Prej: PS3, xbox 360. J220, 83 (2011).
Daleč so časi, ko so bili dečvam v vzburjenje in dečkom v zgled korajžni piloti v filmih ter ko smo imeli ničkoliko priložnosti, da smo se vanje prelevili v igrah. Ne v zateženih simulacijah, temveč v akcijadah, ki so poudarjale spektakel in vznemirjenje. Občasno kakšna taka še pride na obisk in mednje sodi Ace Combat: Assault Horizon. Na PCju je zapoznel, a dobrodošel.

Loviti šefovske pilote v krog, ki omogoča pro­ženje raket, ni višjih težavnostih ni mačji kašelj.

Seveda ne pri ljubiteljih količkaj resnih simulacijskih iger, saj gre za nepotvorjeno arkado, ki ima več kakor s Falconom skupnega z After Burnerjem. Toda novi Ace Combat v tem uživa in se nameni biti Call of Duty med oblaki. Upravljanje enega od številnih lovskih letal, tako pravih kot izmišljenih (F-22 raptor, SU-47 berkut, F-35B lightning II …), ne bi moglo biti bolj preprosto. Izvedljivo je s tipkovnico in miško, čeprav je bolj priporočljiv kontroler z analognima paličicama, dočim je tapravi pilotski stick neroden, ker igra terja ničkoliko ostrih sprememb smeri. Po nebu se podijo roji sovražnih letal, ki jih enega za drugim jemlješ na muho in klatiš bodisi z mitraljezom, v katerem je neskončno krogel, bodisi z raketami, katerih količina seže celo v več sto. Izstreljuješ jih od daleč ali ob približanju sprožiš dogfighterski način CRA (Close Range Assault), ki te samodejno prilepi za capina, ti pa mu s popravki smeri slediš, ga mitraljiraš in raketiraš. V teh sledilnih sekvencah adrenalin šprica kot gejzir, zlasti ko na muho vzameš vodjo eksadrilje ali glavnega nasprotnega asa, ki ga srečaš nekajkrat in deluje kot nabrit šef. Poleg tega se dostikrat zgodi, da v CRAju padeš v skriptano sekvenco, ki te popelje skozi kanjon, med stolpnicami ali v noro strmoglavljanje proti morski gladini.

V sekvencah, kjer mitraljiramo iz helikopterja, okolica prav nesramno frči v luft. Hollywood je zgled.

Daleč od tega, da bi bil Assault Horizon posebej globok špil. To se med drugim vidi po hecni callofdutyjevsko protiteroristični zgodbi, ki se odvija leta 2015 in kopira Toma Clancyja. Toda čeprav je linearen, kar je po prejšnjih Ace Combatih razočaranje, ni tako neumen in plitek, za kakršnega ga imajo snobi, ki ne znajo odmisliti ali odpustiti nesimulacijske naravnanosti igre z bojnimi letali. Na spodobni težavnosti moraš pametno izbirati cilje, z njimi hitro opravljati in ne tratiti streliva, drugače skozi misijo prišel boš ne. Za napredovanje skozi spodobno dolgo kampanjo si nagrajen z nepopisnim razturjem in razgibanim dogajanjem, saj se situacije in cilji neprestano menjavajo (rešuješ talce, braniš komandose, napadaš letalonosilko, prestrezaš, uničuješ talne cilje…), vmes pa pilotiraš še helikopter. Draž je tudi solidno spletno več­ig­ralstvo za do šestnajst sodelujočih, ki ima v PC-inačici več letal, kart in načinov, med njimi capital conquest, kjer zavzemaš in braniš svetovne prestolnice. Vse to po mojem nadkrili H.A.­W.X. 2 in upraviči digitalni izvod po 25 evrov v internetnih trgovinah, kot je Green Man Gaming, dočim ga na Steamu ni več.

Kogar vznemirjajo topgunski dogfighti v filmih, bo pri Ace Combatu bržda šprical več vrst tekočin.