IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Pitfal: The Lost Expedition
Pitfal: The Lost Expedition

Retro v džungli najde opojne substance, nakar se z govorečim jaguarjem pomeni o nedostopnih deklinah.

Iz kje je črpal zasnovo Žarkomož? Na čem je slonel Zvočnohitri jež? Kaj je bil zgled Navdušenemu komandantu? Po kateri igri sta se zgledovala celo brata Super Mario? Kam kažejo korenine Maničnega rudarja? Iii, v Jamopadec, seveda, kjer se je daljnega leta 1982 na atariju 2600 znašel Harry. Pitfall Harry. Čeprav ploščadi in plezanje po lestvinah niso bile noviteta, saj sta jih dodobra izkoriščala vsaj Donkey Kong in Space Panic, je Pitfall arkadno skakanje ponesel do novih višav in pravzaprav začel hitro rastoči žanr platformščin. Te so se predvsem na konzolah obdržale vse do danes, čeprav so vrh priljubljenosti doživele v devedesetih. V danes nujnem 3D pogledu jih najdemo v mnogih sodobnih okusih, od GTAjevskega Jaka prek streljaškega Ratcheta & Clanka do skrivalniškega Slyja, vse na obtelevizijskih drkalnikih. Hišni mlinčki take pestrosti in novosti niso deležni, zatorej se bo Pitfall: The Lost Expedition marsikomu zdel kot dar z neba.

Ena redkih ugank, kjer moramo svoje gibe uskladiti predvsem časovno. Nato Harry izmenja dušo s škorpijonom in lovi svoje telo.

In kaj najdemo v s konzol prenešeni Izgubljeni odpravi? Ves Pitfall v posrednem in dobesednem pomenu - tako kot v Majanski avanturi je moč igrati original. Toda vse pritikline dotičnega najdemo v naslednici: tekanje po džungli, za okus preskakovanja valečih se hlodov, nekoliko bolj pogosto skakanje čez krokodile (in v njihova žrela), vsepovsod prisotne akrobacije na lijanah, lestvine ter odpirajoča se mesojedna žrela. A ker smo takšno juho srebali že dvaindvajset let tega, upravičeno pričakujemo množico izboljšav in novosti. Takojci navduši risankasta grafika, ki skozi odlično režirane sekvence prikazuje zanalašč tipično zgodbo a la Eldorado inu kup starodavnih prekletstev. Harry jo pripoveduje v retrospektivi (hehe) in vsebuje pečanje z nerodnim piflarjem Leechem, ki se vedno kam zaplete z letečim propelerjem, reševanje indijanske princeske (pravim vam - zanalašč tipično), pecanje hladnokrvne Nicole, kateri se vseeno počasi odtaja srce, in, da je mera polna, čvekanje z jaguarjem, katerega dar govora ni le vir bujne domišljije po zaužiti vodi iz čarobnih izvirov. Animacije so tako dobre, da včasih vlečejo bolj kot želja po preigranju stopnje.

Raft je en od predmetov, ki omogoča prehod do nedostopnih nivojev. Podobno uporabna sta plinska maska in TNT.

Perujsko džunglo sestavlja okoli štirideset stopenj, ki so nelinearno povezane v štiri sklope, obarvane v stilu vasice domorodcev, ledenih gora, temačnega podzemlja in začetnega deževnega pragozda. Za premagovanje preprek pride prav širok nabor manevrov. Pretepanje doda nove razsežnosti doslej pacifističnemu Harryu, ki z osnovnim bum-tresk in spotikanjem iz počepa krvavo usekuje tako opičnjake kot malo manj kosmate domorodce. Nadalje sklanjanje skupaj s premikanjem ustvari kotaljenje, s katerim se zrinemo skozi špranje in gosto podrast. Glavna karafeka je seveda skok, tokrat dvojni, kot narekujejo sodobne ploščadne skakalščine. Nadzor je gladek, zanesljivo nezmikljiv in mi nasploh ni povzročal želje po sesutju tipkovnice. Špil je nekako srednje težaven, brez frustrirajočega ponavljanja, a dovolj zafrknjen, da bodo mestoma zapokali členki tudi tistim iz stare šole. Če med raziskovanjem vtaknemo nos v kako stransko luknjo, srečamo nemalo vračev, ki v zameno za zlate kipce talajo dodatna življenja, vodiče po džungli ali borilne poteze, namenjene najtrdovratnejšim živaloidom. Harry se lahko nauči zlomljenega plesanja (breakdance, tastar), namreč ril muverskega glavosučnega manevra za odstranjevanje množice okoliških nepridipravov. Ali recimo udarne pesti iz dvojnega skoka, ob kateri se iz škorpijonov hipoma pocedi zeleni zdriz. Nabor širijo še obdarovanja s strani neigralčevih likov, recimo skok iz napada in teka, šprint ter tiholazenje. Zadovoljivo učinkovito. Namečkoma se kosmati raziskovalec polasti devetih predmetov: čutarice za zdravljenje, frače, bakle, ščita in še nekaterih, ki omogočijo prehod v sicer nedosegljive predele (z raftom prebrodimo ledeno vodo). Tako se vselej vračamo v osrednjo džunglo in odkrivamo nove stranske veje za napredovanje ali nabiranje skrivnosti. Pri tem moti le, da skozi uporabo zemljevida v lepo urejenem dnevniku ni moč takoj preiti na oddaljeno lokacijo, temveč moramo dolgotrajno premagovati vse vmesne lokacije, kjer nas pričakajo osveženi sovražniki. No, takega vračanja ni veliko, medtem ko sta včasih možni celo bližnjica ali teleport.

Wiiii, ploščadi! Platforme - oziroma kakorkoli že imenujete dotične ploskve - so temeljni element žanra.

The Lost Expedition posreduje deset do petnajst ur igralnega časa, večidel nabitega z raznolikimi, posrečenimi spretnostnimi preizkušnjami, vmesnimi predahi v domorodskih miniigrah, smejanjem skozi odlične animacije in, če te napade nostalgija, preskakovanjem hlodov v izvirniku. Izvirnosti le-tega sodobna inačica seveda ne doseže, a uspe kot zabaven, četudi tipičen predstavnik žanra.

Harryjev predmet poželenja je kolegica Nicole. Kljub zelo okroglim oblinam špil teče povsem gladko.

Pitfal: The Lost Expedition
založnik: Edge of Reality / Activision
objavljeno: Joker 136
november 2004

81
vmesne animacije
uporabno predmetovje
nelinearna džungla
ni hitrega skoka med obiskanimi lokacijami
ne najbolj napredna