Revija Joker - 2312 (Kim Stanley Robinson)

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » 2312 (Kim Stanley Robinson)
2312 (Kim Stanley Robinson)
...
Sneti

Vsakdanje skrbi nas tarejo in nam odvračajo pogled od nebesnega svoda, za katerim se skrivata neskončnost ter, če gre verjeti kapitanu Kirku, Bog. Na srečo še ustvarjajo pisatelji, ki znajo slednjega potresti za sivo brado, da ven padejo nezaslišanosti, kakršne bi lahko človeštvo imelo čez stotine let. Tak je Američan Kim Stanley Robinson, ki se je v devetdesetih proslavil s tribarvnim znanstvenofantastičnim nizom Red Mars – Green Mars – Blue Mars in še zmerom ustvarja. 2312 ne sodi v njegove velike serije, kot sta marsovska ter Science in the Capital, toda ideje zato niso nič manj grandiozne. 
Petstostranski ZF-roman se ne osredotoča toliko na zgodbo kot na dokumentarno-znanstveni popis življenja v 24. stoletju. Detektivska fabula o odkrivanju ozadja umora znane raziskovalke, k čemur je pripojena zarotniška nadgradnja s teror
ističnim napadom na propulzivno mesto, je sama po sebi v redu. Zdi pa se, da obstaja bolj kot ne zato, da lahko odbiti liki vandrajo po še bolj odbitih prizoriščih.
Glavna nastopajoča sta Warham, ža­bo­idni velikan z lune Titan, in čemerna obo­jespolnica Swan z Merkurja, ki ju dogodki združijo v krhki zvezi. Med raziskovanjem zločina, pri katerem se jima pridruži miniaturni detektiv, obiščeta tako ekološko razpadlo Zemljo kot vroče in mrzle lune ter asteroide, ki so jih izvot­lili ter spremenili v orjaške replike naših celin. Robinson ne špara z opisi tehnoloških postopkov, kulturoloških fenomenov in družbenih problemov, kot so trenja med ducati frakcij, nastalih po kolonizaciji Sončevega sistema. Vse to 2312 daje poseben ton, ki je manj Armageddon in bolj BBCjev doku.
Ne pričakuj norih strelskih obračunov in udarov bojnih ladij v vakuumu. Čeprav nekaj akcije je, je bralec fasciniran zlasti nad tem, kake ideje ima avtor. To je povest, v kateri posebna življenjska vrsta izvaža sončno svetlobo in kjer po Merkurju skačejo opazovalci zvezde, ki se gibljejo po hitro premikajoči črti med og­njem in temo, Zemlja pa je mutirala v neprepoznavno multikulti čobodro z moč­­­­nim kitajskim priokusom.
Zamisli nemara niso tako megalomanske kot pri Hamiltonu in Banksu, a so vznemirljivejše, ker koreninijo v realnosti, s čimer Robinson na zanimiv način kanalizira Clarka. In tudi zahteva slično potrpljenje ob dokaj suhoparni pro­­zi, ki si ne prizadeva biti všečna ter ji ni problem porabiti ducata strani za opis Beethovnovega koncerta v vakuumu. 

2312 (Kim Stanley Robinson) objavljeno: Joker 229
avgust 2012