Dark Souls II je zaenkrat poslednji naslov v nizu težkokategornih, morbidnih, v raziskovanje in bojevanje usmerjenih tretjeosebnih frpjev, o katerih razglabljam na prejšnjih straneh. Aprila lani je dobil oceno 91, kar je mnogo. Scholar of the First Sin se kliče njegova posodobljena verzija, ki je nekakšna izdaja GOTY (Game of the Year). Zanje je znano, da vsebu­jejo vso vmes izdano dodatno robo oziroma DLC­je, in enako je s Šolarjem prvega sina, khm, Pozna­valcem izvirnega greha. Pridodane so mu nam­reč vse tri dokaj obsežne razširitve.

V zaključnem obračunu razširitve Ivory King je zelo modro priklicati na pomoč tri prijateljske oklepnjake. Kmalu razumeš, čemu, kajti iz portalov se začno usipati sovragi. Nakar pride še ožgani kralj …

Krone gorja
Tem trem DLCjem se skupaj reče The Lost Crowns Trilogy, saj se osredotočajo na troje izgubljenih kron. To so Crown of the Sunken King, Crown of the Old Iron King in Crown of the Ivory King, in prav tako se kličejo posamični dodatki. Vsi so neločljivo vpleteni v špil, a ker je to Dark Souls, jih ne zaženeš iz menija. Najti moraš tako vhode vanje kot ključe.
Se pa oboje splača poiskati, saj so novi nivoji naraven podaljšek osnovnega špila. Sunken King se odvije v velikanski špilji, pozidani z davno zapuš­če­ni­mi stavbami, in po njej se vije dosti poti, po katerih se lahko nelinearno odpraviš. Glede na to, da je osnovna igra v tem smislu manj zamotana od prvih Soulov, bo sprememba v dizajnu za mnoge dobrodošla. Med raziskovanjem aktiviraš dosti dvigal, mostov in platform, kar spomni na uganke v staro­dobnih frpjih, dasi pravovernih miselnih orehov znova ne ugledaš. Novih sovražnikov ni dosti, so pa notri trije dobri šefi in eden od teh je zmaj.

Kotaleči se zmrzaklji terjajo spretno gibanje. Igrati s tipkami in miško se da, toda najbolj naravno deluje joypad. Špil so naredili z njim v mislih.

Druga razširitev, Old Iron King, se dogaja pod milim nebom, v planinskem gradu, v katerem mrgoli vitezov. Tematika ni več vlažna kot v Sunkenu, temveč ognjena. Znova je poti po velikem območju dosti in tudi tu je veliko dvigal ter zaklenjenih duri. Oklepljeni capini so močni, prav tako te nadlegujejo natančni lokostrelci in rdeči fantomi ter zopet nadte planejo trije šefi. Eden od njih je Fume Knight, eden večjih zajebancev v seriji Souls, ki sproti prilagaja veriženje napadov. Boš kar potreboval nove prstane, ki ti dodobra okrepijo določene sposobnosti.
Tretji DLC je Ivory King, ki okolico iz vodene in ognjene spremeni v zamrznjeno. Snežno mesto Eleum Loyce je do obisti dinamično in terja nelinearno raziskovanje. Polno je sovragov, ki se kotalijo nadte, te obstreljujejo in so za vsak slučaj celo nevidni. Take so beštije, ki ščitijo ženo Slonokoščenega kralja, Alsanno. Šefi so spet trije in smetano pobere zaključni, ki se ga lotiš ob boku več računalniško nadzorovanih vitezov. Koristna je nova oprema, od prstanov prek orožij do naborov oblek oziroma oklepov.
Četudi bi moral za vse tri DLCje plačati nekaj več kot 20 evrov, kot je bilo na začetku, bi jih priporočil. A ker jih v Scholarju dobiš privzeto, o vrednosti za denar ni debate. Naj bo na playstationu 4, xboxu one ali PCju, kjer je igra lepša in teče s 60 fpsji, oziroma na PS3 in xboxu 360, kjer nisi deležen grafične nadgradnje, število igralcev v sodelovalnem večigralstvu pa ni dvignjeno na šest.

Aldia je šef v Scholarju, ki je na razpolago tudi kot brezplačna zaplata. A ta ne prinese drugačnega razporeda sovragov in drugih bistvenosti.

Vrzi v skledo, miksaj, postrezi
Vendar Scholar of the First Sin ni le prejšnja igra plus dodatki. Sprememb je namreč še dosti in sežejo onkraj večje gladkosti ter nekoliko lepše podobe na ta močnih sistemih. Pravzaprav je Šolar izven DLCjev remiks obstoječe vsebine, kar zajema vrsto očitnih in bolj subtilnih sprememb.
Med prve sodijo drugačna razpostavljenost in nrav določenih sovražnikov. Na območju Heide's Tower prej prosto dostopna vrata k enemu od šefov zdaj brani ihtav rdeč zmaj in s tem odvrača od poti skozi katedralo, okoli pa po smrti drugega glavarja patruljirajo beli vitezi. Nekod drugod zombakljasti soldati ne blodijo več po platoju, temveč jih zbujaš in čistiš enega za drugim. Takisto so nekatera področja zdaj dostopna v drugačnem vrstnem redu, predvsem zaradi kipov, ki zasedajo prehode in jih je moč odstraniti le z redkimi čudežnimi vejicami. Na enega naletiš že čisto na za­čet­ku, kar krepko spremeni pot po tem območju.

Večigralski boj igralca z igralcem je dodatno vznemirljiv in taktičen. Tu pridejo do izraza covenanti – frakcije, ki se jim lahko pridružiš.

Take eklatantne premešanosti dopolnujejo manj očitne novosti. Pogosto se ti denimo za hrbet prikrade zoprni Pursuer z velikim mečem in te preseneti med odpiranjem skrinje. To ni edini sovrag, ki ni pripet na določeno območje, saj se tolovaji v SotFS kasneje vračajo na svoja izvirna mesta, nekateri pa so te spo­sobni zasledovati skozi ves nivo. Posledica je, da si še manj miren in siguren kot prej, kar le še stopnjuje tipično soulovski občutek ogroženosti. Ta ni nič manj prisoten pri šefih, kajti čeprav je nova omejitev šest ljudi v co-opu, se moč kolovodij temu ustrezno dvigne, tako da nemara še hitreje zagrizeš v prah. Škoda le, da je internetna skupnost zdaj razdeljena na lastnike Scholarja in tiste, ki so ostali pri vanilijinem Dark Souls II, saj inačici nista združljivi ne povezovalno, ne glede shranjenih položajev.

Invaderji v tvoj svet niso le drugi igralci, marveč te, zlasti v Scholarju, nadlegujejo tudi računalniški. Rdeče barve so in nikakor nočejo odnehati.

Odobrena učna ura
Menim, da je Scholar of the First Sin ultimativna in edina inačica Dark Souls II, ki bi jo moral igrati - tako v primeru, da si igro že dal skozi, kot če si zelenec. Zlasti upoštevaje, da na Steamu za lastnike DS2 nadgradnja stane manj kot nakup vseh DLCjev. Nisem imel občutka, da bi bila težavnost na splošno bistveno zvišana, in tako bojevanje kot področja tečejo lepše kot v izvirniku. Zato Šolarju, ki me je uživantsko pošolal, kažem dva palca navzgor.