IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Rayman Legends
Rayman Legends

Sneti več ne rabi uda, ko pred njim je igra luda. Žalosti in teme ni, saj ju Žarko razsvetli!

Pred dvema letoma je bil Rayman Origins kot piš svežega vetra v zatohlo močvirje alienskih neprijateljev, temačnih gospodarjev in stare Nintendove risankaste bande. Napol pozab­ljena Ubisoftova ploščadarska ikona Žarko je razturila s prisrčno animacijo, domiselnimi nivoji, sodelovalnim večigralstvom, prijaznostjo do neznalcev in kljubovanja izvedencem. Tako je sekala, da je prejela visoke kritiške ocene (pri nas redko podeljeno 90) in se dejansko spodobno prodajala, četudi je šlo za dvo­razsežno, od strani gledano poskakovalno arkado po starih regelcih.
Nadaljevanje bi morali dobiti že začetkom leta, a le na wii U, ki pa tržno šepa. Zato si je stvaritev Ubisoftovih studiev v Montpellierju in Casablanci prislužila odlog ter skok na PC, PS3, xbox 360 in vito. Zamik so izkoristili za vdelavo šefov in poliranje. Kljub temu bi potrebovali še nekaj mesecev, saj je Legends nekoliko bolj razglašena od kompaktne enice. A predvsem zato, ker ni zadovoljna z reciklažo.

Izvedbe ni mogoče dovolj pohvaliti. Na vseh sistemih je Rayman Legends do onemoglosti farbovita in stilistično perfektna risankijada, dočim ob glasbi itak nenehno migaš v zicu.

Moj Kung je boljši od tvojega Foota
Iz minimalistične štorijice izvemo, da je Rayman z druščino v Sanjavem gaju spal sto let, vmes pa je žlehtni čarodej zasužnjil deset princes in kup modrih bitjec, teensiejev. Žarku ne preostane drugega, kot da neha drnjohati in se ubožce spravi reševat.
Okvirni recept je enak kot v enici: šibanje z leve proti desni, skakanje, ogibanje sovražnikom in prepadom ter nabiranje teensiejev in lučkastih bitjec lumov, kar oboje prispeva k odklepanju novih stopenj. Pohvalno ni nikdar na razpolago le en nivo, marveč je vedno odprtih več. Med njimi se poljubno seliš v osrednjem sučišču (hubu), kjer izbiraš tudi med svetovi. Tu dostopaš še do dodatnih izzivov, starega bradača z nasveti, sobe z zakladi in privlačne miniigrice Kungfoot, kjer s prijateljem ali več njimi nažigaš hecen karatejski nogomet na enem zaslonu. Res zanimivo, kako uspe genialcem, kot je Raymanov ata Michel Ancel, iz preproste ideje narediti nekaj tako nalezljivega, da gredo ure mimo kot namazane. Kar na splošno velja za celotne Žarkove legende.
V opisih se na tem mestu ponavadi že lotim razlaganja igralnih prijemov, tu pa nimam kaj povedati. 'Brezuda žvau', kot herojčku ljubkovalno pravimo, zna bolj ali manj tisto, kar obvlada od nekdaj: tek, skok, par udarcev, vrtenje med hitenjem, letenje, plavanje in šibanje po nekaterih navpik ter pošrek postavljenih stenah. Sposobnosti si Rayman ne nadgrajuje tako kot Mario z oblekami, niti se ne spremenijo, če izbereš kak drug lik. Kar nekaj jih je, od pobalinsko režečih se bojevnic prek glomaznega nerodneža Globoxa do neugrabljenih Teensiejev. Toda glede veščin so alternativci enaki Raymanu.

Starogrška tematika ima najbolj modro nebo tostran Sege in te ogroža z ognjenimi kroglami iz nebes. Takisto te skuša elektrificirati z odrezano Zevsovo roko.

Če ne bi bilo pomagača Murphyja, bi te tile pošastki brž ugonobili. Tako pa jih zmene požgečka po očesih, da odpro gobce in ti omogočijo prelet kočljivih mest.

Andale, Žarko, andale!
Kleč je tem, kako Rayman omejeni repertoar izrablja glede na težave v okolici. Natanko to označuje najboljše ploščadne arkade, od Jet Set Willyja do Super Mariev. Nobena ne komplicira z nadzorom, temveč navduši drugače.
Podrejajoč se tej plemeniti tradiciji te Legends obsiplje z domišljijskimi, raznolikimi nivoji. Prvih nekaj je namenjenih uvajanju, nakar avtorji prestavijo v drugo, pa v tretjo, četrto in peto, kar je hkrati število lobanj, ki označujejo težavnost danega prizorišča. Rayman beži pred plameni, ovijalkami in rokoborci, lebdi na gejzirjih toplega zraka, se svaljka med hrenovkami in lubenicami, pazi na jezne duhove in še in še. Korake ubira skozi tematsko različna okolja, od starogrškega, ki sestoji iz oblakov in ječ, prek mehiškega, kjer vladajo feferoni in tort(ilj)e, do gozdno-džungelskega ter robotskega. Vmes najde tako očitne modre prijateljčke, ki jih reši, kot skrite, ki jih osvobodi na kratkem ločenem nivoju. Tu je treba početi marsikaj, med drugim sukati vso temnico z likom in pastmi vred ter z žogo kot v Pegglu zadeti tarčo.

Ognjeni zublji se vijejo kot trta. Ko se znebim teh pošastkov v zraku, bom moral pri vijuganju med plameni pokazati kar nekaj spretnosti.

Tudi šefe poonegavi. Teh je pol ducata, za vsak svet eden, in vsak je večstopenjski, od ta debelega in ta suhega zmajčka do ruvača pred jezerom lave. Če si bolj nespretne sorte, se ne boj preveč, saj niso nadvse težki. Med drugim zato, ker je med njihovimi boji več nadzornih točk. Nasploh te ima Rayman rad, saj je checkpointov povsod obilo, življenj pa neskončno. 
Vse se odvija ob fantastični glasbeni spremljavi, ki kombinira havajsko kitaro, žvižganje, rock, simfonični orkester, klasiko, mariačije in celo osembitno piskanje, in disneyjevsko-pixarjevsko kvalitetni, perfektni animaciji, ob kateri se nasmihaš do ušes. Številne fine podrobnosti, od Žarkove zagnanosti, ko se pripravlja na tek, do tega, da tečno podvodno spako po koncu pregona odplakne s potegom na vrvico, naredijo štimungo še tolikanj bolj radostno. To je vesel, smešen, neprisiljen špil, eden redkih v teh časih.

Tu ti Murphy pomaga tako, da v praznem prostoru na vnaprej določenem mestu naredi podlago iz megličaste polente. Po njej lahko stečeš in med plameni napreduješ.

Kje je moja salsina omaka?
Na prvi pogled je Legends zelo podoben Origins, saj uporablja nadvse sličen risarski slog, le da so barve ponekod bolj pastelne. A klasična platformska akcija je bila prej bolj izpostavljena, med­tem ko v nadaljevanju tvori osnovo, ki ji pridružijo nove domislice.
Montpellierski Ubisoftovci so tako poskrbeli za dosti stopenj, kjer nisi vpet v tek od leve na desno, marveč so usmerjene bolj raziskovalno. Zlasti so take podvodne v svetu 20.000 lučkov pod morjem, kjer je treba najprej najti stikalo za izklop elektrike, nakar se vrniti k izhodu, pri čemer se pot spremeni. Še ena varianta so labirinti, kjer se nepremočrtno seliš skozi sobe, ki delujejo kot arkadne in miselne ovire. Dalje se tempo močno spreminja. V enem svetu kot nor bežiš pred spako, ki te hoče požreti, v naslednjem pa se ob bondovski muziki kot zabaven nindža skrivaš pred stražarji in elektrificiranimi sondami, ki ti hitro spražijo rit z laserjem. In po šefu vedno sledi noro zabaven glasbeni nivo, koder tečeš in skačeš v skladu z glasbeno podlago. Med drugim slišiš meksikansko obarvani Eye of the Tiger. Takega menjavanja Origins ni poznal.
Subtilen, a kmalu očiten dodatek je dinamična fizika. Te v ploščadah ne srečamo dos­tikrat, v Legends pa je uporabljena obil­no in koristno. Do izraza pride, ko skozi luk­nje izteka lava, ko se za tabo zliva reka iz kosmatih zobatcev ali ko stražarji izstrelijo električno kroglo, ki se nato nepredvidljivo, kakor žoga pri Kungfootu, odbija po zaslonu. Ker take zadeve niso skriptane, lah­ko denimo na glavo fašeš kapljo smrti, čeprav si na­tanko naštudiral pot mimo. Ker, saj veš. Fizika.

Skrivalni nivoji razkažejo lepoto elegantnega, docela neproblematičnega plavanja. Ne smeš pustiti, da te sonde zalijejo z lučjo, temveč moraš biti v temi.

Manjši in večji zobati žužki grizejo pot skozi tortno maso, ki se nato zapira. Pot naravnost naprej ni težka, toda ali se kod skriva teensie?

Rayman Legends
založnik: Ubisoft
objavljeno: Joker 242
september 2013

88
luštno poigravanje s ploščadnim receptom
raziskovanje in dinamična fizika
absolutno prvovrstna izvedba
obilje kakovostne vsebine
ubadanje z Murphyjem (izven wiija U)