IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Wolfenstein: The Old Blood
Wolfenstein: The Old Blood

Aggressor vrže vojaške razglednice v smeti in potegne vodovodno cev izza pasu.

"Soo ... sind si Frankfurter?" vpraša na kont­rolni točki postavni arijski Nemec B. J. Blazkowicza, s kolegom nejeverno srepeč v njegovo ponarejeno osebno izkaznico. "Ja ... ein Hot Dog," stoično odvrne največji morilec nacijev tostran sončne plati Meseca, zamaskiran v kljukčastega častnika. Po nekaj napetih trenutkih, ko v mislih že vidiš svinčeno kanonado, nacija prasneta v smeh in te spustita skozi.
Takšni rahlo tarantinovski vložki poudarijo pridih pulp filma, ki ga fura prvoosebna nažigancija The Old Blood, samostojna razširitev lanskega presenetljivo svežega Wolfensteina: The New Order. Stara garda je bolj premočrtna, manj filozofska igra. Še najbolj razglablja o tem, na koliko načinov lahko skozi nacijevo lobanjo zapičiš kovinsko cev, saj sta štihanje in rešetanje skoroda neprekinjena, krvošprica pa je toliko kot v Planet Terrorju. In zom­bijev takisto, kajti v Wolfija se vrne okultno.

Ko enega robovojaka izklopiš in zaštihaš s cevjo, mu suneš težki mitraljez in z njim zrešetaš še njegove kamerade.

Grajska tura
The Old Blood je predštorija New Orderja, postavljena v leto 1946 - neposredno pred njegov prolog, v katerem naskočimo trdnjavo generala Totenkopfa. Igra torej razdre nekaj moških o tem, kako je naš dežurni junak Blazko sploh prišel do informacije o lokaciji utrdbe, kar vsebuje prikriti obisk našega znanega gradu na Volčji skali. In kruto pogibel silne količine tamkajšnjih nemških soldatov, se ve.
Ti v onem letu še niso prišli na Luno, zato njihov repertoar še ni tako futurističen in bolj spominja na izvirne naslove. Srečuješ obilo v plinske maske in težke oklepe odetih pešakov, ki tovorijo razne sorte šibrovke in mitraljeze. Najzanimivejši so supersoldati, katerih oklep je priheftan na električno napeljavo kot pri tramvaju. Če uspeš pred spopadom tiholazno izklopiti štrom, si precej v prednosti! V drugem od dveh aktov srečaš še ene stare znance: nemrtve, ker vsi vemo, da so naciji obujali nagnite spake. Je bilo po televiziji. S tem se franšiza prav tako vrne v tematiko, ki je prevevala prejšnje dele, dočim je v New Orderju ni bilo.

B. J. ima kot v lanski igri dostikrat možnost napad začeti iz skrivalnic, kar mu ponuja krvavo pokončanje nič hudega slutečih sovragov z nekaj zamahi najboljše nove prijateljice, vodovodne cevi. Brez heca - Amerikanec zna z njo raztelešati, odpirati vrata in celo plezati po stenah. A ročni boj ni bistveno napredoval s kakšnimi streetfighterjevskimi akrobacijami in tudi Stara garda pri spopadanju bolj kot zapleteno mehaniko izpostavlja surovo uživaško nasilje. Znova je moč poprijeti za dve enaki orožji hkrati in dvoročno vihteti šibrenice, kar pred teboj ustvarja takšno rdečo čežano, da je mladoletne bratce in sestrice za tisti čas bolje poslati na počitnice, da slučajno ne bi ob karnaži vstopili v sobo. To še poudarjata najbolj impozantni novi orožji - dvocevna puška (itak) in enoročni metalnik granat. Žal je to od omembe vrednih krepalic vse in še posebno sem pogrešal žarkovne pihalnike. Niti plamenometalca ne najdeš!

Nova orožja so zvečine videti kot postarane inačice znanih pušk iz New Orderja in pogrešal sem kakšen zanimiv dizajn. Napravijo pa vsaj pošten pokol.

Brez čustev
Predvsem pa Old Blood vsebuje precej manj predahov, v katerih je New Order počasi in z občutkom razvijal like ter pripovedoval pretresljive zgodbe. Tale razširitev je bolj osredotočena na krvavo bojevanje in se zdi kot poklon avtorjev starejšim Wolfensteinom. S tem izgubi mnogo originalnosti in globine, ki je odlikovala njihovo oživitev serije. To igri zavda, ker postane bolj očitno, da novi Wolfi pri boju ni bil ravno prelomen. Višek je prehajanje med tiholazniškim pristopom in ultranažigaško pobezljanostjo, kjer nacijevske čelade padajo po tleh - z glavami vred. Kljub temu, da so se MachineGames trudili s tempom, to na več mestih postane kanček duhamorno. Posebno še pri zombijih, kjer najprej položiš živega sovraga, ki nato spet oživi, da ga moraš še enkrat. Tečno. Želel bi si več trikov v boju in pametnejših sovragov. Sploh zadnji šef je navadna spužva za krogle in razočaranje.

Skozi igro ne moreš v celoti šunjaško. Na mnogih mestih se alarmu ne da izogniti in fašeš ogromen naval zeljejedov.

Kljub temu je Old Blood stasito poglavje, ki traja okrog šest ur in več. Stopnje so naphane s skrivnimi sobicami, da se jih vračaš raziskovat, pa tudi višje težavnosti je vredno preizkusiti, ker so občutno bolj zafrknjene. To pomeni, da v dodatku dobiš toliko enoigralske vsebine kot v Call of Dutyjih, hehe. Se vidi, da so ga spojili iz dveh predvidenih DLCjev. Za 20 evrov je fajn zalogaj. Dogajal bo predvsem privržen­cem klasične prvoosebne pobijancije in z nevarnimi zombiji ter supersoldati uspe prinesti nekaj prvinskega Volčjega vzdušja. A če iščeš svežino, je glede na New Order korak nazaj.

Kdo bi si mislil, da v šoli za posebne enote učijo multipraktično rabo cevi. Z njo je moč v specialki sovragu raznesti glavo in onesposobiti celo supersoldata.

Wolfenstein: The Old Blood
založnik: MachineGames / Bethesda
objavljeno: Joker 262
maj 2015

75
divja pobijancija
supersoldatje
enoplastna
malo novih orožij in taktik