IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Assassin’s Creed IV: Black Flag
Assassin’s Creed IV: Black Flag

Sneti se bo smejal na široko / ko boste enkrat te dni / iz republike Črni prapor / dobili kartoline vsi!

Vsako jesen že dolgo brez pardona pridejo šola, dež in Assassin's Creed. Vsega trojega smo vajeni, a če to za prva dva ni težava, je za tretjega vedno bolj. Serija, ki je z oponašanjem morilca impresivno začela na Bližnjem vzhodu v srednjem veku in se veličastno nadaljevala v renesančni Evropi, se sicer prodaja odlično in ohranja krovno pri­vlačnost. Prav tako vsako leto prinese nekaj svežih idej. Toda jedro ostaja praktično enaka lahkotna, plitka tretjeosebna avantura v odprtem svetu, kjer je prvi boj domala enak zadnjemu, skrivanje je na izi in obstranska op­ravila se kopičijo brez kraja. Zgodba o svobodoljubnih ašašinih, nadzorovalskih templjarjih in polbožjih pripadnikih izumrle rase pa tako nabreka in se spotika ob lastne nesmisle, da ji težko sledimo celo tisti, ki smo končali vse epizode. Kar ni čudno, saj bi morala biti zasnova precej boljša, da bi se zanimivost ohranila skozi šest glavnih delov, devet odvrtkov za zvečine mobilne platforme, tri filmčke ter pet romanov.

Takole se imaš v Črnem praporu najlepše: na krovu svoje ladje, obkrožen s pojočimi mornarji, jadraš proti obzorju in v nov pomorski spopad. Vsi k topovom!

O mama, želim si na Jamajko
Na prvi otip je Black Flag prav tisto, kar so Creedi potrebovali zaradi vsakoletnega ciklusa, kakršnemu se Grand Theft Auto ne podreja in se posledično ne izčrpava. Iz porajajočih Združenih držav Amerike, kjer smo nastopali v vlogi čemernega indijanca Connorja 'Ratonhnhaké:tona' Kenwaya, se preselimo v gusarske južne kraje, na Karibe in Bahame. Leta 1715 smo Ratonhnhaké:tonov ded Edward Kenway, pol Anglež in pol Valižan (Wales je v Britaniji nekaj takega kot Štajerska v Sloveniji), samostojnega dedca, ki si hoče nagrabiti bogastvo. Po spletu okoliščin postane pirat in se zaplete v spopad med morilci in templjarji, ki se vleče še iz Jeruzalema. Vse skupaj pa je znova le simulacija v mogočnih računalnikih firme Abstergo, kjer templjarji brskajo po spominih, da bi si podredili svet.

Kingston, Havana in Nassau so neprimerno manj zanimiva od Eziovih mest. Je pa kul hitro potovanje, s katerim skačeš med lokacijami v njih in na otokih.

Ali da bi ga uredili? Zgodba idejno tokrat ni tako črnobela, ko smo je bili vajeni na koncu Eziovega cikla, saj so ubijalci tudi slabi in templjarji tudi dobri. Gusarji skušajo biti svobodni, kakor si želijo ašašini, a jim uspe le, da se v svoji novopečeni republiki v kraju Nassau zapijajo do mrtvega. Temp­ljarji pa se trudijo z visoko tehnologijo v pravljičnem Observatoriju ljudi nadzorovati, da bi s tem izkoreninili laži ter zločine. Edward Kenway je dolgo časa svoj človek in je sprva zagret za svobodo, dokler ne ugotovi, da je bil vse premalo izkušen in moder, da bi sledil morilskemu geslu 'Nič ni res­nično, vse je dovoljeno'. Kajti če je nekaj dovoljeno, mar moramo tisto res izživeti? In kakšne so posledice? V tem se skriva bistvo nauka.

Spopadi na krovih ladij, na katere se izkrcaš, niso nič bolj napeti kot na kopnem, saj zibanje nima vpliva. Dva bosta itak takoj mrtva, ko bom izvlekel pokalico.

Blefiraj drugim, sebi vsaj ne laži
No, moralna in etična zanimivost se porazgubita v banalnosti in čudnosti fa­bule. Težava ni toliko v tem, da ostro zaniha iz zabavljaške prve polovice v krvavo, z metaforami obloženo drugo, marveč v logiki. Le-ta močno šepa, saj se dogodki vrstijo brez razlogov in smisla. Primer: junaka zajamejo, nakar ga ne obtežijo s kamni in ga zabrišejo v morje, marveč ga izkrcajo na ... samotnem otoku sredi morja? Ne, dvajset metrov proč od obale celine! Mu potopijo ladjo ali jo zaplenijo? Kje pa, brez poškodb jo dobi nazaj. Takih krneki situacij mrgoli, vključno z ljubezensko zgodbo, kjer Edward posiljeno žaluje za babo, s katero prej ne zgradi domala nobene čustvene povezave. In navsezadnje je butasta ideja, da aktualni Kenway ašašinske spretnosti obvlada, ker je prave krvi (?!). Ampak saj veš, igrice so za otroke, itak ne bo nihče opazil. Na drugi strani pa kljub fantazijskosti pozabijo na krakena. V zgodbenem DLCju naj ga ne bi bilo, saj bomo suženj, ki se osvobaja.

Umetna pamet je domala neobstoječa, kot lahkotnemu tiholazništvu pritiče. Nič­koliko stražarjev stoji s hrbtom proti tebi le zato, da jih lahko ekspresno zakolješ.

Še dobro, da so zanimivi liki. Edward sčasoma sicer najstniško zatravmira in želja po maščevanju ostaja fetiš Assassinovih razvijalcev. Toda na splošno je še kar veder in realen možak, ki razdira žaltave in zvrača kupice rujnega. Škoda, da za rit ne prime kake mastne Karibčanke, ki jih je premalo, tako kot na splošno ljubavi in poželenja. Nobene dečve ne odpelješ na ladjo in v bordel ne moreš. Tudi sifilis in skorbut ne terjata žrtev. Srečaš pa dosti privlačnih, zanimivih oseb, med katerimi je za spremembo glavni negativec. Nekatere, kot je tvoj zamorski pribočnik, niso zgodovinske, druge pač. Na primer Edward 'Črnobradec' Thatch, ki sporoča, da je moč s podobo načrtno ustvariti legendo, znani britanski pirat in kasneje lovec nanje Benjamin Hornigold ter irska morska razbojnica Anne Bonny. V lepo narejenih vmesnih sekvencah debatirajo, ga žingajo, plovejo in crkavajo v bitkah namesto od gonoreje, kakor velijo sanje vsakega poštenega korzarja. 

Kar so bili v AC3 zimski gozdovi, je v Black Flagu vlažna džungla. Tek čez drevesa je zdaj še bolj intuitiven in lažji, z vej pa lahko sovražnike kruto obešaš.

Assassin’s Creed IV: Black Flag
Ubisoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 244
november 2013