Če Gospod ne bi želel, da prdimo, nam ne bi dal anusov, modro pravi duhovnik mesteca South Park. Zato se živ­ljenje prebivalcev tega zakotnega koloradskega kraja v dobršni meri vrti okoli rit­nih vetrov in pripadajoče onomatopeje. Zaradi prdenja se zapletejo v vojno s Kanado, pukec pošlje Kennyja k Satanu in če pred črevesni pršec postaviš vžigalnik, dobiš ritni inferno, ki spravi na kolena še tako trdoži­ve­ga nacizombija. Prdci so lahko prihuljeni in zvijačni, lahko so zemljotresni in stenolomni ali pa jih lučaš zgolj za zabavo. Ni je prilož­nosti, ki je analni spohanček ne bi popestril, naj gre za poroko ali pogreb. Zato vadi sfinkter, vadi sfinkter in še enkrat vadi sfinkter. Predstavljaj si, da njim žvečiš čigumi. Toda pozor! Nikoli, ampak res nikoli ne prdni človeku na jajca. Prisežeš?

The Stick of Truth sodi med RPGje. Take, japanskolične. Na pustolovski ravni prosto skakljaš po odprtem South Parku, stopaš v bajte in pleniš predalnike. Na poti te spremljajo neštete šale in southparkovske reference. Ni pa celebrityjev. No, razen dveh, ampak Al Gore in še en črn model sta praktično Southparkčana.

Najdaljša epizoda
The Stick of Truth ni southparkovska igra. To JE South Park. Najboljša označba je 'šti­rinajsturna epizoda s poteznim bojem'. Po nekaj licenčnih polomijah, med katerimi je po gnilosti izstopalo poscano kepanje puranov pred petnajstimi leti, sta se proslavljena avtorja Trey Parker in Matt Stone, ki jim ne zmanjka idej, odločila vzeti vajeti v svoje roke. Projekt je sicer razvijala ekipa Obsidian, toda onadva sta nad njim bdela in ga vsebinsko vodila.
Tako je nastala najobsežnejša in najbolj verna pustovščina tamalih doslej. Ne vem, kaj je bilo razvijalcem pred leti, da so šli iz prepoznavne ploskovno podobe delati neke 3D-čudeže. Tokratni špil je seveda ves čas, tako med vmesnimi sekvencami kot med igralnim delom, videti in slišati enako kot TV-serija. Parker in Stone itak lastnojezično sinhronizirata večino likov. Ker sta v špil vdelala karseda veliko elementov svojega mogoč­ne­ga univerzuma, je obvladanje izročila obvez­no. Če ne ločiš Stana od Kyla, ne poznaš Randyjevih fetišev in ne veš, kdo je največji drek na svetu, potem ta sladokusna vsebina ni zate.

Druga plat igranja je bojevalni zaslon. Prdce delimo, tepemo in bruhamo potezno, po zajebanciji pa ta del nič ne zaostaja. Nove ritne magije, orožja, veščine, priklici, sovragi, animacije, medmeti in enorstičnice ne jenjajo do konca igre. To privlači, saj boj sam po sebi kljub mnogo atributom ni taktično prav nič zahteven.

V mestu je nov 9-letnik. Med mularijo v soseski poteka vojna, zato se za prišleka potegujeta obe strani. Eno vodi čarovnik Cartman, na čigar strani sta med ostalimi Butters in princesa Ke­nny. Vilincem pa kraljuje Kyle z vi­te­zom Stanom in kriplom bardom Jimmyjem. Jedro spora nista playstation in xbox, marveč Palica resnice, ultimativni artefakt, zakajti kdor nadzoruje Palico resnice, nadzoruje vesolje. A otroška igra je le uvod, saj morajo sprteži kmalu združiti moči proti skupnemu sovražniku. Ki to pot ni Barbra Streisand. Pustolovščina novinca pelje skozi neverjetno bizarne okoliše, recimo po letečem krožniku, čez deželo palčkov in v Kanado. Po poti spoznava moč svoje ritne luknje in se analno izvežba pri dveh orifičnih velemojstrih. Katerih? “Shut your fucking face, uncle fucker!”

Samo pri ginekologu v South Parku se lahko primeri tak prizor. Krvi in padlih glav ne manjka, zato ni čudno, da ima igra starostno omejitev 18. Kljub temu so v Evropi konzolno verzijo cenzurirali. Those fucks!

Z zašvasano berglo nad laserske medvede
Popoln nadzor nad mišico zapiralko pride do izraza v spopadih, v katere se mulec neprestano zapleta. Sprva se mu zoperstavlja le druga otročad v fantazijskih kostumih, nakar se repertoar neprijateljev razširi na stekle pod­gane, potrebne pse, klošarje, varnostnike, šestarčke, oživele zarodke in vrsto drugih neobičajnih pojav. Poleg izstrelkov iz zadnjičnega rora fante uporablja še druge specialnosti, odvisne od začetne izbire poklica. Denimo svetopisemske božje nadloge, Davidovo pračo ali obrezovalni skalpel, če je žid. (To je resničen poklic, ki ti ga ponudi kdo drug kot fat fuck.) Za dodatno pestrost skrbi kamerad, ki je sčasoma lahko katerikoli od taglavnih četrtošolcev. Butters se po potrebi preobrazi v Profesorja Kaosa, Kenny prikliče samoroga, Eric preklinja, Jimmy zapoje o devi, ki rada pogoltne, in Kyle brcne svojega bratca. “Kick the baby!”

Junaka vseskozi preoblačimo v boljše suknje, ga friziramo in ličimo ter mu nadgrajujemo krepela. Opremo moremo izpopolniti z bonusnimi nalepkami, kar je kljub lahkim bojem čisto zabavno početje.

Borba je potezna in sliči na nekatere japonske frpje, saj zahteva refleks­ni klik v pravem trenutku ali predoči enostavno QTE-sekvenco. Kot Mario RPG, denimo. Če­prav skozi obvladanje številnih sposobnosti in atributov ter skozi kombiniranje veščin obstaja mnogo fint in vplivov na potek, taktične globine baš ni. Bolj trdoživi nasprotniki praviloma terjajo le več potez do zmage, kajti znot­raj vsake runde se je moč oz­draviti. In če samomorilska krava, mutiran palček ali kakšna od glavar­skih kreatur slučajno zavda paru junacljev, je resurekcija takojšnja.
Ravsanje zato ni pretiran izziv, marveč element pristne southparkovske zabave, ki te zaradi obilnosti v stotem fajtu še vedno preseneti z novimi izkrivljenimi idejami. Na primer, da te pijanec pokozla ali te zmešana baba obmetava s tamponi. Glavna fora je v zabavnem izkušanju mnogoterih izkrivljenih možnosti. Enako ubrisana je gromozanska količina opreme, ki sega od dilda in od­čep­nika prek emo cunj do princeskastih oblekic. Mano povrnejo buriti, a bog­nedaj, da jih poješ preveč. Sledi mana overflow oziroma lijavica.

Pogrešal sem pouk, šoping center in Satana, vendar nisem pričakoval, da bom globoko v riti. Dobesedno. Ljubitelji South Parka bodo črevarno čislali, drugi pa se zmrdovali. Če bodo sploh prišli do tja.