|
IGROVJE
Diablo III: Ultimate Evil Edition Ne le, da Sneti Hudiča na pol preseka, marveč ga potepta in se nanj poščije. Pa še na Smrt.
Hudič. Satan. Zlodej. Lucifer. Tojfel. Skušnjavec. Tisti, ki ga ne kličeš, da slučajno ne pride. Padli angel, ki skuša človeka v greh, nakar ga armada peklenščkov po smrti za vekomaj cvre na večnem ognju, medtem ko njihov glavar nadaljuje boj za zemeljske duše z nekdanjim delodajalcem Bogom. Drugo ime 'angela teme' je sicer 'prinašalec luči', kar latinska beseda lucifer dobesedno pomeni, pri čemer pojem simbolizira svobodno razmišljanje, individualizem ter modrost. Ampak dveh B-jev to ne zanima preveč. Eden je Biblija, drugi Blizzard.
V Blizzardovem nizu akcijskih frpjev Diablo je Hudič do kraja zlobna entiteta, ki jo je treba v spregi z drugimi prvobitnimi zli, 'prime evils', nazarensko in pravičniško garbati. Toliko časa, da neha stegovati parklje po sredinskem svetu Sanctuaryju, ki obstaja med nebesi in peklom. Izročilo baja o tem, kako so trije ognjeni gospodarji - Diablo, Mefisto in Baal - med ljudmi sejali sovraštvo in zmedo, dokler jih čarodeji niso ujeli v dušne kamne, soulstones. V Diablu I in II smo potolkli tako vrhovnika kot njegove podrepnike, isto pa nas čaka v trojki. Ta je med nami že v četrti pojavni obliki. Najprej je bil Diablo III za PC ... potem je izšla njegova inačica za PS3 in xbox 360 ... nato je prišla računalniška razširitev Reaper of Souls ... in zdaj še Diablo III: Ultimate Evil Edition, enovit paket trojke in Reaperja za vse štiri Sonyjeve in Microsoftove sobne konzole. Sliši se zaslužkarsko ter nategunsko, kar do neke mere je. Vendar je do tako udarne, dolgotrajne in zabavne igre, ki so jo od izida dodelali, težko biti zajedljivo kritičen.
Zdaj me vidiš, zdaj me ne En del Ultimate Evila - kot bomo videli kasneje, niti ne osrednji - je temeljni Diablo III. Z manjšimi popravki je ta tak kot lani jeseni, ko je izšel za PS3 in xbox 360. Znova gre torej za čistokrvno akcijsko, od zgoraj gledano erpegejko, kjer v okviru precej nepomembne in šundovske zgodbe haraš po linearno nanizanih ječah ter masivno ugonabljaš horde gravžev. Za to dobivaš denar, boljšo opremo in izkušnje, ki vodijo k odpiranju pisanega nabora veščin. Velikih razlik glede na PC-verzijo je bilo že tedaj dosti. Med drugim so ukinili dražbeno hišo, auction house, ki je omogočala kupovanje odlične robe od drugih igralcev, kar je domala izničilo privlačnost kosov opreme, najdenih z igranjem. To so na peceju uvedli naknadno in je imelo nadvse blagodejen vpliv. Nadalje so odstranili obvezno povezanost v internet in uvedli začetno inačico paragonskega sistema, pri katerem lik bildaš dalje tudi po maksimalni, 60. izkušenjski stopnji. Zelo važen je bil in je znova direktni nadzor lika s kontrolerjem, ki ne spremeni toliko pristopa k igranju kot občutek. Zdaj ne goniš več z miško kurzorja po ekranu, temveč lik usmerjaš z levo gobico, z gumbi sprožaš osnovni ter specialne napade, medtem ko je desni stick namenjen delanju prevalov za izmikanje. Slednjega giba v računalniški izvedenki ni in čeravno je preciznost daleč od namenskih sekljačin, kot je Bayonetta, se vseeno da učinkovito telovaditi. Recimo ko v pravem trenutku, ki je resda nekoliko ohlapen in podvržen igrinim notranjim zakonitostim, odskočiš od šefovega zamaha ali da se s premeti kot srednjeveški Jet Li ogneš okoljskim nevarnostim, kakršne so pasti z rezili, krvavi bazeni na tleh ter ledene eksplozije. Od umika najbolj profitirajo poklici, namenjeni preklanju od blizu, se pravi barbar, menih in novinec, crusader - križarski vitez. A prav pride tudi daljinskim: čarodejki, demon hunterki - lovki na demone in bizarnemu afriškemu vraču - witch doctorju, ki temelji na območnih urokih.
Neskončna pustolovskost Toda na škatlici Ultimate Evil Editiona zgovorno piše 'Bonus: also includes Diablo III' in dejansko je bazična igra le uvod v pravo dogajanje, ki ga vpelje megarazširitev Reaper of Souls. Te na konzoli ni moč dokupiti ločeno, da bi tako dopolnil obstoječi Diablo III. Je pa omogočen prenos shranjenega položaja iz starega D3 v novega, in sicer ne le s PS3 na štirico in X360 na xbox one, marveč navzkriž. Tako lahko ob prej končanem Diablu III začneš direktno na eni višjih težavnosti in v novem, petem dejanju. Seveda se nemudoma postavi vprašanje, ali je Ultimate Evil z Reaperjem vreden dobrih 40 evrov za stari napravi oziroma dobrih 60 za next-gen. Moj odgovor: pretežno je. Blizzard za svoje igre resda mastno zaračunava in menim, da bi bila lahko zadeva malo cenejša. Oziroma da bi morala obstajati možnost, da bi lastnik konzolnega Diabla III Reaperja dokupil. Vendar je Reaper of Souls dosti več od klasične razširitve, ki prinese parurno svežo kampanjo ali par večigralskih prizorišč. Novi komplet denimo vsebuje izpopolnjeno nameščanje robe v skrinje in sovražnike, kjer se verjetnost uporabnosti dobljenega viša z močjo ugonobljenih ter z zahtevnostno stopnjo. Od poglavarjev in elitnih mobov na višjih težavnostih se lahko tako razumno nadejaš dragotin. Nato je tu dodelano paragonsko napredovanje, ki omogoča točkovno vlaganje izkušenj v posamične statistike. Daleč najbolj privlačen pa je pustolovski način, adventure mode, ki se odklene, ko obrneš Reaper of Souls. Prej si lik krepil z drgnjenjem kampanje. Ko pa odpreš adventure mode, ti je odsihmal omogočeno svobodno skakanje po že obiskanih nivojih v vseh petih dejanjih. Tam dobivaš naključne naloge, bountyje, v slogu 'ubij šefa' ali 'očisti temnico' in se podajaš v nephalemske razpoke, naključno oblikovana območja, ki trajajo med desetimi in dvajsetimi minutami ter imajo posebej zajebane glavarje. Nagrade so zahtevnosti primerne, med njimi pa so tako obilne količine zlata in nova orožja ter kosi oklepov kot blood shardi, ki jih imajo radi trgovci.
Elita prikazni Nočem zmanjševati privlačnosti kampanje v Reaper of Souls, ki te iz obleganega mesta Westmarch prek močvirij in angelskih bojišč popelje v domovanje same Smrti. Stilistično je peti akt izvrsten, vključno z vizuelno nadmočnimi kasnejšimi nivoji, ki gotiko mešajo z znanstveno fantastiko, in izredno, glede na izvirnik še subtilnejšo ter bolj raznoliko glasbeno spremljavo. Škoda, da so vmesne sekvence zgolj narisane na roko in da je zgodba pozabljenja vreden ščiš. A ko vidiš, kako množične horde tako starih kot novih sovragov te čakajo, med njimi predvsem podanikov solidnega končnega šefa, se glede tega ne sekiraš pretirano. Raje sekiraš nasprotnike. Lahko tudi z mečem ali macolo.
Vendarle je adventure mode tisto, zaradi česar Diabla igraš na dolgi rok, in peskovniško odprta narava za večno krepitev junaka je za to idealna. Saj je res, da se igra prvih nekaj ur vleče in da posebne bojne globine nikdar ne pokaže. Brez prave opreme si mrzel in bolj kot čista veščina šteje dobra roba. Toda brez spodobnih vojskovalnih spretnosti kasneje ne gre. Ne pri pisanem mimohodu županov, ne pri elitnih izvedenkah navadnih sovražnikov. Pojem elite vključuje redke in superredke nakaze ter prvake, ki presenetijo z unikatnimi lastnostmi. Od pohlevnih, kot je puščanje mlak kisline za sabo, prek obstreljevanja na razdaljo in elektrokutiranja do takih, ki ti lahko ob slabi opremljenosti konkretno škodijo. Mednje sodijo bliskovita hitrost, krepitev preostalih monstrumov v hordi in zložno pojemanje zdravja vseh tečnob v slednji, tako da stežka ubiješ eno samo. Ker imajo lahko elitni mobi več teh lastnosti naenkrat, je lahko srečanje z njimi na skrajni zahtevnosti torment, ki se cepi na pol ducata vedno bolj zafrknjenih variant, nadvse boleče. Sploh če imaš hardcore lik, ki po smrti za vekomaj izgine. Tu pride do izraza možnost svobodnega in sprotnega menjavanja petih specialk, ki jih lahko poljubno kombiniraš in jih modificiraš z runami, da se na primer žarek energije iz nebes razdeli na tri dele ali da tla začasno spremeni v območje smrti. Ne deluje vse proti vsem kanaljam. Seveda pa vsebina ni nenehno smrtno resna, saj skladno z Blizzardovim značilnim smislom za humor naletiš na krave, ponije, meč Kingslayer, sovraga Sandorja Clawgana in na playstationu podstopnjo s tematiko igre The Last of Us. Smeh.
strani [2]: 1 2
|
86
sorodni članki
![]() |
|