IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Halo 4
Halo 4

"Press X to detach plasma cannon?" Fuck yeah! Sneti kanon!!

Daleč smo prišli. Od sage o verskih fanatikih iz vesolja Covenantih do pripovedi o možu pod oklepom Master Chiefu in njegovi spremljevalki Cortani. Od enega samega orjaškega prstana izven naše galaksije do odkritja starodavne civilizacije Prednikov, Forerunnerjev, ki seveda ni prijazna. Od intimne strelske akcije v 26. stoletju do gromozanskih vsemirskih ladij, ki visijo na nebesnem svodu kot nepremična božja kladiva.
Da, Halo je zrastel. To nadaljuje tudi sedaj, ko je iz rok izvirnih razvijalcev Bungie prešel k 343 Industries, zbirki izkušencev in halovskih navdušencev, ki jih je Microsoft zbobnal in jim dal strašanski proračun, da bi svojo zastanovošno franšizo ohranil pri življenju. To mu je uspelo, saj je izdelek daleč od slabega. Kljub temu pa nas ne potegne tako daleč, kot bi lahko.

Spopadov z enim do tremi prometejskimi vitezi, ki jim pomagajo krhke fr­če­če sonde, je glede na razgibanost njihove umetne pameti enostavno preveč.

Robot in Smrketa
Zgodba prvenca nove halovske trilogije Reclaimer se otvori 2557., štiri leta po koncu Hala 3. Supervojak Master Chief skupaj z umetno inteligenco v podobi navidezne mladenke Cortane plava v vesolju na krovu razbite križarke. Vse je hladno in mirno ... nakar naba­še­ta na skrivnostni planet Prednikov. Ajej. Treba ga je raziskati in čeprav so enakih misli stari sovražniki Covenanti, se ti ne izkažejo za največjo grožnjo.
Povedati več bi pomenilo streti še tista zgodbovna zrna, kolikor jih je. V Halu 4 se ne pripeti veliko, saj je levji delež pozornosti namenjen odnosu med Chiefom in Cortano. Oba sta zgovorna in mnogo bolj človeška kot njega dni, zlasti ona, ki ji vsled starosti grozi razpad. Morda je tudi zato tako čustvena, da v njeni rahlo preoblikovani tipski izjavi “Don't make a girl a promise you can't keep” ni več niti kanca hudomušnosti.
V redu in prav, toda interakcija med junakom in junakinjo je postala solzava, ostala fabula pa klišejska vesoljska opereta. Saj po svoje je zanimiva, posebej razkritje, kaj je v ozadju pojma 'Reclaimer'. A pove malo, se ne trudi, da bi ugajala neseznanjencu z univerzumom, obiluje z nejasnostmi (ključne dele zgodbe je treba iskati v skritih terminalih?!), rada ima za lase privlečene situacije in deus ex machina preskoke ter je, odštevši redke dele, navadna trač­ni­ca, da se Mas­ter Chief znajde v naslednjem kočljivem po­ložaju. Bungiejeva štorija ni bila neznansko izvirna, med drugim se je opirala na zamisli pisca Larryja Nivena. Vendar je nudila več prispodob in hrane za mož­ga­ne. Za to zdaj ni dosti časa. Je treba jadikovati. In streljati!

Grafično je Halo 4 izvrsten, me je pa malo razočaral zvok. Ne toliko učinki, ki so solidni, kot sveža glasba, ki ji manjka stare udarnosti in meniške sanjavosti.

V multiju se znova spopadejo rdeči in modri, na dinamiko pa najbolj vplivajo loadouti in tek. Malce so spremenili obnašanje tipskih orožij, kot je strojnica.

Je štirica za Halo, kar je Prometheus za Aliena?
Trditi, da je akcija pretežno enaka kot prej, za veliko iger pomeni nekaj slabega. Za Halo ne, saj po dinamičnosti in vznemirljivosti prvoosebnih strelskih obra­ču­nov sodi na prestol žanra. Ni poveličevan film, marveč igra za prave igralce, a gamer's game. V hodniš­kih obračunih pride do izraza napredna pamet, ki umet­ne nasprotnike vodi raznoliko in prefrigano - znajo se skrivati za objekti in se izmikati, te iskati, metati granate, samomorilsko napadati ... Koridorji pa dostikrat peljejo v velika odprta bojišča, kjer sam izbereš, kje boš posredoval, in svobodno zasedaš vozila, kot so džip, tank in leteča karjola. Veliko je odvisno tudi od orožij, ki so kajpak izmišljena, a se krepko razlikujejo po dometu in učinku. Zato v Halih krožiš, se skrivaš, taktiziraš, paziš na strelivo in genialno implementirani obnovljivi ščit, izbiraš najbolj efektivna krepelca, iščeš nove prijeme ter občasno puščaš, da se pridaniči ene in druge sprte strani stepejo med sabo. Koder imaš tovariše, niso nesmrtni, niti jih ne moreš oživljati s ču­de­žnimi injekcijami.
Vse to je prisotno v Halu 4, zaradi česar je igranje vnovič za stopničko pred levjim deležem konkurenčnih šuterjev. Zunanjost je spektakularna, z izvrstnimi svet­lobnimi učinki in svetlikajočimi se delci v zraku. Mestoma ne moreš verjeti, da jo riše šest let star sistem. Ko se srečaš s Covenanti v znani zasedbi, od hecnih gruntov prek elitov do hunterjev (manjkajo pa bruti), je žur enako hud. Problem je v tem, da je mešanica v nekaterih pogledih manj ugodna. Odprtih bojišč ni toliko, saj je igra mahnjena na ozko odmerjene poti, iz rešetanja pa je izteklo nekoliko adrenalina. 

Cortana je manj Chiefova ljubica kot mati. S prsmi, ki so že dojile. Osebe so živ­ljenjske, z ekspresivnimi obrazi in govorom. Škoda za ceneno sentimentalnost.

Pol igre namreč mine ob odstranjevanju novih antagonistov, Prometejcev, in ti niso navdušujoči. So le treh vrst, kar je premalo: štirinožci, vitezi in leteče sonde. Prvi so hitri, številčni in zelo napadalni, malce v slogu Floodov, ki jih tokrat ni; vitezi so opremljeni z različnimi orožji, od bazuk do snajperk; sonde pa oživljajo padle viteze ter postavljajo ščite. Kul prijem, toda težava je v vitezih. Veliko jih je, imajo svoje trike in so nevarni, a v končni fazi so počasni ter statični in se kljub sposobnosti teleportiranja prevečkrat pustijo odstreliti od daleč. Takisto so nova alienska orožja le izvlečki predhodnih in zemeljskih. Čemu potrebujemo pet inačic snajperice in tri strojnice? Needler da vso novo ropotijo v koš. Velja pa pohvaliti sekundarne sposobnosti, kot so ščit, raketni ruzak in pomagalna sonda. Te pridejo prav tudi v večigralstvu.

Po bojišču kot vedno pobiraš druga orožja, kar je tokrat še večja nujnost, saj streliva dostikrat primanjkuje. Čemu potemtakem nekatera izginejo?! Ccc, 343!

V kampanji Chief dogajanje opazuje iz čelade po zgledu Metroid Prima, v multiplayerju pa kacige ni. Tu me hoče floodovec okužiti, da postanem kot on.

Se spomniš Reacha?
Štirica je žrtev uspeha prednic. Rešetanje je še zmerom za stopnjo nad običajnim v 3D-pucačinah, toda napredka je malo. Deseturna kampanja, ki je na predzadnji težavnosti heroic zaradi skopuško odmerjenih množičnih obračunov s Covenanti prelahka in je treba iti na legendary, po možnosti s prilagoditvami v obliki tradicionalnih lobanj, bo za Hala vajene v redu. A brž­da nič več kot to. Preveč rada ima okorne prometejske viteze in preveč te sili v enolična čiščenja kanalj z razdalje v vozilih, da bi presegla svoje zglede. Ob­enem je linearna, s čimer zavrže delni peskovnik iz ODSTja, in se najraje odvija v pustih, hladnih kovinskih grobnicah, ki se z ravnimi svetlečimi linijami zg­ledujejo po Tronu. Džungla iz promocijskih videov in puščava sta zgolj lepa izleta. Misije pa so v mnogo­čem izvlečki že videnih, recimo let s pelicanom, ki kopira New Alexandrio iz Reacha. Ko Master Chief sede še v vesoljskega lovca, postane jasno, kaj je Halo 4. Ljubezensko pismo Bungieju in fanom, spisano z novo pisavo.

Šefov spet ni, je pa reachevska stopnja z vesoljskim bojevanjem, ki se silno zgleduje po Star Wars. S takimi očitnimi popkulturnimi vplivi nekoliko pretiravajo.

Tudi v večigralstvu pride prav ravno pravšnja pomoč pri merjenju. Imajo pa tanki wraithi v kampanji in spartan ops grdega hrošča, da te ne opazijo s polrazdalje.

Halo 4
343 Industries / Microsoft za xbox 360
objavljeno: Joker 232
november 2012