IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Book of Unwritten Tales 2
The Book of Unwritten Tales 2

Quattro je od malega imel rad pravljice, v katerih se zgodbe mešajo. Vsega je kriva Arabela!

Pred tremi leti nas je Knjiga nenapisanih zgodb navdušila s prelestno podobo, z izvedbo pa malo manj. Nadležen vmesnik in reciklirani vici iz klasik žanra, recimo Monkey Islanda, so pustili bled vtis. Enako se je obnašala predzgodba Critter Chronicles. Nemški avan­turisti KingArt nas zdaj torej skušajo navdušiti z nadaljevanjem. So se iz predhodnic kaj naučili?

Wilbur se na najbolj neprijeten način prepriča, kako je birokracija najučinkovitejši način zatiranja podjetniške pobude.

In medias res
Glede na to, da je od izvirnika minilo kar nekaj časa, sem kot star senilnež upal na povzetek. Ampak ne, koj sem bil porinjen v središče dogajanja. Tudi tokrat so taglavni trije liki. Večino špila jo mahajo vsak po svoje, medtem ko zgodba preskakuje med njimi. Tako leteči pirat Nate, ki ga spremlja rožnati pošastek Critter, krade čarobno svetilko; polovnjaški coprnik Wilbur je zaposlen kot profesor na coprniški akademiji v glavnem mestu Seastonu; dočim ima vilinska kraljična Ivo nenavadne težave z zdravjem. Ter z mamo, ki jo hoče na vsak način poročiti. Potem dvor dosežejo čudne vesti o epidemiji punč­kavosti, ki straši na jugu, in srborita princeska se odloči, da jo bo popihala. Navsezadnje je v prvem delu skupaj z Natom in Wilburjem našla vsemogočni artefakt ter tako rešila deželo pred uni­ču­jočo vojno. Kot v vseh dobrih pravljicah se bodo naši ju­naki ponovno srečali in znova reševali svet.
Zgodba teče zvezno in v pravih trenutkih zna prestaviti dogajanje iz enega prizorišča na drugega. Morda si vzame le preveč časa, da ekipo spravi skupaj, saj do takrat mine skoraj pol špila. Tak­enako brez sramu krade iz drugih iger, stripov, knjig in filmov. Je pa res, da izposojenke niso namenjene izključno humorju, temveč ti nemalokrat namig­nejo, kako naprej. Wilbur recimo najde čarobno knjigo po imenu Emmet, ki ga more v nekem trenutku pomikati po času, kar je prikazano carsko. Kdor je igral Space Quest 4 ali Evoland, bo vedel, kako. Nate citira Indyja, dočim ima Ivo za vrtnarja bonsaj enta. Kljub dokajšnji izobrazbi s področja sem prepričan, da sem nemalo štosov zg­re­šil. Več, kot veš o sceni, bogatejša bo izkušnja.

Avtorji imajo očiten fetiš na zapiranje raznovrstnih tičev v tesne prostore. Nate (na sliki) in Ivo morata ujeti vsak svojega, najbolj ogabni pa so Wilburjevi.

Površinska lepota
Igra je vnovič paša za oči. Trirazsežni liki se brez­šiv­no zlivajo z vnaprej ustvarjenimi prizorišči in vse skupaj je risankasto srčkano. Večina zanimivih pred­metov je razvidnih na prvi pogled ali pa si pomagaš z razkrivanjem vročih točk. Nabor lokacij je pester, od rezidence vilinov prek Seastona z akademijo ter patricijskim in plebejskim delom mesta do eksotičnih otokov, po katerih se potika Nate. Protagonisti srečajo gomilo znancev, recimo dvoglavega ogra, ki ima zdaj oštarijo, stare face pa se pojavijo tudi med negativci. Avtorji tako ustvarjajo všečen občutek kontinuiranega vesolja, ki deluje dokaj logično. Pohvalno.
Podobno velja za uganke. Večinoma temeljijo na pravilni rabi predmetov, ki ne zaide v absurde. Ribo ujameš s črvom na palici in za golemovo glavo potrebuješ glino, ki jo žgeš na ognjišču. Občasno naletiš na ne pretežko logično zanko. Ujezile pa so me tiste s ponavljanjem gibov. Dokaj slabo vidiš, kako je pomigal sogovornik, nakar po sličicah karafek klikaš skorajda na blef. Igra tako lovi ravnotežje med dialogi, v katerih izveš, kaj hoče kdo imeti, ter postopki, da do želene reči prideš. Lepo po vrsti, celo preveč.
Žal dogajanje poteka na moč linearno. Sočasnega reševanja več problemov ni, akoprav ti jih igra zna tako zastaviti. Wilbur mora na primer opraviti tri čistilne kveste, ki so navidez neodvisni. V resnici niso, kajti upravnik ne bo hotel odobriti druge naloge, dokler prva ne bo opravljena. To privede do absurdnih situacij, ko je včasih boleče očitno, kaj lahko postoriš na neki lokaciji in imaš prava orodja v malhi, a ti igra tega ne pusti. Zato je obilo sprehajanja med lokacijami, ko letaš po nove komande. K sreči hitro dobiš razglednico ali karto, s katero med prizorišči preskakuješ hipno. Bi si pa vseeno želel, da vse skupaj ne bi bilo tako rigidno.

Če bi moral izbirati med komičnimi stranskimi liki, je najbolj prisrčen pritlikavi Ent. Ta skrbi za grajski vrt in se v prostem času rad zakaja.

Mrha nerodna
Dodatna zamera leti na uporabniški vmesnik. Na prvi pogled je za tretjeosebne avanture povsem standarden, vendar je poln odvečnega klikanja. Inventar je na primer spravljen v okence, ki včasih zakrije tisto, na čemer bi moral predmet uporabiti. Na imovino v malhi moraš klikniti dvakrat, saj enojen klik (vsakič!) sproži le opis, na prenekatero reč na zaslonu pa trikrat, da izveš vse o njej. Šele nato jo lahko pobereš ali uporabiš. Sprva se ne zdi problematično, a dlje ko igraš, bolj je tečno in čez nekaj ur ti že pošteno najeda. Glede na to, da jih boš do konca presedel petnajst do dvajset, to sploh ni kul. Spet drugič špil klika sploh ne zazna ali ga preprosto ignorira, ker počneš nekaj, česar po njegovem ne bi smel - brez kakršnegakoli povratnega odziva. Nakar pritiskaš gumb kot usekan in se sprašuješ, kaj je narobe. 
Taki naslovi me puščajo razdvojenega. Po eni strani vidim, da so avtorji vanje vložili obilo dela ter imajo enciklopedično znanje s področja, ki se kaže v milijonu iskrivosti in bolj ali manj posrečenih štosov. Prelestna podoba je presežna vrednost. Nakar te izživcira pustolovska togost, ki jo popopra še uporabniški vmesnik! Namesto, da bi se doživljajsko prepustil dogajanju na zaslonu, se moraš na trenutke dobesedno boriti z njim. Tega od avanture, za katero moram odšteti za žanr visokih 30 evrov, ne bi pri­ča­koval.

Tale zoprna krastača nam je povzročala težave že v enici. Tudi tokrat nima nič lepega za bregom, le postopki so še bolj zlohotni, saj vključujejo državni aparat.

The Book of Unwritten Tales 2
založnik: KingArt Games
objavljeno: Joker 260
marec 2015

68
polna humorja in referenc
očesu privlač­na
obsežna
okoren vmesnik
linearnost
brez opom­nika, kaj se je zgo­dilo prej