Marec 2015. Nad Zemljo se zgrinja nekaj zloveščega. Množična izginotja ljudi med prebivalstvo sejejo strah in negotovost. Videnj neznanih letečih predmetov je ogromno in nekateri trdijo, da se nezemeljske nakaze že sprehajajo med njimi. Posebej srhljiva so pričevanja o nenavadnih bioloških 'nesrečah', ki naj bi izbrisale celotne zaselke. Tedaj prizorišča nemudoma zaprejo posebne vladne enote v skafandrih.
Šestnajst najbolj razvitih držav v luči vsesplošne panike sklene pakt in ustanovi posebno enoto za boj proti novi, neznani nevarnosti. Xcom ali Extraterrestrial Combat Agency združi najboljše bojevnike, znanstvenike in inženirje, kar jih premore človeštvo. Njihova naloga je ujeti neoprijemljivega sovražnika na delu, ga preučiti in se mu učinkovito zoperstaviti. Na njihovem čelu si ti.

Igra je na površju taka kot UFO, njena vzornica pred osemnajstimi leti. Na strateški ravni upravljamo z organizacijo za boj proti nezemljanom XCOM, medtem ko se na takih taktičnih bojiščih razdivjajo potezni boji od blizu med našimi borci in gnusobami. Tu je mogoče veliko objektov vreči v zrak. Tudi avtomobile, ki eksplodirajo in poškodujejo skrivajoče se.

Xcom se vrača
Tokrat brez pomišljaja v imenu, a vendarle. Dobrih petnajst let po X-COM: Apocalypsu spet stiskaš 'end turn' in si žvečiš nohte v napetem pričakovanju, kaj bo storil alienski cefizelj s plazemsko puško. Ozadju te slovite serije poteznic, ki jo imajo nekateri za najboljše, kar je doživel PC, so namenjeni anali v tem Jokerju. Zato se tu scela posvetimo novincu.
Zanj ti ni treba vedeti ničesar o poprejšnjih delih, saj štorijo za­čenja po svoje in ni neposredno vpet v obstoječi kanon. A po drugi plati gre vseeno za rimejk prvega Ufa, saj iz njega pobere veliko nezemeljskih stvorov in opreme. In, seveda, načelni temelj igranja, ki ga sestavljata dva modusa. Elitno organizacijo za boj proti malim zelenim upravljaš iz ene same podzemne baze, ki se razprostira pred teboj kot mravljinčje gnezdo. Sobane v njej predstavljajo različne oddelke, kot so laboratoriji za raziskovanje zaplenjene nezemeljske ropotije, hangar z lovci na NLPje in vojašnica s soldati, pa nadzorna soba z velikim krogelnim zemljevidom modrega planeta, na katerem motriš sovražne vpade. Tu je bistven gumb za previjanje časa, ki požene dogajanje v tek do naslednjega pomembnega pripetljaja, ko se prigode spet pavzirajo. Pogled iz baze je tako pravzaprav meni, koder odrejaš, kaj raziskovati, kako opremljati borce in katera izvenzemeljska frčala sestreliti. Ko ti uspe kakega sklatiti ali če sovrag napade kraj na Zemlji, napoči drugi segment. Tedaj vojake natovoriš v leteči transport in jih pošlješ na krizno mesto vesoljce buljit v nagravžne frise v poteznem moštvenem načinu. Tod najprej ti ukažeš dejanja svojim vojačkom, nakar to storijo še mali zeleni.

V izvirniku si bil zaklenjen na izometrični pogled, Xcom pa zorne kote precej razgiba. Po fall­outovsko te prekinjajo animacije gibanja in streljanja, medtem ko ponavadi namerjaš takole, izza soldatovega hrbta. Te reči lahko izklopiš, a žal ne animacij prihoda sovraga.

Adijo, time units
Novi Xcom je glede na vzornike dodobra poenostavljen, zato se ti ni treba bati, če poteznic načeloma ne igraš. Časovne točke, ki so v prejšnjih delih pomenile surovino za gibanje in streljanje, sta nadomestili dve akciji na soldatovo potezo. V enem koraku lahko s posameznim borcem napravimo dva premika oziroma premik in nekaj drugega, na primer strel. S tem je ukazovanje bolj podobno ljudskim poteznim strategijam, kot je Panzer General, dogajanje pa mnogo bolj tekoče kot poprej.
Na misijo lahko vzameš največ šest vojščakov, kar bo katerega od veteranov pahnilo v depresijo, saj si jih prej jemal dosti več. A treba je povedati, da so bojišča napravljena tako, da dodatno silo redko pogrešaš. Soldati takisto nimajo več obširnega inventarja: trogajo lahko dve orožji, oklep in en kos posebne opreme, kot so ročne granate ali električni šoker za lovljenje živih primerkov tujskih civilizacij. Na borce tako ne moreš več navesiti vsega, kar se ti zahoče. Je pa po drugi strani odšlo ukvarjanje s strelivom, saj med bojem zgolj menjaš nabojnike. Te imajo liki očitno spravljene še v dolgih gatah, saj jih ne zmanjka.

Baza je po novem le ena. Imaš pa lahko širom planeta pet hangarjev za prestreznike, ki jih velja hitro napolniti.

Glavo k tlom
No, mnogo korenitejša sprememba glede na izvirnik se tiče drgnjenja vojščakov ob okolico. Xcom namreč uvede zanimiv, čeprav spočetka neintuitiven sistem zaklonov. Vojaka lahko stisneš k nizkemu ali visokemu zavetju, ki mu nudi delno zaščito pred izstrelki nasprotnikov. A če te sovražnik vidi, te še vedno lahko zadene, ne glede na to, kako visok je zid! Igra namreč tvoje čepenje za vogalom razume dinamično, kot da vseskozi pogleduješ izza njega. Zato seveda kasiraš v glavo, kar prileti nasproti, in ne smeš biti presenečen, če bo videti, kot da je alien tvojega moža potrofil skozi deset ton vaškega spomenika. 
Ponazoritev je nemara blesava, a se tika ene glavnih hib igre - nezanesljivosti prikaza. Vse prevečkrat se zgodi, da izza vogala preprosto ne moreš ustreliti, četudi bi po vseh pravilih moral. V takih primerih ti ostane le, da stisneš ukaz 'overwatch', kjer vojaki med nasprotnikovo potezo samodejno odprejo ogenj na prvega sovražnika, ki ga ugledajo. Se pravi, nič več refleksnega streljanja iz izvirnih X-Comov. Tu je vse del nabora ukazov, ki ždi ob spodnjem robu zaslona. Med drugim lahko počepneš in se tako še bolj zaščitiš.

Polni ščit predstavlja visoki, polovični pa nizki zaklon. Vijugasta vlečka kaže, da imam nad sovragom psionični nadzor. Granato si bo dal v žep.

V večigralstvu je čas za potezo seveda omejen, zato ne moreš kaj dosti mencati. Sovražnega spiska borcev ne vidiš, ga je pa moč slutiti iz seštevka pik.