Revija Joker - Silmarillion (J. R. R. Tolkien)

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Silmarillion (J. R. R. Tolkien)
Silmarillion (J. R. R. Tolkien)
...
Sneti

Če lahko za kakega fantazijskega pisatelja rečemo, da si je ustvaril versko-zanesenjaški kult, je to Tolkien. Njegova povest The Lord of the Rings je eksplodirala v šestdesetih in zakoličila novo literarno podzvrst
(visoka fantazija), mnogi navdušeni bralci pa so se v domišljiji povsem preselili v njegov natančno izdelani svet. Ni jih malo, ki ne morejo verjeti, da bi si mogel en sam človek sploh izmisliti tako kompleksen bivalni prostor - stališče, ki ga je Tolkien podpihnil s hudomušnimi namigi, da je on samo zapisovalec in da Srednji svet zares obstaja. Predvsem takim je namenjen Silmarillion, uvod v Gospodarja prstanov.

Middle-Earth seveda ni resničen kraj (vdih!). Gre pa Tolkienu vsa hvala za to, da ga je naredil zelo verjetnega in da je Britancem ustvaril lastno mitologijo. Dolga leta je krampal, lopatil, dletil, šilil in pincetil tematiko, bogato načrpano iz nordijskih verovanj in krščanstva, ter jo nazadnje ovil v junaško pripoved o uničenju Edinega prstana. Ampak ta povest je zgolj izsek oziroma zaključek dolge sage, ki se začne tedaj, preden je bilo ustvarjeno karkoli drugega. 'Takrat je Eru, Edini, ki mu Ardi pravijo Iluvatar, ustvaril Ajnurje, Svete, sadove svojih misli. In nagovoril jih je in jim predlagal glasbene teme; oni pa so peli pred njim, in bil je vesel.' Eru kot Bog ustvari svoje angele in Globine Časa, v katerega njihovi glasovi umestijo Svet. Nanj se spustijo določeni Ajnurji, da bi ga oblikovali - ti so Valarji, Sile Sveta. Eden od njih je Melkor, mogočen, a zavisten Ajnur, ki bi si rad lastil vse in vladal vsakomur. Melkor je zaslužen za to, da na Svetu zadivjajo boji in vojne, zlasti ker je neznansko ljubosumen na Iluvatarjeve Prvorojene in Drugorojene otroke - viline in ljudi. Ti mu nadenejo ime Morgoth, Črni sovrag. Ko ga Valarji, vilini in ljudje končno porazijo, ga vkujejo in ga zadegajo v Praznino, kjer bode bival na vekov veke, se pak dvigne njegov najmogočnejši sluga, Sauron. Tisti, ki ga ob moč ne bo spravil ne štrlečouh, ne ljud, marveč dlakavopetni hobit.
Zgodovina in mitologija, ki si ju je izmislil Tolkien, sta dolgi, zapleteni in bogati. Vpliv nordijskih verovanj (nastanek Sveta, imena in vrste bitij, pisave in jeziki) ter krščanstva (zgodnji Svet kot raj, Melkor kot Lucifer, konec raja zaradi prevare) je izobraženejšemu nespregledljiv, a zaradi tega Hobit, Gospodar in Silmarillion niso nič slabše branje. Treba pa je 'amaterskega' radovalca nad Tolkienom in tistega, ki ga je zanj navdušil Jacksonov film, opozoriti, da je Silmarillion težko in nerazgibano delo za zanesenjake. Pisano je kot zgodovinska knjiga, z nizanjem dogodkov in oseb zamenljivih imen, in je brez še tiste ne ravno nagrmadene literarne pestrosti LOTRa. Junaških pripetljajev in bojev ne manjka, a daleč več je naštevanja ter opisovanja v biblijskem slogu. Kul, če menite, da Srednji svet res obstaja - manj kul, če vam za to dol visi. Vsakemu svoje.
Slovenjenje Silmarilliona ni delo Branka Gradišnika, marveč Uroša Kalčiča ter naveze med založbama Karantanija in Gnostica (ki je poskrbela za prvi Gospodarjev prevod). Prevajalcu je prenos besedila uspel, saj je jezik starinski in teče tematiki primerno. Njegova statičnost v primerjavi z Gospodarjem se Silmarillionu vsled tematike pravzaprav bolj poda, kot bi se mu lahkotna, strunasta 'gradišnikovica'. Moti le par neskladij med Gospodarjem in Silmarillionom - v prvem recimo slovenjeno Ajzengart, tu izvirno Isengard. No ja, navdušenci, ki jim je delo navsezadnje namenjeno, bodo že vedeli, kam balrog bič moli.

Silmarillion (J. R. R. Tolkien) objavljeno: Joker 116
marec 2003