš tla, da omogočiš hiter prehod svojim, zaviraš neprijatelje in tlakuješ pot do zmage, ter streljaš sovražničke, da jih pošiljaš nazaj na rojstno mesto na skrajnem koncu zemljevida. S tem jim jemlješ voljo in dragocene sekunde, saj je čas krepko omejen. Če ekipa zmaga, si deležen izkušenj, ki ti višajo stopnjo, in denarcev. Z njimi kupiš nova orožja in oblačila, ki lik spremenijo kozmetično in nekoliko izboljšajo sposobnosti, na primer te bolje zaščitijo ali ti pohitrijo čmokanje po barvi.
To je pravzaprav vse, kar moraš vedeti, da se s Splatoonom zabavaš, naj si star šestdeset, šest­najst ali šest. Nekje pri slednji starosti se začne učinkovito ravnanje z likom, saj drugače kot z gamepadom ni moč igrati. Zadevica terja nekaj privajanja, celo če si vajen mahalnega nadzora in drugače sposoben ter izkušen igralec, saj meriš s fizič­­­nim premikanjem igratorja. Predvsem gor in dol, ni pa se ti treba sukati na stolu, saj kamero levo in desno sučeš z desno gobico. Občutek je za tradicionalne miškarje in joypadovce sprva čuden, a če vložiš nekaj truda in dela, postanejo ciljanje, skakanje in ostali elementi kmalu docela pre­cizni ter intuitivni. Do tu ni težko priti, saj je igranje fantastično zabavno in poseduje tisti znani klic navlečenosti na digitalno drogo, ki te ob dveh zjutraj, pred odhodom na šiht ali kadarkoli, ko imaš čas, potiska k 'samo še eni rundi'.

Na karti, ki jo tvori sredi neba obešeno stopnišče, so še bolj kot drugod pomembne skakalne veščine. Najboljše skačeš kot sipa.

Na zidarskem odru
Takó je zato, ker so Nintendovi senseiji v razdelku EAD2, kjer je nastal tudi Wii Sports, natanko doumeli, kaj je tisto, kar v veliki meri poganja tekmovalno spletno rešetanje. To je užitek pri adrenalinskem, na majhen prostor zbitem odstranjevanju sovražnikov in zasedanju ozemlja, kar je zapečeno v moške gene. Dotično privlačnost pa so znali križati z otroško, verjetno nikdar pozabljeno zaljubljenostjo v packanje, ki so nam ga starši stalno preprečevali. Ni čudno, da moj štiriletnik s takim veseljem prisostvuje tem pleskarskim obračunom - končno kraj, kjer se da neovirano svinjati!
Ta ideja je kljub ohlapni povezanosti z Jet Set Radiem in podobnimi naslovi zelo inovativna in tovrstnega strelskega naslova dejansko še nisem igral. V prislovično zasičeni, s terorizmom in junaki preplavljeni zvrsti je to velika pohvala. Splatoon je dejansko nekaj čisto drugačnega, obdarjen s takoj prepoznavnim, rahlo deformiranim slogom, nalezljivo popglasbo in ne samo litri, temveč hektolitri, ne samo hoboki, marveč cisternami barve, ki brizga od vsepovsod. V primerjavi z zamorjenimi paletami militarističnih šuterjev to igro kar razganja od življenja, smrti Črnivcev pa so vse prej kot travmatične. Kot Team Fortress 2, le da še za stopnjo bolj benigno in očarljivo, saj je po zidovih razmazana rdečina naposled kemična, ne biološka.

Več kot je po tleh našega zelenila, laže in hitreje se bomo premikali ter si polnili zalogo barve za streljanje. Sovrag pa se v njem ne bo mogel skriti.

Molk je bron
Je že res, da se Splatoon ne more povsem enakovredno spopasti z Battlefieldom 4 oziroma Advanced Warfarom. (Ali kateri je že najnovejši CoD, vedno pozabim :).) Za kaj takega mu manjka količine in fičrov, kot se reče. Modus je pravzaprav le en, omenjeni turf war, in zaloga osmih prizorišč je zaradi njihove precejšnje majhnosti nekoliko preveč ohrna, da bi bil čisto zadovoljen. V Splatoonu pač ni vozil, ki bi povsem spremenila pristop. Takisto ni podprto glasovno komuniciranje, kar je trn v peti tistim, ki bi se radi normalno sporazumevali s člani ekipe. Samodejni iskalnik sotrpinov, ki je edini način za povezovanje z naključneži, pa v ekipe redno vtika ljudi vseh mogočih stopenj in moštev ne uravnoteža zares dobro.
A dejansko so to vsi objektivni očitki, ki sem jih sposoben izpljuniti v Splatoonovo smer. So na mestu, a ne tako pereči, kot se sliši. Glasovno komunikacijo si bodo predani teamsterji omislili prek računalnika in če sem pošten, niti ni zares potrebna, saj so karte majhne in je kmalu vsakomur jasno, kaj mora početi. Izkristalizira se nekaj idealnih taktik, h katerim vsi stremijo, prilagajanju situaciji pa briljantno rabi dotikabilni zaslonček wiiUjevega gamepada, ki je mnogo boljši 'second screen', kot ga je znal kadarkoli udejanjiti Battlefield. Ne le, da si z nekaj pritiski takoj v štacuni z robo ali iskalniku bitk, marveč je zadeva izredno uporabna med bojevanjem. En vidik je zemljevid, na kateri vidiš pobarvanost območja in premike tovarišev. Drugi pa to, da se jim s tapkom na njihove sličice z izletom po luftu pridružiš, da se akcija ne ustavlja. Da ne ome­njam nalezljive osembitne igričke s skakalno sipo, s katero se kratkočasiš med čakanjem na vstop v boj.

Ko zlevelaš do dvajsetega nivoja, si odklenil in verjetno kupil vsa orožja. Ni pa s tem igranja kar konec, saj čakajo stopnje do 50. in razvoj oblek.

Vedno daljša epoleta
Seznam Splatoonovih skritih odlik se tu ne zaključi. Drži, da osem kart ni fantastična cifra, po drugi strani pa med njimi ni niti ene slabe. Nasprotno, več je pravih dizajnerskih biserov in vse so izjemno raznolike. Od rolkarskega parka, polnega ramp, ki so kot nalašč za prežanje na mimotekoče, prek skupka ozkih brvi sredi neba do okrogle arene, kjer si je na višjih prehodih zaradi rešetkastih tal nemogoče polniti barvo, zato se za osrednjo platformo odvija še srditejši boj.
Prav tako so zelo zanimiva številna orožja, med katerimi niti eno ne nudi odločilne prednosti. Inačice pljuvalk, ki nesejo na daljavo, so švoh od blizu, rolerji, ki pokrijejo veliko količino tal, so efektivni le ob stiku teles, mitraljeze je treba sproti polniti, bazuke so počasne. Takisto so raznolike alternativne sposobnosti, ki jih nudijo krepelca, od udara barve z nebes (airstrike!) prek zaščitne barvne zavese do levitve v krakena, ki veselo plava naokoli in uničuje tiste, ki jim ne uspe zbežati. V interesu zakoličene uravnoteženosti pa teh 'perkov' ni moč po mili volji mešati in pripisovati različnim orožjem. Svoje dodajo še dobrote, ki jih prispevajo oblačila, zlasti ob razvoju v višenivojske inačice za krepke solde.
Vse to pripomore k presenetljivi količini taktike in ekipne strategije. Oboje je sicer bolj temeljne sorte v slogu nadzora nad ozkimi grli in skupinskih pluženj v nasprotnikov teritorij. A deluje in je zabavno, tako v nerangiranih kot rangiranih tekmah. Do slednjih prideš šele z desetim nivojem, kar pomeni kar nekaj ur uvajanja, kar je odlično, da tam ne serjejo neznalčki. Pogoji turf wara se v rangiranih spopadih spremenijo, saj v tem novem splat zones šteje le časovni nadzor nad ključnimi območji in ne več skupna pobarvanost ozemlja. Bitk je lahko konec čez nekaj deset sekund, ko poidejo 'ticketi', in tu zgube ne dobijo ničesar, zmagovalci pa poberejo orenk nagrado. V rangiranem sistemu si deležen tudi drugega modusa, tower controla, kjer je bistven nadzor nad premičnim stolpom. Tomesečni update pa naj bi dodal še enega, inačico jemanja zastave. Nasploh je bil Splatoon deležen več zaplat , ki so poskrbele za boljše ravnotežje, uredile igranje s prijatelji in brezplačno do­dale kup stvari, od orožij do kart. 

Z valjarskimi mački v najkrajšem času pomalaš največ tal. Uravnoteže­nost orožij v ekipi je važna in škoda, da se jih med spopadi ne da menjati.

Barve spremenijo dom
Kakor Bayonetto 2, Wonderful 101, Lego City Undercover in podobne odličnice za wii U bo Splatoon zaradi nerazširjenosti tega sistema pri nas videl malokateri Slovenec, kar se mi zdi velika škoda. Sploh če ima otroke ali neguje tistega v sebi. Soldi bodo raje leteli za Black Ops 3, Battlefront in podobne naslove, pri čemer Splatoon stane zgolj 40 evrov. Ampak to, da naša dežela ne ve za marsikak dober špil, je njen problem, ne Splatoonov. Ta čaka na pleskarske strelce, od koderkoli že so, in verjemi - splača se postati malar v njem!

Splatoon
Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 265
avgust 2015

88
okvirčki:

Samotarska plat


sorodni članki