IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Assassin's Creed: Unity
Assassin's Creed: Unity

Sneti nima svobode, da bi se ognil Unityjevim težavam. Enak vam je, bratje.

Ašašinsko načelo je finančno nadvse uspešna serija tretjeosebnih skrivalnih akcijad, ki je z Unityjem dosegla osmi del na sobnih sistemih, z vzporedno izdanim Roguom že devetega. Navadili smo se, da pride vsako leto, a hkrati je bilo z Black Flagom že vidno, da so se osnove začele krepko ponavljati in da grmadenje alternativnih prijemov tega ne more zares nado­mestiti. Naj govorimo o topniškem obstreljevanju v trojki ali morjeplovstvu v štirici. Zato smo veliko pričakovali od Sloge, ki naj bi se istočasno vrnila h koreninam in udejanjila prepotrebni napredek. Ji je uspelo?

Saj ne, da so bile ulice v dosedanjih Ašašinih prazne, vendar je gneča v Unityju najbolj krepka doslej. Predvsem pa raznolika, saj so osebe samosvoje.

Elise in zgode kreposti
Čeprav se je po kuloarjih natolcevalo, da se bo naslednji Creed odvil v Egiptu, se preselimo v 1789., ko se začenja francoska revolucija, in v leta po njej. Nismo ne jezni Indijanec Ratonhnhaké:ton iz trojke, ne nabriti gusar Edward Kenway iz Black Flaga, temveč nov kerlc Arno Dorian. Ta je tako templjarski kot ašašinski - morilcem se po otroški travmi pridruži kot mladenič in pripomore k razpletanju vozla, ki je na neki točki z zaroto pripet na revolucijo. Kot smo vajeni, Arno zlagoma pridobiva nove moči, pri čemer razvija odnos z zalo dečvo, prijateljico iz mladosti Elise.
Najbolj zanimiv lik v Unityju je dejansko Elise, ki je daleč od cvilečih puhloglavk, kakršnih po igrah mrgoli, in pasivnih žensk, ki smo jih v nizu Creed srečali kar nekaj. Rde­če­laska je sposobna in nabrita, vešča orožja in akrobacij ter za razliko od namrgodene kreolske protagonistke odvrtka Liberation simpatična. Predvsem pa samozavestna do te mere, da Arna niti ne bi potrebovala, če je k temu ne bi vezala zgodba. On je tisti, ki dvomi in fura safr ter je pod črto precejšen brezzveznik, daleč od Eziovega šarma, Altairjeve zagrizenosti in celo maščevalne krvoločnosti onega Mohavka. Škoda, da Elise ne moremo nadzorovati.

Boj terja nekoliko zbranosti le spočetka, ko še nimaš dimnih bomb, in če si dovolj šeprtljav, da se pustiš obkoliti ducatu kanalj. Velikovečinoma ni težav.

Arnu primerno je Unityjeva zgodba predvidljiva in polna klišejskih 'preobratov'. Posiljenosti mrgoli in Arnojeva dejanja se ne navezujejo kaj dosti na samo revolucijo. Dostikrat se zdi, da nima pravih motivov za tisto, kar počne. Še najbolj privlačna sta domišljijsko navezovanje na resnične dogodke, kjer je razloženo, kako naj bi boj med frakcijama vplival na sprožitev družbenega prevrata, in jerbas zgodovinskih osebnosti, ki so na domiseln način vpete v dogajanje. Med njimi so vojaški poveljnik Napoleon Bonaparte, revolucionar Maximilien Robespierre, mojstrica voščenih figur Marie Tussaud in sprevrženi pisatelj markiz de Sade, ki si ne more kaj, da ne bi šlatal mladenk in omenjal pokvarjenih farjev v navezavi s kozami. Obstaja tudi povezava z vzporednim AC: Rogue za PS3 in xbox 360.
Ostalo je precej medlo, vključno s platjo v sedanjosti, kjer ni več Desmonda, temveč smo brezimen igralec, ki brska po virtualiziranih spominih templjarske firme Abstergo. Zlasti tu se ni moč znebiti občutka, da avtorji pri sedmem osrednjem delu niza ne vedo več, kam bi peljali nabuhlo pripoved o večnem boju med nadzorovalnimi templjarji in svobodomiselnimi ašašini. Ta plat je v Unity­ju krneki in brez poante, ki je delno osmislila iztek Black Flaga.

Gneča je tisto, kar smo v tej seriji tretjeosebnih mešanic skrivanja in bojevanja najbolj pogrešali, a se tega nismo zavedali. Ljudje se gnetejo domala povsod.

Posledica novega pogona niso le številni grafični učinki, kot so meglice nad Seno, temveč pogled, ki sega kilometre naokoli in razkriva na stotine zgradb.

Pariz, mesto za umret
Ob lesenih, slabo spisanih pogovorih in antipatičnem Arnu je Unityjeva pripoved delovala predvsem kot šajtrga, ki me je pehala med lokacijami v Parizu. To je edino mesto v igri, a je obsežno, raznoliko in vizuelno fantastično. Pomis­li na Benetke iz Assassina 2 - no, tisto je bled odsev francoske prestolnice. Nad reko Seno se dvigajo meglice, skozi katere razpršeno pronica sončna svetloba, spusti se tema in pade dež. Giblješ se po usranih ulicah ter mimo palač velikašev in plezaš po impresivnih stavbah, med njimi cerkvi Notre Dame, ob katere muzikalični podobi, ujeti v kamen, ni moč ostati ravnodušen. Tako o njej kot o drugih historičnih rečeh in osebah si je moč več prebrati v vdelani enciklopediji. Ko Arno 'sinhronizira' okolico na vršičkih bistvenih stavb, od koder nato tradicionalno omahne v seno na vozu, vidiš kilometre na vsako stran in rečeš, no, evo, zato sem kupil PS4 ali novo grafično kartico.

Igre ne začnemo kot odrasel morilec, temveč kot Arno v mladih letih, ko se mu zgodi družinska tragedija in pride pod okrilje templjarskega mogočneža.

Predvsem pa so glavne ulice nabite z ljudmi. In to ne s takimi, ki bi postavali in delali enake gibe, marveč gnečo tvorijo prepoznavni posamezniki. Nekateri se sprehajajo v parih, drugi pomagajo nalitim prijateljem, tretji plešejo in pojejo marseljezo. Pred stavbami mogočnikov se zbira ihtava sodrga, ki jadikuje ali maha z zažganimi zastavami. Včasih se zgodi kaj nepredvidenega in se množica razbeži ali se usuje k neki točki. Sicer lahko v svetu prebiješ ničkoliko dni in bodo trdnjave ostale nedotaknjene, ampak gre bolj za vzdušje, ki je v Unityju na nivoju. Vtis, da si prisoten v navidezni dimenziji, ni bil še nikdar tako močan.

Dosti je misij, kjer moraš nekoga spremljati in ščititi. Na primer Eliso, če­prav rdečelaska pomoči dejansko sploh ne potrebuje. Zna tako teči kot dobro sekati.

Sablja v lastnem nartu
No, pod lišpom bije stari sistem iz dobe, ko avtorji na prvotno navezo še niso na­grmadili kupa bolj in manj zanimivih dodatnih gradnikov. Unity se osredoto­ča na raziskovanje, plezanje, tepež in skrivanje, od česar je Creed živel v starih časih. Tistih z Altairjem in tudi še z Eziom Auditorejem.
S pristopom back-to-basics samo po sebi ni nič narobe. Težava je, da igranje ostaja dokaj omejeno in še zmerom nerodno. Slednja beseda se tiče predvsem Arnovih akrobacij, ki so kljub hvaljenju z novim pogonom znane in problematične. Ti zgolj tiščiš smer in akcijski gumb, s čimer se bo morilec samodejno oprijemal 'lepljivih površin', se vzpenjal po fasadah ter skakal med napušči, raufenki, vrvmi, policami, balkoni in kar je še pariškega. A pri tem ga bo marsikdaj pokronal in naredil nekaj, česar si nisi želel, oziroma ne bo sposoben izvesti osnovne operacije. Obrnjen boš malo preveč vstran in tip se bo pognal v smrt namesto na varno ali pa bo nekje drugje invalidno trzal ob pol metra visoki planki. Glede borbe upam, da od nje ne pričakuješ preveč. Borilni sistem, ki združuje hladna in strelna orožja, je tipično aša­šinski, s polbožjimi prestrezanji napadov v pravem trenutku ter lahkotnem ogibanju strelom s prevali. Arnovi gibi so izvedensko mečevalskega videza in moč je vihteti tako sablje kot dlje segajoča kopja, tako pištole kot puške.

Odkriješ tudi osemnajst Nostradamusovih puzel, ki pa niso uganke v pravem pomenu besede, marveč terjajo, da z orlovskim očesom najdeš simbole na stenah.
Klanje je vzdušno in nazorno, z rezili, ki prebadajo prsi, trebuhe in celo glave, le krvošprica ni. A spopadno udejstvovanje je z igralnega stališča plitko in pretežno nezahtevno kot vedno. Ko naletiš na krepkejše sovrage, vržeš dimno ali onesveščevalno bombo in nato običajno brez težav pokolješ vse. Kos ti niso niti redki šefi, katerih vzorci so nadvse osnovni. Sploh kadar nisi sam - včasih se ti pridruži Elise, ki kar dobro reže, oziroma ti na ulici ob bok stopijo pripadniki ljudstva.
Pod črto je sorodni Batmanov mlatilni sistem bolj prefinjen in vidi se, da avtorji s poglobljenim bojem niso hoteli odvrniti nedeljske publike, kateri je Creed vse bolj namenjen. Navsezadnje ne moreš določiti težavnostne stopnje in edina, ki obstaja, je nizka.

Večigralsko plat so preoblikovali iz tekmovalne v kooperativ­no. Običajne sodelovalne misije terjajo uboje, iskanje predmetov in podobno morilsko klasiko, dočim v heistih kradeš denar. Manj(krat) kot te opazijo, več si ga na kraju deležen.

Assassin's Creed: Unity
Ubisoft za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 257
december 2014