IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Risen 3: Titan Lords
Risen 3: Titan Lords

LordFebo se s pušketo v eni in rapirjem v drugi roki zapodi v podrastje. Ven pride ovenčan s perjem, ru­nom in čekani, spotoma pa najde še skrinjo z zakladom, odtrga taužentrožo ter si pribeleži dva nova kvesta.

Pojdem, kamor me je volja: v gozd ali na hrib, v luknjo ali v zaselek. Ali pa odplujem na dobrega pol ducata bližnjih otokov. Srečujem pernate, luskave in dlakave beštije, ki mi strežejo po življenju, a tudi dobre ljudi, ki mi pomagajo v boju in me nauče veščin. Z njimi rečem kakšno moško o razmerah in pobarantam za rum, pipec ali patrone. Op­re­ma velja in cekina ni v izobilju, zato poprimem za mar­­sikatero delo, da si mošnjo napolnim in telo ok­rep­­čam. Odločam se med različnimi tabori in celo glavni brod si izberem po svojem okusu. Na srečo me vsevdilj spremljajo kameradi, brez katerih na tem dolgem potovanju in boju zoper sile pekla ne bi dolgo živel.

Tole je tipičen vandrajoči prizor. Skritih kotičkov je v izobilju, vendar bi lahko bilo raziskovanje bolje nagrajeno, saj so specialni predmeti sila redki.

Skoraj idealno domišljijsko igranje ...
Visoka frpjka Titan Lords je neposredno nadaljevanje dvojke, Dark Waters. Pravzaprav se dogaja kar na enakih lokacijah. To pomeni gusarski, karibski scenarij, ne srednjeveškega, kakršnega je imel prvi del. Namesto zdravilnih napojev se pijeta grog in rum, loke nadomeščajo muškete in tudi oprave so veku in tematiki primerne. Nekaj je celo ukvarjanja z ladjo in posadko ter pomorskih bitk, dasi to ni Black Flag. Igra po mehaniki in občutku ostaja zvesta korenski seriji Gothic, saj so avtorji isti. Pustolovščina je nepremočrtna in dežela ogromna ter bogata, oboje bolj kot kdajkoli prej. Narava je čudovito pristna, naj gre za verno razgiban teren, bogato rastje, ki valovi v vetru, letajoče ptice in žuželke ali pot sonca čez nebesni svod. Enako velja za tisto, kar so postavile človeške roke, od rudnikov do templjev. Tudi ljudje imajo svoj ritem, saj podnevi delajo ter ponoči počivajo. A vmes so se vedno pripravljeni razgovoriti in postreči z najmanj enim kvestom.

Bojevanje je prej arkadno kot taktično in streljanje je domala obvez­no. Nasprotniki uporabljajo raz­lič­ne taktike, zbežati pa ne umejo.

V iskanju zaveznikov zoper senčne sile se pridružimo eni od treh frakcij. Poleg suknje in frizure je od izbire odvisen nabor urokov. Iz dvojke znani domorodci se poslužujejo vudujskih trikov, kot sta oživljanje trupel in nadzor teles. Ogenj z neba ter slične čare so v domeni varuhov, dočim lovci na demone prisegajo na fizično mlatenje in imajo temu primerne coprnije, na primer neprestano teleportiranje med bojem. Čisto drugačnega pristopa to ne pomeni, a vseeno so fore dovolj samosvoje. Za še več raznovrstnosti lahko na kopno vsakič vzamemo po enega pomagača iz posadke, ki se sproti veča. Tudi oni imajo svoje štorije in opravke, spisku zadač pa se pridružijo še iskanja zakladov in pozabljenih artefaktov. Obveznih in neobveznih nalog je ogromno, zato sama sreča za skrbno beležnico in označevanje na zemljevidu. Oboje je mošnje zlatnikov vredno!

Mest ni, le skupki bajt. Zato ni kanalizacij, zmikavtskih cehov in političnih igric. Ljudstva pa je precej in slehernik ima prošnjo.

Pogovarjanja in raziskovanja je veliko, a takisto mečevanja. Zmajev sicer dežela ne pozna, toda sovražnikov, tozemskih in zagrobnih, ne manjka. Borilni sistem je že viden in sestoji iz besnega klikanja za mahanje, vmesnega streljanja ter proženja čarovnij. Izziva v smislu Dark Souls tu ne gre iskati, a sestavni del čisto deluje. Tisti manj vešči oziroma potrpežljivi pa lahko kadarkoli preklopijo na izi. Z izpolnjevanjem želja in pretepanjem rakovic ter okostnjakov lik sicer ne pridobiva izkustvenih nivojev. Se pa kljub temu vseskozi kali in si s točkami slave viša lastnosti. Nato se po zgledu prejšnjih poglavij pri učiteljih vežba v veščinah. Tako zaobvlada dodatne borilne poteze, recimo kontranapad iz bloka ali kritični udarec. Za reševanje problemov skozi dialoge se uri v leporečenju, pa v coprnijah, zmikavtstvu in odiranju kadavrov. Nakar so tu številne obrti, ki osmislijo nabiranje rož in surovin. Moremo na primer sestavljati talismane, alkimistično mešati zvarke, variti pijačo in kovati orožja. Velikega smisla v tem ni, toda ker denarja ni v izobilju, je izdelovanje ter prodajanje edini način, da prideš do vseh naukov.

Tale pajkovka ni tipična sogovornica. Skozi pogovor je možno ustrahovati ali se prilizniti, ampak bi vseeno lahko bili dialog bolj dodelani.

Joškato gusarko Patty poznamo iz prejšnjega dela. Je namreč sestra od brata brez imena. Ostale ženske v igri so kmetice. Ampak ena vseeno da. Žal ne po witcherjevsko.

... ki postane malce preveč rutinsko
Res je, odprtost vleče, a vleče se tudi igra sama. Nikakor ni za umret dolgočasna, le prevečkrat zelo nezavzeta. Vzorci raziskovanja otokov se ponav­ljajo: v divjini so spopadi na vsakih nekaj metrov, v naseljih pa ni ne konca ne kraja čvekanju, ki vsakič doda alinejo ali dve v dnevnik kvestov. Žal je narava nalog zvečine zelo plehka. Kljub junaškemu statusu stokrat prena­ša­mo ljubezenska pisma, pulimo repo, iščemo izgubljene mošnje in slično. Lik se kar sam od sebe ob vsaki priliki ponuja za pomoč, kot da nima česa pametnejšega za početi. Recimo reševati svet. Ker vemo, da noben pravoverni igralec frpjev ne mara neizpolnjenih zadatkov, bo za izpolnitev vseh postavk šlo obilo nekakovostnega časa. 

Ko se mrak spušča nad starodavne razvaline, ko opoldansko sonce sije na džunglo in ko jutranja zarja razsvetli peščeno obalo, so to prizori za na razglednico.

Dodatno k rutinskosti doprinese še preveč natančna beležka, ki je dobesedno v potuho. Če dobimo naročilo, da je treba v hosto po pet gobanov, bo na zemljevidu na piksel točno vrisanih pet križcev. Namesto da bi dobili enigmatične namige, kje je zakopan zaklad, je označba z velikim rdečim X nespregledljiva. Takega vodenja za rokico ni v nobeni sorodni igri. To ima za posledico, da se ti kar naenkrat ne da več zbrano poslušati dolgotrajnih čvekov, saj se obnova jedrnato zabeleži. Nato se s polnim zvežčičem naročil instantno teleportiraš med otoki in njihovimi različnimi konci ter masovno, brez pravega izziva kljukaš naročila. Resda je Skryim takenako pretiraval z opravili, vendar tam kljub vsemu niso bila tako banalna. Poleg tega ima Risen 3 še eno težavo: nima mest z zanimivimi 'urbanimi' kvesti. Otoki so napol porušeni, na njih pa je le par utrdb in maloštevilne kočure. Gre pač za Novi svet, ki mu je dodatno zavdala vojna.

Štorija se plete okoli senčnega sveta, od koder prihajajo tele nakaze. Druga­če po podzemlju ne rijemo pretirano. Večnivojskih blodnjakov ni sploh, le par manjših rudnikov in templjev.

Morda je to razlog, da je žensk manj kot prstov na roki. Obkrožajo te le preveč podobni si moški frisi in vas želvakastih škrateljcev. Kje je odrasla vsebina in kakšno je pristanišče brez kurb? Saj so avtorji vendarle Nemci! Lahko bi se zgledovali po Witcherju, katerega joške so najbolj poznan element frpjke. Tako pa tip samo neprestano govori ’fuck’. Plitka je nadalje zgodba, ki znova vključuje titanske gospodarje. Teh imamo v nizu Gothic-Risen krepko dovolj, tako kot brezimnega, brezosebnega protagonista. Sledenje rdeči niti, ki se utaplja v morju postranskosti, je zato slabo, kar dokazujejo forumska sporočila igralcev, ki po tridesetih urah, kolikor traja zadeva, ne znajo obnoviti fabule. Če razvijalci ne sežejo dlje, bi morali najeti zunanjega pisca!

Kdor serije ne pozna: junačka si ne ustvarimo, marveč je, kakršen je. Poklicev ali izrazitih smeri prav tako ni. Vadi se v vsem, pridružitev eni od treh strani pa narekuje, katere čirečare more prožiti.

Priporočam, a z malo grenčice
Vse zapisano v prejšnjem poglavju seveda drži, a to na igralnost na srečo ne vpliva odločilno. Oziroma zamer prenekateri bolj toleranten špilavec ne bo niti opazil. Dežela je skrbno izdelana, vsebine je v izobilju, marsikaj je rešljivo na več načinov in nemalo je všečnih podrobnosti. Lahko se spremenimo v papagaja, imamo udomačeno opico, streljamo s kanoni, meče­mo nože ... Istemu svetu navzlic je Risen 3 od linearnega predhodnika napredoval. Ponuja več možnosti, več svobode, več poti in dvakrat večjo avanturo. Vsebina s smodniškim orož­jem vred lepo funkcionira, zato je v navezi z barvito de­želo, polno skrivnosti, igra v vsakem trenutku zelo privlačna. Še igralnih hroščev, ki radi gomazijo po takih svetovih, ni. Pirajarji so se s predstavo potrudili, tu ni kaj.
A špil bi bil lahko na podlagi njihovih doslejšnjih del, truda s podobo in količino vseeno boljši, globlji. Navsezadnje bi se lahko ozrli čez plot k Poljakom, ki postavljajo nove smernice zvrsti. Upam, da se bo četrto poglavje preselilo v nov svet, v takega z drugačnimi, kakovostnejšimi težavami. Ki jih bo reševal močnejši lik, s katerim se bo igralec lahko povezal.

Borbe so stalne in ene zveri so zaradi rafalne napadalnosti bolj zoprne. Toda pomočnik orenk olajša napredovanje.

Risen 3: Titan Lords
Piranha Bytes / Deep Silver za pc, playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 254
september 2014

76
verodostojen, živ okoliš
vse prvine visoke frpjke
popolna svoboda in veliko opravil
preveč brezveznih nalog
be­ležka je predobra
mestoma zapade v rutino
ni rdeče četrti s prijateljicami noči