Revija Joker - Poslednji samorog (Peter S. Beagle)

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Poslednji samorog (Peter S. Beagle)
Poslednji samorog (Peter S. Beagle)
...
Sneti

Priznam, zmeden sem. Oziroma neodločen, kaj napisati. Ravnokar sem namreč prečital čudovito pravljico in s pravljicami je tako, da so dobre ali slabe natanko toliko, kolikor sam daš vanje - da so zrcalo tvoje notranjosti, v katerem se odraža tisto, kar jim (zavestno ali podzavestno) želiš nastaviti. Iz zornega kota izdelanega pripovedništva in pletenja napredne štorije je Samorog neimpresiven izdelek: v deželi, ki bi komot lahko bila ruralna Slovenija, spremlja zadnjo samoroginjo, nesmrtno rogato bitje, ki se iz svojega večnega gozda odpravi poiskat vse ostale samoroge. Te je zasužnjila grozna beštija, Rdeči bik, in naša samoroginja je zdaj dejansko zadnja svoje vrste. Kot se za pravljice spodobi, na poti sreča kompanjona, faliranega čarodeja Šmendrika in razbojnico Mino, ter naposled doseže grad kralja Jagobila, kjer naj bi pod njegovo komando prebival Bik in kamor naj bi ta
segnal magične konjičke. To je v bistvu to in če si vajen velikopoteznih, epskih fantazij z mnogo liki in srednjeveško podlago, kakršni sta Gospodar Prstanov in Pesem ognja in ledu, te lahko Poslednji samorog (ki ga na platnici za tržni efekt nespametno postavljajo ob bok Tolkienu) jako preseneti. In to presenečenje more biti negativno, če ti klasične pravljice in basni ne sedejo, ako v njih ne najdeš ničesar lepega, koristnega.

Nič, vsakomur svoje - toda dejstvo je, da če si vsaj malo nasprotne sorte, ti bo lahko vsaka stran Poslednjega samoroga dala več kot vsa akcijska fantazijska literatura tega sveta. Vsled neverjetnega jezika (prevod Vesne Velkovrh Buklice je mojstrski), ki iz papirja naredi platno starih slikarskih mojstrov, le da so barve črke, je ta knjiga je kot zmikljivo ogledalo, v katerem izmenično odseva vse, kar si, česar si se naučil, kar upaš. Je kot zakladek, ki ga shraniš na polico, da bi njega šatuljo vedno znova odpiral in se mu divil, v njem našel moč za tisto, kar še bo, in v njem videl ono, kar je že bilo. V njej plapola topel plamen, ob katerem si ogreješ dlani na mrzel dan, in v njej se boči obok izhoda iz sveta, v katerem kraljeviči ne vedo, da sploh so, in kjer ljudje, zaslepljeni od plamenov Rdečega bika, ne vidijo več samorogov. Opisovati ga - drencljajočega na robu vidnega polja - tako kot to povest, nima smisla: bodisi ga vidiš, gledajoč z nedolžnim srcem in bistrim očesom, bodisi ga ne.

Poslednji samorog (Peter S. Beagle) objavljeno: Joker 140
marec 2005