IGROVJE
stranka » igrovje » pc » World of Warcraft: Mists of Pandaria
World of Warcraft: Mists of Pandaria

Aggressor s kombinacijo krožnih brc in plesa sedmih pesti izpije vrč piva.

Ob vseh prejšnjih dodatkih za World of Warcraft smo napeto ugibali, ali bodo Blizzardovci z njimi svetu prik­lju­čili simpatične Pandarijce, ki so bili svojčas lik v Warcraftu 3 in prvoaprilska domislica. Zdaj, ko so jih, pa bolj kot ne zmigujemo z rameni. Mists of Pandaria je četrti dodatek za World of Warcraft in prvi, ki ni prevrnil rekordov. Je tako zato, ker ljudi spominja na Kung Fu Pando? Ali nemara zato, ker je dospel Guild Wars 2? Po kakovosti namreč ne odstopa od potepanj v Burning Crusadu, Lich Kingu in Cataclysmu.

V Pandariji je moč po Blizzardovi mmorpgjski filozofiji skoraj vse premlatiti sam. Kdor igra Guild Wars 2, se bo tu počutil osamljenega.

Brcajoči medoti
S Kataklizmo je Blizzard razvil dva trdna stebra, ki delujeta tudi v Pandariji. Prvi je nabor odličnih in raznolikih kvestov, ki te lahkotno odpeljejo do nove stopenjske meje; ta je v Meglicah postavljena na 90. Drugi je pak nošenje vsebine igralcu na velikem zlatem pladnju. Komur so bile všeč Cataclysmove naloge, polne Blizzardovega humorja, bo zdaj vesel. Novi svet, ki je povezan v celino Pandarijo na jugu Azerotha, je posut z bitjeci, potrebnimi pomoči. Naloge si spet sledijo v daljših, pripovedno gnanih zaporedjih. Ko prideš v neko vasico, tam ni milijona NPC­jev s klicaji nad glavami, marveč peščica, ki te vrže v dolg avanturistični tobogan.
Ta spet uporablja vse trike, ki smo jih vajeni. Med kraji te hitro prevaža v goblinskih tankih in na zmajih, redno ti daje v roke absurdno močna orožja in nasmeji te s komič­ni­mi pogovornimi vložki, ki blažijo tlako. Tudi kvesti, kjer moraš fentati N sovraž­ni­kov, so napravljeni tako, da v njih mečeš ka­ko ostro ali eksplozivno stvar. Recimo sode alkohola.
Za razliko od kataklizmičnih zgodbic, ki so skakale iz ene pop reference v drugo, je Pandaria bolj celostna. Azijska, namreč. Bo pa to najedalo tistim, ki so alergični na pokroviteljsko vzhodnjaško filozofijo, saj Pandarijci, ki so hkrati nova igralna rasa, mod­­rujejo, da je veselje. So pa puhasti in cortkani. Malo bi avtorje pokaral še, da je ravno prva cona novega kontinenta od vseh najbolj slabokrvna. Šele ko jo prepešačiš (letati je spet moč šele na levelu 90), se pred teboj odprejo lepe padajoče terase niz valovitega ozemlja, prepredenega z barvitimi templji.

Pandarijci prigode začno na hrbtu velike želve Shen-zin Su, ki jo nekaj črviči, zato s kolonijo vred odvandra v tri krasne. To ni fajn.

A-SAAA!
Kar se mlatenja tiče, najprej opaziš predrugačene talente. Odslej moraš na vsakih petnajst stopenj izbrati eno od treh veš­čin, ne glede na specializacijo. Po eni plati je izbira spet dobila večjo vlogo, saj tuh­tanje ponekod ni lahko. Po drugi pak ne gre prezreti, da je bilo bivše nalaganje točk v bonuse svojevrsten ritual, ki ga sedaj ni več.
Kdor WoW igra zaradi boja, naj takoj začne z novo klaso, menihom (monk). Hibriden je in prilagodljiv, kajti izvežbati ga je moč tako za tanka kot zdravilca in ubijalca. Stilsko je kakopak pobegnil iz azijskoidnih borilnih filmov, zato počne krožne hitreje kot Chuck Norris in uppercute močneje kot Ken, alkohol pa žlampa kot Jackie Chan. Za klofanje uporaba dve surovini, energijo in chi, nemalo podobno menihu v Diablu 3. Igralni stil je za odtenek bolj dinamičen od starejših poklicev. Nekje med njimi in katerokoli službo v Guild Wars 2, hehe.
Drugi vidik spopadanja, spuščanje v temnice, takisto nosi pečat Blizzardove domišljije, saj si zdaj občutno več šefov lasti kako zanimivo mehaniko. So pa zanemarili iskalce izzivov, saj so dungeoni prelahki celo v herojskih različicah! Ker endgame spet predstavlja grmadenje vijoličnih oklepov, začneš tam zehati.

Ko na čajanko povabiš goste tako iz Horde kot Alianse, dobiš gomilo kosti. To naj bi bilo ob odsotnosti osrednjega sovraga glavni špas.

Moj ptič premlati tvojega hrčka
Da ti ne bi ratalo preveč dolgčas, so Meglice naphane s kratkočasnimi novostmi tako za nezahtevne kot hardkor ljudi. Na prvem mestu je razvpito pokemonsko spopadanje med udomačenimi bitjeci (pet combat). Ži­valcam izbereš do tri veščine, ki jih lahko uporabljajo v poteznem boju z nasprotnikovimi. Ob tem pridobivajo stopnje in se s tem razvijajo, zaradi česar je st­var PREKLEMANO ZASVOJLJIVA! Koga utegne postati sram, ko bo zamudil na raid, ker se bo mlatil z zajčki in hodečimi škatlami.
Drugi element so spretnostni modusi temnic (challenge mode), kjer tekmuješ v ča­sov­nem čiščenju zverin. Vsakdo ima enako opremo in torej enake začetne zmožnosti, zato je vse odvisno od sposobnosti in mošt­ve­ne koordinacije. Kdor je mahnjen na postavljanje rekordov v speedrunih, bo tu kot doma. Bolj avanturistični pa ne. Ti bodo namesto tega odhajali v scenarije, male temnice za tri igralce, kjer je na pr­vem mestu pripoved. Tod ti razložijo pomembne dogodke, kot je uničenje Theramora. 
Da, Theramore je fertik, kar je le eden od vzrokov za vnovič vzplamtelo sovraštvo med Hordo in Alianso. Prav to naj bi bilo jedro Meglic, kar pa še ni otipljivo in naj bi prišlo šele v obližih. Zaenkrat tako še vedno PvPjaš v arenah in bojiščih, od katerih je treba omeniti Silvershard Mines, kjer nadzoruješ premikajoče se vagone z rudo.
Pandarija je simpatična in ji vsebine ne ma­­njka. Gotovo pa v zvrst ne prinaša ni­če­sar novega In za nameček še vedno fura izključno naročniški model. S tem je to prvi dodatek, kjer postaja zares očitno, da se World of Warcraft stara.

Šele ob kameri, ki ti približa mlatenje med udomačenci, se zaveš, kako grdo se Warcraftov videz stara. Zajci imajo od oka pet trikotnikov.

World of Warcraft: Mists of Pandaria
založnik: Blizzard
objavljeno: Joker 231
oktober 2012

dobro kvestanje
menih
množica kratkočasnosti
pokrajina
prelahke temnice
znova tlaka
razvoja PvPja še ni