Če se osredotočimo samo na fabulativni del Huga Cabreta, pisateljskega prvenca sicer uveljavljenega ameriškega ilustratorja Briana Selznicka, bi lahko rekli, da gre za že mnogokrat slišano zgodbo o siroti, ki išče svoj prostor pod soncem. Resda spisano zanimivo in tekoče, a v otroški in mladinski literaturi je takih cel kup. Huga Cabreta pa nad svoje podobnice postavlja ustvarjalni žar avtorja, ki je besede sklenil dopolniti in nadgraditi z vizualno komponento. Selznick tako v ko­tel nameče prvine romana, stripa, slikanice in filma in iz njih skuha debeluško iz več kot petsto pagin, ki celostranske svinčnikaste ilustracije kadrira v slogu filmskih prizorov, vmes pa za posladek nasuje posnetke iz zgodnjih filmov. Posebej iz slikosučnih podvigov pionirja posebnih učinkov, nekoč iluzionista in kasneje režiserja Georgesa Méličsa.
Nič čudnega, saj knjižno zakuho drži skupaj prav film. Gibljive slike so namreč ena od dveh strasti naslovnega junaka, ki po očetovi smrti preživlja dni z zapitim stricem. Ta ga uvaja v posel navijanja ur na eni od pariških železniških postaj. Druga dečkova ljubezen so ig­ra­če na vzmet, zlasti komplicirani mehanski mož, ki ga je dečkov pokojni oče urar odkril na podstrešju muzeja. Skoznje pa se v zgodbo vpleteta še ču­daš­ki starec, ki na železniški postaji pro­daja in popravlja igrače, ter njegova krš­čen­ka.
Mestoma presunljivo intimna zgodba bralca vodi po utripajočem Parizu tridesetih let, v drugi polovici pa se prevesi v zgodbo o začetkih filma in ljudeh, ki so jo soustvarjali. Za poobedek bukva vsebuje seznam virov in povezav, kjer lahko zvedavi bravec nadaljuje raziskovanje, dočim pisatelj ni pozabil niti na napet pregon. Element, ki bi ga po Hugovem mnenju moral imeti vsak dober film.