Štefka je The Host izdala še med pisanjem serije Twilight. Tu je z vam­­pir­ske romance skočila v znanst­­veno fantastiko za odrasle, ki naj bi sča­soma prerasla v trilogijo. V ospredju so duše, to je zajedalski pri­š­le­ki iz vesolja, ki se prisesajo na mož­gans­ko deblo in upravljajo z gostiteljevim telesom. Razpredene so širom vsemirja in se na vsakem planetu prilagodijo obstoječe­mu ekosistemu. Poleg nenavadnih bitij, kot so Rože, Delfini, Med­vedi in Pajki, imajo za nosilce tudi ljudi. Ko telo ostari in umre, dušo zapaki­rajo v kriotank in jo pošljejo v novega gostitelja.
Na Zemljo tako prispe novinka Wanderer oziroma Wanda, ki je pred tem porabila že osem lupin. Pričakovano je, da se bo brez težav vklopila v utopično ure­ditev, saj so duše miroljubne in v humanoidni obliki furajo skoraj strašljivo slogo. Pri Pohajalki pa je drugače, saj ji namenijo telo mladenke Melanie, ki se svojega obstoja na vse kriplje oklepa. V glavi tako nastane shizofreno bojišče, kjer si človeška in tujska entiteta delita čustva, spomine ter želje in se borita za nadzor. Konflikt Wando spravlja ob pamet in jo speha na rob družbe. Tam najde stik z gverilskimi ljudmi, ki jih duše še niso zavojevale.
A kakor se zdi premisa zanimiva, je prav pretresljivo, kako nespretno je zgodba napletena. Njeno jedro se duši v Wandinem pretepenem jadikovanju in stopicljavem prilagajanju na novo okolje. Zgodba teče počasi, suho in puš­čob­no, da je branje podobno zajemanju drobtin z žlico. Sili se sicer z razdelavo nekaterih perečih tem, recimo čudaš­ke­ga ljubezenskega trikotnika. Da je ukrojen po sistemu Bella-Edward-Jacob, niti ni presenečenje. Prav tako ne, da imajo liki toliko globine kot zlikan robec. Žal jih ne rešuje seksi krvosesni naboj, zato ostanejo ploščati in dolgo­časni. S protagonisti tako ne začutiš povezanosti in za njihove dileme ti ne bi moglo biti bolj vseeno.
Proti koncu se rjasto kolesje razgiba in zehalnost nekoliko unese. A ne dovolj, da bi knjigo rešilo. Težava je, da je prevelik poudarek na Wandinem omejenem funkcioniranju v družbi, namesto da bi se povest osredotočila na bolj zanimive, neznane vidike življenja duš. Saj ne, da taki vpogledi povsem manjkajo, vendar ne presežejo površnih začimb. Res ne razumem, kako je lahko Meyerjeva o vampirjih pisala tako privlačno, tu pa do vratu globoko zarila v žagovino, ki je ne morem priporočiti niti najbolj obsedenim somračnikom. Ti naj se raje lotijo stripovske izvedbe Twilighta ali pa počakajo na nov roman The Short Second Life of Bree Tanner. Stephenie si ga je zamislila kot vampirski odvrtek po dogodkih iz knjige Eclipse, le da bo v glavni vlogi nova krvosesinja. To je ob prihajajočem filmu seveda kot nalašč. Delo izide v začetku junija in bo na spletišču Breetanner.com v elektronski ob­­li­ki en mesec na voljo čisto zastonj.